Varljiva optimizem in pesimizem: kaj pa resnica?!

Foto: depositphotos.com

Ali naj bomo optimisti ali pesimisti? Ali naj imamo svetel ali črnogled pogled na življenje? Ali niso takšna vprašanja že na prvi pogled zgolj retorična, torej prazna in nesmiselna? In če je temu tako, zakaj nam je ta dihotomija tako samoumevna; uporablja jo politika, je pa tudi priročna za običajen način opisovanja stvarnosti v vsakdanjem pogovoru na ulici, med starši in otroki in povsod drugod.

Dihotomija optimizem – pesimizem o stvarnosti ne pove nič določenega, ker ne izhaja iz skrbnega preučevanja realnosti, ampak iz nezanesljivih občutkov in trenutnega čustvenega razpoloženja ob pogledu na realnost. Kljub vsebinski praznini ima nasprotje optimizem – pesimizem nepogrešljivo funkcijo, zato je z njim preplavljen ves javni govor. Je namreč krinka, da nam ni treba sestopiti v realnost; pod plaščem te dihotomije se izogibamo soočenju z resnico. Ko govorimo o optimizmu in pesimizmu, nam ni treba govoriti o resnici. Otrok, ki ob prihodu iz šole na materino vprašanje, kako je bilo, odgovori – dobro, in steče iz sobe, oba, sebe in mater, osvobodi pritiska resnice, ali soočenje z resnico vsaj odloži. Nič drugače ni med odraslimi, ki na bežna vprašanja znancev odgovarjamo, da je z nami vse v redu. Vse, kar zadeva nas, v javnem govoru opisujemo optimistično, kar pa se nanaša na politiko, odnose v družbi in na kakovost storitev javnih inštitucij, pa prikazujemo s pesimistično zaskrbljenostjo.

To, o čemer smo govorili doslej, je bil uvod v razumevanje pravih razlogov, zakaj so preroka Jeremija po vrveh spustili v kapnico, kjer je bilo blato, v katerega se je pogreznil? Jeremija je s svojim preroškim oznanilom zavrnil dihotomijo optimizem – pesimizem. Njegovo poslanstvo je bilo, da tisto, kar vsi vedo, a o njem nihče ne sme govoriti, obelodani. V trenutku, ko Jeremija predstavi svoje videnje realnosti, pred katero stoji judovska politika in usoda ljudstva, ga utišajo in mu zagrozijo s smrtjo.

Za kaj je dejansko šlo? Pojdimo v leto 622 pr. Kr., ko so pri obnovi templja, v času kralja Jošija, našli Knjigo postave. Najdba je v Judovem kraljestvu sprožila splošno navdušenje ter prenovo verskega in družbenega življenja. Kralj Jošija, eden redkih Judovih kraljev, ki je hodil po Gospodovih poteh, kakor piše druga Knjiga kraljev, je ukazal, naj iz templja odstranijo vso opremo, narejeno za poganski kult Baala in Ašere. Odpravil je svečenike, ki so jih postavili njegovi nezvesti predhodniki na kraljevem prestolu, podrl je stanovanja obrednih vlačugarjev in zloglasne višine, iztrebil je zarotovalce in končno omogočil, da so Judje v skladu z izročilom po mnogih letih končno spet obhajali velikonočno pasho.

Nekaj let pred najdenjem Knjige postave, leta 626 pr. Kr., je Jeremija nastopil preroško službo. Cvetoče obdobje Juda se je končalo že leta 609 pr. Kr., ko je v bitki pri Megidu faraon Neho usmrtil kralja Jošija. Judje so takrat prišli pod nadoblast Egipta. Jošijev sin Joahaz, ki ga je nasledil zgolj za tri mesece, je delal, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh. Negativni lik je bil tudi njegov brat Jojakim, ki je za njim sedel na kraljevski prestol v Jeruzalemu.

Duhovna in družbena prenova Judovega kraljestva se je torej po dobrih petnajstih letih razblinila. Od tedaj je šlo vse samo še navzdol. Leta 605 pr. Kr. je Novo babilonsko kraljestvo pod poveljstvom kralja Nebukadnezarja v bitki pri Karkemišu, ob Evfratu, na današnji turško-sirki meji, zadalo smrtni udarec dotedanji velesili Asiriji in se začelo približevati Palestini. Jeruzalem se je Kaldejcev, kot so rekli Babiloncem, upravičeno prestrašil.

Tedaj se je ponudila priložnost optimistu, lažnemu preroku Hananiji. Judovskega kralja Sedekija, tretjega Jošijevega sina, jeruzalemske dvorjane in tempeljske duhovnike je Hananija pomiril z besedami, ki naj bi mu jih navdihnil Božji Duh. Rekel je: »Zlomil bom jarem babilonskega kralja. Čez dve leti vrnem v ta kraj vse posode Gospodove hiše, ki jih je babilonski kralj Nebukadnezar pobral iz tega kraja in jih spravil v Babilon. Tudi Jojakimovega sina Jojahina, Judovega kralja, in vse Judove izgnance, ki so prišli v Babilon, vrnem v ta kraj, govori Gospod, kajti zlomil bom jarem babilonskega kralja« (Jer 28,2–4).

Nihče od vodilnih ni iskal resnice, nikogar ni zanimala resna analiza stanja, vsi pa so imeli isti interes: ubraniti cono ugodja, zato naj vse ostane, tako kot je.

Od kod Hananiji optimizem, da bodo Judje povsem brez težav zlomili Kaldejski jarem? Inteligentno je predvidel, da bo judovski dvor skupaj s plemstvom in ljudstvom brez pomislekov sprejel njegovo optimistično napoved. Nihče od vodilnih ni iskal resnice, nikogar ni zanimala resna analiza stanja, vsi pa so imeli isti interes: ubraniti cono ugodja, zato naj vse ostane, tako kot je.

Hananija je bil dovolj bister, da se ni zanašal samo na svoj optimističen nastop, ampak mu je dal videz resne analize. Izkoristil je strategijo egiptovskega faraona Hofraja (vladal 588–569 pr. Kr.), ki je v začetku leta 587 pr. Kr. res prišel Judom na pomoč. Ocenil je, da je s strateškimi partnerji najbolje Kaldejce ustaviti že pri prvem poskusu prodora v Palestino in potem v Egipt. Kaldejci so se morali umakniti. Seveda samo začasno. Hananija pa je kralja prepričal, da babilonske nevarnosti ni več. V ozračju splošnega optimizma je Bog poslal v ogenj preroka Jeremija. Stopil je pred ljudstvo in v brk Hananiji oznanil: Lesen jarem si zlomil, a namesto njega bom naredil železni jarem in ga denem na vrat vsem tem narodom, da bodo služili babilonskemu kralju Nebukadnezarju. Poslušaj, Hananija, Gospod te ni poslal. Ti zavajaš to ljudstvo, da zaupa v laž (prim. Jer 28,14–16).

Višji uradniki so tedaj prišli h kralju Sedekiju, o čemer pripoveduje današnje prvo berilo, in mu rekli, da Jeremijevo pesimistično oznanilo slabi bojno razpoloženje vojakov in moralo vsega ljudstva, ki postaja vse bolj malodušno. Zaradi  pesimizma, ki ga po prepričanju višjih uradnikov širil Jeremija, ga je treba nemudoma usmrtiti. To je bil torej razlog, zakaj je kralj Sedekija ukazal Jeremijo vreči v blatno kapnico, kjer naj bi umrl.

Pasti lažnega optimizma

Iz celotne Jeremijeve knjige je razvidno, da Jeremija ni bil ne optimist ne pesimist, ampak realist in pričevalec za resnico. Do realistične ocene, kaj je treba storiti v neposredni nevarnosti prihoda Babiloncev, je prišel po Božjem navdihu. Kralj Sedekija skupaj z versko in plemiško nomenklaturo ni želel prisluhniti preroku Jeremiji, ampak je sprejel optimizem lažnega preroka Hananija. Svojo slepoto je kralj plačal z iztaknjenimi očmi in izgnanstvom v Babilon, kjer je v bedi umrl. Jeremija mu je svetoval, naj ravna kot njegov predhodnik, kralj Jojahin, ki deset let prej ni šel v odprt spopad z Nebukadnezarjem, zato je preživel in bil skupaj z izgnanci rehabilitiran.

V čem je bil Jeremijev realizem, ki je vseboval takó bridko kot osrečujoče oznanilo? Njegovo boleče oznanilo je bilo, da je zaradi vseh grehov, ki so se razpasli v Judu, Bog uporabil Nebukadnezarja, da si Jude podredi in jih v obdobju tuje nadvlade duhovno in družbeno prenovi. Zato je Jeremija od kralja zahteval, naj se brez prelivanja krvi ukloni Nebukadnezarju. Jasno mu je povedal, da v tistem trenutku koalicija majhnih bližnjevzhodnih kraljestev skupaj s faraonom ne bo ustavila Kaldejcev. Kraj Jeremiji ni verjel, ampak je zaupal Hananiji, ki mu je zagotavljal, da bodo Kaldejce premagali. S slepo vero v zmago, ki ne bo zahtevala sprememb, se je judovsko ljudstvo skupaj z voditelji odreklo duhovni prenovi. Sledila je katastrofa, izgon v Babilon.

Jeremija je več let govoril, naj se Judje bolj kot z Babilonci raje ukvarjajo s svojo duhovno prenovo. Babilonci bodo sicer prišli in jim zavladali, a prišla bo nova velesila, ki jih bo porazila in Judom dala svobodo. In prav to se je zgodilo. Že v istem stoletju, leta 539 pr. Kr., je perzijski kralj Kir vkorakal v Babilon in Judom dal svobodo. Jeremijeva knjiga je polna obetavnih oznanil, kako bo Bog svoje ljudstvo, če ga bo poslušalo, znova zbral iz dežel, kamor se je razkropilo, zanj poskrbel, da bo brez pomanjkanja varno prebivalo. In tudi to se je pod Nehenijem in Ezdro, guvernerjema perzijskega kralja, res uresničilo.

Tudi mi se kot Sedekija in njegovi uradniki nemara preveč ukvarjamo z optimističnimi in pesimističnimi napovedmi o prihodnosti države in sveta. Jeremija pa nas uči, da je treba najprej skrbeti za zvestobo Bogu in hoditi po njegovih potih. Z napovedmi različnih raziskav in političnih prognoz naj se pretirano ne obremenjujemo, ker gre za spremenljivke. Pozorni naj bomo, kot pravi Jeremija, najprej na postavo, ki nam jo je Gospod dal v našo notranjost in jo zapisal v naše srce, vse drugo nam bo navrženo.

3 komentarji

  1. No, tako bi rekel naš slovenski, vrli, zelo v redu katoliški filozof prof. dr. Aleš UŠENIČNIK:
    “RESNICA JE STVAR, ZADEVA – POŠTENJA” (A. U. ZBRANA DELA, 1940)
    L.r.
    vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan.
    Ne odgovarjam na “reply” zapise na tem portalu pišočih ANONIMNIH domnevno ex KP, ZK SD itd. piscev IN VULGARNIH polit PROVOKATORJEV, KI JIH TUDI NE VIDIM OZ. JIH NE BEREM, KER JIH IMAM POD “BLOKADO” – Njih ex KP, ZK, SD, AKE-NELEVICA, PROPUTIN ITD. polit packarijje – naj lepijo kar na portale “MLADINE”, SD, Levica”, “Svoboda”, MMC RTVSLO, NECENZURIRANO itd, ČE JIM BODO DOVOLILI

Komentiraj