V ZDA družbeno neenakost in znake rasizma našli tudi v priljubljeni jabolčni piti

Tadeja Kreč
6

Ameriška jabolčna pita je ena najbolj priljubljenih sladic v ZDA in za Američane nekaj podobnega kot je za Slovence potica. Gospodinje pripravljajo vsaka svojo variacijo, a kakor so te že različne, velja konsenz, da gre za tipično ameriško sladico, ki je ameriški simbol.

A pri Guardianu so sedaj obelodanili tezo, da gre za jed, ki spodbuja prehrambeno neenakost, ki pravzaprav ni popolnoma nič ameriška. »V drami nacionalistične kulture je krvavi in mednarodni izvor jabolčne pite podvržen kolektivni amneziji,« piše Guardian.

Dodaja, da je jed simbol domačnosti postala v domišljiji ameriške skupnosti. »Jabolčna pita je toliko ameriška kot ukradena zemlja, bogastvo in delovna sila. Posledice tega živimo danes,« še pišejo. Nekateri avtorji ameriško pito uporabljajo tudi kot simbol sistemskega rasizma v ZDA.

Sestavine ameriške pite so neameriške, hkrati pa je bila njihova proizvodnja v preteklosti močno povezana z družbeno neenakostjo, so pisali pri Guardianu. Jabolka naj bi tako prvič vzgojili v Aziji, od koder naj bi po svilnati poti potovala v Sredozemlje in nato s španskimi kolonialisti na zahodno poloblo. Prav jablane naj bi kasneje označevale kolonizirana ozemlja, iz katerih so iztrebili avtohtono prebivalstvo.

Tudi sladkorni trs ni izvirno ameriški, saj so ga v ZDA v 18. stoletju prinesli jezuiti, kasneje pa je bila proizvodnja sladkorja povezana tudi s suženjstvom. Tudi recept za ameriško jabolčno pito naj bi bil različica angleškega recepta za bučno pito. Prav tako karirast prtiček, na katerem Američani strežejo jabolčno pito naj ne bil izvorno ameriški, temveč povezan s proizvodnjo bombaža, zaradi katere so bili iztrebljeni milijoni avtohtonih ameriških prebivalcev ter milijoni Afričanov in njihovih potomcev, ki so bili prodani v čezatlantski trgovini s sužnji.

V nadaljevanju pri Guardianu opozarjajo na prehransko neenakost v družbi, kjer je sedem od desetih najslabše plačanih delovnih mest v prehrambeni industriji, na teh delovnih mestih pa dela več žensk kot moških. Opozarjajo tudi na rasno ločnico v prehranskem sistemu. Tako so v raziskavi Guardiana in Univerze Northwestern družine črncev poročale o lakoti štirikrat pogosteje kot bele družine. Opozarjajo tudi na zapuščino suženjstva v prehranski industriji in grozote mednarodne trgovine, kot so nasilje, izkoriščanje, revščina in nepravičen dobiček, ki jih poganja kapitalizem.

Nazadnje pozivajo k globalnim povezavam, ki tudi na področju prehrane ne bi temeljile na zatiranju, temveč na solidarnosti in pravičnosti.

Se bomo tudi Slovenci odpovedali potici?
Potem ko so v ZDA v boju proti sistemskemu rasizmu odstranili številne kipe, prepovedali besede, pa knjige, filme, serije, znake rasizma sedaj iščejo praktično povsod – tudi v hrani.

Kako ekstremno je pravzaprav takšno početje je mogoče prikazati, če ga prenesemo na slovenske razmere. Tudi pri nas jemo priljubljen jabolčni zavitek, ki vsebuje neizvorno naša jabolka, pa cimet in sladkor, celo moka je izhaja iz Mezopotamije. Pomislimo tudi na tradicionalno slovensko potico; prav tako vsebuje moko, sladkor in orehe – tudi ti po nekaterih virih izhajajo iz Perzije. Smo morda tudi mi soodgovorni za rasizem?

Ne. Seveda je nujno opozarjanje in aktivno ukrepanje zaradi izkoriščanja otrok, ki v manj razvitih vzhodnih deželah izdelujejo blago za prtičke, na katerih strežemo potico, na izkoriščanje kmetov, ki morajo hrano prodajati po prenizkih cenah, ki jim ne omogočajo preživetja ali na premalo cenjeno delo tistih, ki skrbijo, da se na našem krožniku znajde kosilo.

A dejstvo, da je bila določena surovina v preteklosti pridelana na plantažah, kjer so delali sužnji, ne pomeni, da bi se ji zato danes morali odpovedati. Tudi kmetje so nekoč krompir morali dajati svojim zemljiškim gospodom, za katere so opravljali tudi tlako – a krompir je mnoge rešil lakote in pripomogel k temu, da je danes na svetu lačnih manj. Podobno je s sestavinami jabolčne pite ali pa potice.

Primer pite jasno kaže na skrajnosti, v katere so zanihala prizadevanja za vzpostavitev družbe, očiščene vse nepravične zgodovinske dediščine v ZDA pa tudi simbolov, ki Američane povezujejo v skupnost in državo.

Čeprav so koristna prizadevanja, da bi družba bolj cenila delo zaposlenih v prehrambeni industriji, bodo med nami ob vse večjem stremenju k enakosti še vedno slabše plačani, pa tudi revni. Družbena enakost rezultatov, za kakršno si trenutno prizadevajo v ZDA, je namreč predvsem utopija, čiščenje zgodovine pa narodu jemlje njegove, četudi mestoma boleče, korenine.

6 KOMENTARJI

  1. Sodobna znanost in tehnologija, ki naj bi bile prvenstveno Ameriške ponuja veliko boljše in enostavnejše možnosti za rešitev vprašanj rasizma. Genetika omogoča da se vsem USA državljanom vbrizga gen na podlagi katerega bodo imeli vsi enako barvo kože, Predlagam nov rasni tip tipično Ameriške barve kože npr. vijoličasto. Za boljše razpoznavanje od drugih manj vrednih neameriških ras pa še da se otrokom ob rojstvu trajno vtisne na čelo 50 belih zvezdic, ki bodo lepo izstopale na vijolični podlagi. Če se bo kasneje izkazalo, da je to predlog bele rase se jih lahko enostavno pobarva v rdečo barvo. Bodo še v naši Levici veseli.

  2. ENAKOST v Ameriki, bo kmalu prinesla celo “BOJ PROTI ZDRAVI KMEČKI PAMETI”

    Ugotovili bodo, da ne sme nihče izstopat. Lažje bo pametnega narediti NEUMNEGA, kot pa NEUMNEGA PAMETNEGA.
    Nekdo je rekel: “Včasih sem bil mlad in neumen. Sedaj pa sem STAR in še vedno neumen.”
    To pove, da vsak je to, kar je. ENAKOSTI ni. Prav pa je, da smo ENAKOPRAVNI.

    Toda enakopravni ne moremo biti samo pri plači. Tudi DELATI bi morali VSI enako in VESTNO.

    Nekaterim, pa delo ne diši in raje KOLESARIJO.
    Lep primer je Gale, ki namesto, da bi delal, je raje snemap. In kar je absurd, Levica mu pravi – HEROJ.
    Ko bodo LENUHI razglašeni za HEROJE, se bo državi slabo pisalo.

    To o hrani, kar razpravljajo v Ameriki, pa je že BLODNJA.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime