V vsakem otroku bi morali videti Krisa. Ali lahko postavimo ceno človeškega življenja?

Tadeja Kreč
9

Človeško življenje je neprecenljivo. O tem smo si v civiliziranem svetu vsaj načeloma enotni. Zato so umori tretirani kot najhujši zločini, zato nimamo smrtne kazni in zato se trudimo ljudem pomagati medicinsko, socialno, psihološko …

Do začetka oktobra je Slovenija v manj kot dveh tednih zbrala potrebna 2,3 milijona evrov za pomoč 20-mesečnemu Krisu Zudichu iz Hrvatinov, ki ima najhujšo obliko spinalne mišične atrofije.

Ob medijski podpori so humanitarno akcijo zanj podprli številni športniki in druge znane osebnosti. Državljani smo množično donirali preko SMSov, donacije so pošiljala podjetja, gostinski lokali in trgovine, sklenjene so bile številne sponzorske pogodbe … Vse zato, da bi rešili eno človeško življenje. Storili smo to, kar smo čutili, da je prav.

Krisova bolezen je genetska, progresivna in pogosto terminalna. Prizadene sposobnost hoje, požiranja in dihanja. Bolezen je običajno usodna in prevladujoč genetsko pogojen vzrok smrti pri dojenčkih.

Ste opazili, kako hitro je padla vrednost človeškega življenja?

Zamislimo si hipotetično situacijo: Predstavljajte si, da bi denar za Krisa zbirali, še preden se je ta rodil. Bi vi donirali tudi v primeru, da bi bil Kris še nerojeno dete? Ali bi – kot je v takšnih primerih v našem zdravstvenem sistemu običajna praksa – njegovi mami svetovali, naj dečka raje splavi? Ste opazili, kako hitro je padla vrednost človeškega življenja?

2,3 milijona evrov bo za malega Krisa – tako mu vsi želimo – morda naredilo ogromno razliko. A hkrati je to tudi številka, ki v Sloveniji v zadnjih letih ubije okrog 2000 otrok. Približno toliko denarja namreč Slovenija na letni ravni nameni za opravljanje umetnih splavov.

Če torej situacijo obrnemo: Bi podjetja, lokali, trgovine, športniki in znane osebnosti množično podprli akcijo, s katero bi zbirali sredstva za splave? Bi vi množično donirali, da bi “pomagali” splaviti na stotine otrok?

Le kdo bi doniral, da bi ubil otroka, si morda mislite. A medtem ko smo za bolnega dečka zbirali donacije, opravljanje splavov vsakodnevno plačujemo vsi – vse splave v Sloveniji namreč krijemo davkoplačevalci. V imenu “pomoči” ženskam, seveda. Ljudje ne govorijo kar tako o “kulturi smrti”. Medtem ko organizacije, ki podpirajo življenje, živijo od donacij in takšnih in drugačnih akcij, je druga stran lepo državno podprta.

Medtem ko organizacije, ki podpirajo življenje, živijo od donacij in takšnih in drugačnih akcij, je druga stran lepo državno podprta.

A Krisu je vendarle uspelo – preživeti in zaradi dobrote Slovencev zbrati sredstva za zdravilo. Deček nam tako res nazorno kaže pomen svetosti vsakega življenja. Instinktivno smo vedeli, da mu je treba pomagati, sicer bo morda umrl. Njegova zgodba nas zopet spominja, da mora medicina ljudem pomagati, ne pa jih puščati na cedilu. Da smrt oz. umor ni rešitev. In da se mora proti njej združiti vsa država; zbirati donacije, zamaške, star papir, otroška oblačila, moliti, če verjamete v Boga – karkoli se da, da bi rešili eno človeško življenje. Ker včasih razliko med življenjem in smrtjo naredi že malenkost, spodbudna beseda materi, upanje, vera. Večinoma ni treba zbirati milijonov.

Danes je nova priložnost, da rešimo človeško življenje. Da bi lahko preživeli, pomoč celotne Slovenije, medijev in gospodarstva potrebujejo številni otroci. Posebej še tisti, katerih starši razmišljajo o splavu. Poskušajmo v vsakem od njih videti Krisa – otroka, ki si želi in zasluži živeti.

9 KOMENTARJI

  1. Ja Tadeja, izpostavila si pereča aktualna vprašanja o človekovem dostojanstvu, o vrednosti človeškega življenja, ko le malo obrnemo besede, o tem, da je človeško življenje sveto in je dar od spočetja do naravne smrti in da smo kot družba hinavski, dvolični. Medtem ko se veselimo Krisovega življenja, sočutno pomagamo, na drugi strani nevede od nas trgajo denar za to, da nekdo nima možnosti preživetja in ga na krut način odpravimo. Potem ko pa ima ženska, punca travmatične posledice zaradi težke izkušnje, pa spet nihče noče prevzeti odgovornosti (mislim na vse, ki tako vneto zagovarjajo pravico do splava itd.).

    Tendenca rojevanja zdravih otrok še ni bila nikoli tako močna kot je zdaj, saj je cel kup nosečnostnih testov, ki lahko bodoči mamici in očku pove, kakšen otrok se lahko rodi, s kakšno težavo in potem ti na vsakem koraku ponujajo različne tabletke in očitno tudi splav.

  2. lepo napisano. sama verjamen, da bo tudi t.i. kultura smrti oz. evforija splava minila, kot mine vse, sploh, če je njen izvor v hudem in ne v Bogu. Vedno znova se spominjam ISISa, ki se je sam vase sesedel.

    • isis je imel izvor v bogecu… tako kot v knjigi Alamut.. iste religiozne natege.. je res zanimivo, da bo kmalu 100 let od prve izdaje te knjige, a je še vedno zelo zelo aktualna..

      religija sama je zlo. odstrani posamezniku razmišljanje in ugotavljanje, kaj je res in kaj ni…

      • Nevidni, po svoje imaš prav. A naslednje vprašanje je kakšno je razmerje med iluzijo, realnostjo in resnico? Ko boš razrešil to vprašanje boš dobil najmanj nobelovo, če te že ne bodo častili kot odrešenika človeštva.

      • Nevidni,hvala Bogu,ti ne potrebuješ religije,da bi bil zlo,ti imaš že v naravi gen za zlo.
        Si pač levičar. Ti se izogibaš odgovoriti na Friderikovo vprašanje,ker si levičarsko zmeden,blodiš v realnosti,se odklanjaš resnico,da čimprej pristaneš v “pristanišču laži”.Od tam pa zavajaš na vse strani.
        Ti nisi odrešenik človeštva,ti si eden številnih grobarjev,kar ste levičarji po naravni definiciji.

  3. Je nosečnost bolezen?

    Ni, nasprotno, nekoč so rekli, da je nosečnost blagoslovljeno stanje ženske.

    Zakaj potemtakem vsi plačujemo splave, za hudo bolne otroke pa ni denarja.

    In ne samo za otroke!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime