V vsakem otroku bi morali videti Krisa. Ali lahko postavimo ceno človeškega življenja?

Vir: Facebook
Človeško življenje je neprecenljivo. O tem smo si v civiliziranem svetu vsaj načeloma enotni. Zato so umori tretirani kot najhujši zločini, zato nimamo smrtne kazni in zato se trudimo ljudem pomagati medicinsko, socialno, psihološko ...

Do začetka oktobra je Slovenija v manj kot dveh tednih zbrala potrebna 2,3 milijona evrov za pomoč 20-mesečnemu Krisu Zudichu iz Hrvatinov, ki ima najhujšo obliko spinalne mišične atrofije.

Ob medijski podpori so humanitarno akcijo zanj podprli številni športniki in druge znane osebnosti. Državljani smo množično donirali preko SMSov, donacije so pošiljala podjetja, gostinski lokali in trgovine, sklenjene so bile številne sponzorske pogodbe … Vse zato, da bi rešili eno človeško življenje. Storili smo to, kar smo čutili, da je prav.

Krisova bolezen je genetska, progresivna in pogosto terminalna. Prizadene sposobnost hoje, požiranja in dihanja. Bolezen je običajno usodna in prevladujoč genetsko pogojen vzrok smrti pri dojenčkih.
Ste opazili, kako hitro je padla vrednost človeškega življenja?

Zamislimo si hipotetično situacijo: Predstavljajte si, da bi denar za Krisa zbirali, še preden se je ta rodil. Bi vi donirali tudi v primeru, da bi bil Kris še nerojeno dete? Ali bi – kot je v takšnih primerih v našem zdravstvenem sistemu običajna praksa - njegovi mami svetovali, naj dečka raje splavi? Ste opazili, kako hitro je padla vrednost človeškega življenja?

2,3 milijona evrov bo za malega Krisa – tako mu vsi želimo - morda naredilo ogromno razliko. A hkrati je to tudi številka, ki v Sloveniji v zadnjih letih ubije okrog 2000 otrok. Približno toliko denarja namreč Slovenija na letni ravni nameni za opravljanje umetnih splavov.

Če torej situacijo obrnemo: Bi podjetja, lokali, trgovine, športniki in znane osebnosti množično podprli akcijo, s katero bi zbirali sredstva za splave? Bi vi množično donirali, da bi "pomagali" splaviti na stotine otrok?

Le kdo bi doniral, da bi ubil otroka, si morda mislite. A medtem ko smo za bolnega dečka zbirali donacije, opravljanje splavov vsakodnevno plačujemo vsi - vse splave v Sloveniji namreč krijemo davkoplačevalci. V imenu "pomoči" ženskam, seveda. Ljudje ne govorijo kar tako o "kulturi smrti". Medtem ko organizacije, ki podpirajo življenje, živijo od donacij in takšnih in drugačnih akcij, je druga stran lepo državno podprta.
Medtem ko organizacije, ki podpirajo življenje, živijo od donacij in takšnih in drugačnih akcij, je druga stran lepo državno podprta.

A Krisu je vendarle uspelo - preživeti in zaradi dobrote Slovencev zbrati sredstva za zdravilo. Deček nam tako res nazorno kaže pomen svetosti vsakega življenja. Instinktivno smo vedeli, da mu je treba pomagati, sicer bo morda umrl. Njegova zgodba nas zopet spominja, da mora medicina ljudem pomagati, ne pa jih puščati na cedilu. Da smrt oz. umor ni rešitev. In da se mora proti njej združiti vsa država; zbirati donacije, zamaške, star papir, otroška oblačila, moliti, če verjamete v Boga – karkoli se da, da bi rešili eno človeško življenje. Ker včasih razliko med življenjem in smrtjo naredi že malenkost, spodbudna beseda materi, upanje, vera. Večinoma ni treba zbirati milijonov.

Danes je nova priložnost, da rešimo človeško življenje. Da bi lahko preživeli, pomoč celotne Slovenije, medijev in gospodarstva potrebujejo številni otroci. Posebej še tisti, katerih starši razmišljajo o splavu. Poskušajmo v vsakem od njih videti Krisa – otroka, ki si želi in zasluži živeti.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30