Valentinovo v Strasbourgu brez prave ljubezni med poslanci: združena Evropa, Evropa dveh hitrosti ali Evropa brez EU?

Tomaž Kavčič
0

 Na Valentinovo v Evropskem parlamentu kakšne sapice ljubezni ni bilo začutiti med predstavniki ljudstva z različnimi pogledi na evropsko prihodnost.
Dan se je začel z razpravo o dveh resolucijah, ki Evropo peljeta vsaka na svojo pot. V eni je v ospredju skupnost in enotnost vseh 27 držav, druga pa predlaga Evropo dveh hitrosti.

Svojo računico pri vsem tem imajo še evroskeptiki, ki so zopet napadli parolo “več Evrope”. Britanski separatist Nigel Farage pa je citiral ankete, ki po njegovem kažejo, da vse več Evropejcev noče združene EU, še manj pa migrante iz muslimanskih držav.

Dan je minil tudi v znamenju prvega obiska novoizvoljenega avstrijskega predsednika izven države. V svojem prvem govoru v tujini je pred evropskimi poslanci vneto napadel populiste.

Alexander Van der Bellen je evropskim poslancem položil na srce, naj ne dovolijo, da bi Evropa razpadla. “Ponovno sezidati nekaj, kar je bilo nekoč podrto, je garaško delo, ki vzame veliko časa. Samo par minut je potrebnih za to, da posekamo drevo, a da zopet zraste, potrebuje desetletja.”

Sebe je prikazal kot zmagovalca proti populističnim glasovom v Avstriji, nacionalizem pa označil za ideologijo, ki ne rešuje problemov, ampak te samo veča.

Avstrijski predsednik je prav zato pozval Evropsko unijo, da se med seboj poveže proti populizmu in tako da zgled celotnemu svetu. “Vse velike izzive, ki smo jim izpostavljeni, od klimatskih razmer do migrantske krize, lahko rešimo le skupaj,” je poudaril.

Verhofstadt: Za EU dveh hitrosti

Glede vizije prihodnosti EU tako nastajata dve skupini, ki vlečeta vsaka v svojo smer. Prva bi rada večjo povezanost Evrope, druga pa Evropo dveh hitrosti.

Predan zagovornik slednjega je vodja evropskih liberalcev Guy Verhofstadt, ki meni, da bi rešitev EU lahko dosegli s spremembo Lizbonske pogodbe. Poročilo druge skupine, pod vodstvom Italijanke Mercedes Bresso in Nemca Elmarja Broka, pa pravi, da bi morali Lizbonsko pogodbo bolje izkoristiti, saj naj bi ta imela še veliko potenciala.

60 let po Rimskem sporazumu se je Verhofstadt zavzel za močnejšo Evropo pod vodstvom evroobmočja in s finančnim ministrom EU, ki bo temeljila na lastnih dobrinah. Predlagal je tudi kadrovsko krčenje Evropske komisije na dva podpredsednika, finančnega in zunanjega ministra, svoj sedež pa bi v njej imel tudi Evropski parlament.

Evropski svet bi po njegovem moral postati drugo telo zakonodajnega procesa in ne prvo, kot je sedaj. Za novo pogodbo EU pa si želi drugačen postopek sprejemanja. Ne prek nacionalnih parlamentov, ampak na skupnem evropskem referendumu.

Brok in Bresso: borimo se za enotnost

Poročevalca iz druge skupine, Elmar Brok in Mercedes Bresso, pa sta prepričana, da Lizbonska pogodba ni do konca izkoriščena ter da bi lahko bila dovolj močna za spopad s težavami, v katerih se je znašla EU. V tej skupini so razočarani nad dejstvom, da so bile mnoge zakonodajne pobude dane v roke voditeljem držav EU namesto parlamentu.

Konservativec Brok je opozoril, da bodo problemi rešeni le, če bodo države članice sodelovale. “Nekateri pravijo, da bi morali vsem dovoliti, da delajo kar želijo. Ne, Evropa je več kot skupnost držav članic. Mora biti več, če želi širiti svojo vplivnost v svetu.”

Sam zavrača možnost Evrope dveh hitrosti, ene znotraj evroobmočja in druge izven njega. “Mislim da bi se morali boriti za enotnost, kljub razlikam in različnosti.”

To je na nek način presenečenje, saj so evropski voditelji na srečanju na Malti v začetku februarja potrdili strategijo EU večih hitrosti.

Farage: namenoma preslišite sodržavljane

Nasproti obeh omenjenih poti so seveda evroskeptiki, ki so se burno odzvali na trditve, da potrebujemo več EU.

Nigel Farage meni, da evropski poslanci namenoma ne želijo slišati evropskih državljanov. Navajal je ankete, iz katerih naj bi izhajalo, da EU podpira le 30 % njenih državljanov. Obregnil se je tudi ob migracije. “Le 20 % ljudi želi, da se migracije iz muslimanskih dežel nadaljujejo, le tak odstotek želi imeti muslimane v svoji deželi. To pomeni, da imajo evropski državljani glede tega tršo pozicijo kot Donald Trump ali jaz ali katerakoli stranka v tem parlamentu.”

Neodvisna poslanka Barbara Spinelli je vse pobude in predloge označila kot slabe, češ da ne priznavajo napak, ki so se zgodile v EU, so nekonkretne in vodijo v krizo.
Slovenski predlog o evropski ustavi naletel na gluha ušesa

V to skupino pogledov na prihodnost EU bi spadala tudi “Ljubljanska pobuda”, ki jo je pred kratkim izpostavil slovenski predsednik Borut Pahor.

Romana Tomc jo je včeraj tudi predstavila svojim poslanskim kolegom: “Danes bi vas rada seznanila z Ljubljansko pobudo in s slovenskim predlogom o evropski ustavi.

Prominentni slovenski pravniki so jo zasnovali s prepričanjem, da je EU lahko zgolj uravnotežena unija nacionalnih držav, njihovih civilnih družb in tržnih gospodarstev, ob medsebojnem spoštovanju.

Osnutek pogodbe je dober, prinaša konkretne odgovore in jasno vizijo za naprej. Vpeljane so vsebinske spremembe od ideje de facto pol-predsedniškega sistema do drugih institucionalnih sprememb. Predvsem pa daje EU pristojnosti, s katerimi bo kos izzivom prihodnosti.”

Kljub seznanitvi se o tej možnosti po strasbourških pisarnah in hodnikih ne govori, niti je nihče ne jemlje resno.

Prihodnost EU, kot vse kaže, ne bo federalna.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime