Vaška integracija: vaščani ne želijo beguncev, begunci pa ne vaščanov.
POSLUŠAJ ČLANEK
Begunci so postali lepilo lokalnih skupnosti. To ni nekakšna globoka misel - pač, skupnosti, ki se ne morejo poenotiti glede palm, skvotov in mladinskih centrov, glede vetrnic in pravic štorkelj, v hipu nabere stotine podpisov, ko nad njihovimi nepremičninami bdi begunska grožnja. Zanimivo, kajne?
Tudi to je svojevrsten uspeh, tujost vedno utrjuje občutek pripadnosti. Hvala Bogu za tujce.
Ampak ob bitki med Popovičem in ljubljanskimi odvetnicami, med slovensko klenostjo in sumljivostjo priseljencev, obstaja vprašanje, ki se odriva povsem na stranski tir. Na drugi tir torej, kar je na Primorskem precej rizično početje.
Vprašanje je, kaj si pravzaprav želijo begunci. Ljudje, ki so mesece in v nekaterih primerih leta preživeli v azilnih domovih na Viču in v Logatcu, imajo tam socialne mreže, hodijo na dogodke in učne ure jezika, privadili so se okolju.
Marsikdo si želi ostati v Ljubljani. Marsikdo bi na splošno rad ostajal v urbanem okolju, kar ima tudi iz edukacijskega in zaposlovalnega vidika precej smisla. Ampak v resnici v zvezi z željami beguncev ne obstaja resna raziskava. Čisto mogoče je, da si nekatere družine želijo v Škofije.
Te družine bi lahko dale lokalni skupnosti občutek, da resnično hočejo v prav ta krajec Slovenije. Ampak v resnici ni tako, begunce po integracijskih hišah nameče bolj ali manj srečno birkoratsko naključje.
Integracija tako postane stvar nas, avtohtonih dobrotnikov. Mi integracijo zanje načrtujemo, jo plačamo in vsilimo. Nadnje vržemo integracijska dejstva in nazadnje bentimo, ko ne delujejo.
Nazadnje integracija pomeni tisto, kar se splača Ministrstvu za notranje zadeve ali Ljubljančanom, ki si lastijo nepremičnine. To, da bo izkušnja petdesetih ljudi v okolju, ki jih v osnovi zavrača, mučna tako za begunce kot tudi za lokalce, je brezpomembno. Možnost integracije v takšno okolje prav tako.
Mimo razumevanja lokalcev in beguncev je integracija diktat, ki ne more delovati. Begunci vztrajajo v tihem nestrinjanju, lokalci zbirajo podpise, v vsem tem pa je nekakšno instinktivno nasprotovanje temu, da se ljudi razvršča kot živino – po praznih stavbah, pač tam, kjer se jih da nahraniti in se iz njih nadejati dobičkov.
Tudi to je svojevrsten uspeh, tujost vedno utrjuje občutek pripadnosti. Hvala Bogu za tujce.
Ampak ob bitki med Popovičem in ljubljanskimi odvetnicami, med slovensko klenostjo in sumljivostjo priseljencev, obstaja vprašanje, ki se odriva povsem na stranski tir. Na drugi tir torej, kar je na Primorskem precej rizično početje.
Mar res želijo na vas?
Vprašanje je, kaj si pravzaprav želijo begunci. Ljudje, ki so mesece in v nekaterih primerih leta preživeli v azilnih domovih na Viču in v Logatcu, imajo tam socialne mreže, hodijo na dogodke in učne ure jezika, privadili so se okolju.
Marsikdo si želi ostati v Ljubljani. Marsikdo bi na splošno rad ostajal v urbanem okolju, kar ima tudi iz edukacijskega in zaposlovalnega vidika precej smisla. Ampak v resnici v zvezi z željami beguncev ne obstaja resna raziskava. Čisto mogoče je, da si nekatere družine želijo v Škofije.
Te družine bi lahko dale lokalni skupnosti občutek, da resnično hočejo v prav ta krajec Slovenije. Ampak v resnici ni tako, begunce po integracijskih hišah nameče bolj ali manj srečno birkoratsko naključje.
Integracija tako postane stvar nas, avtohtonih dobrotnikov. Mi integracijo zanje načrtujemo, jo plačamo in vsilimo. Nadnje vržemo integracijska dejstva in nazadnje bentimo, ko ne delujejo.
Nazadnje integracija pomeni tisto, kar se splača Ministrstvu za notranje zadeve ali Ljubljančanom, ki si lastijo nepremičnine. To, da bo izkušnja petdesetih ljudi v okolju, ki jih v osnovi zavrača, mučna tako za begunce kot tudi za lokalce, je brezpomembno. Možnost integracije v takšno okolje prav tako.
Mimo razumevanja lokalcev in beguncev je integracija diktat, ki ne more delovati. Begunci vztrajajo v tihem nestrinjanju, lokalci zbirajo podpise, v vsem tem pa je nekakšno instinktivno nasprotovanje temu, da se ljudi razvršča kot živino – po praznih stavbah, pač tam, kjer se jih da nahraniti in se iz njih nadejati dobičkov.
Zadnje objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
2 komentarja
ZdravkoB
Slovenska ljudomrznost. Pri nas je človek odvečno bitje, osovraženo bitje. Naj bo Slovenec ali tujec. Slovenec slovenca sovraži.
[email protected]
Zelo odvisno, kakšna je sestava teh beguncev. Če se gre za družine z majhnimi otroki, nosečnice, mlade matere, potem ne vidim nekih strahov. Če se gre za mlade moške, polne testosterona, morebitne "posiljevalce" in privržence ISISA, potem je lahko strah utemeljen. Vse, kar nam je nepoznano, v nas vzbuja strah.
Dejstvo pa je, da nekega dne tudi mi lahko postanemo begunci. Na tem svetu ni garancije za dosmrtno varnost in blaginjo.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.