V ujetništvu Zlatoroga (4. del)

Bremena

Leon Jagodic
1

V okviru Zavoda Iskreni je ob koncu avgusta izšla knjiga Antona Tomažiča z naslovom Zlom. Gre za zbirko kratkih zgodb, ki ponujajo “insajderski pogled” in prikazujejo realno vzdušje v bivši državi. Za vas smo izbrali eno izmed njih, ki bo v nadaljevanjih vsako nedeljo zjutraj objavljena na našem portalu.

Predhodne dele najdete na teh povezavah: 1. del – tule, 2. del – tule, 3. del – tule.


1985

Skupina še vedno sestopa po lepi planinski poti. Ko pridejo na majhno zeleno livado, pa se dečki, ki so prej šepetali, ustavijo.

»Ciril, dovolj je! Ustavimo se, malica!« se oglasi Peter.

»Ni še malo prezgodaj?« mu odvrne Ciril.

Veseli dečki pa kričijo vsevprek.

»Ne, utrujeni smo!«

»Žejni smo!«

»Lačni smo!«

»No, dobro, no dobro,« popusti Ciril.

Odložijo nahrbtnike in sedejo. Dečki se vse bolj muzajo in radovedno pogledujejo proti Cirilu. Ko ta jemlje stvari, hrano in čutaro iz nahrbtnika, pa nenadoma zaigrano ostrmi. Končno potegne iz nahrbtnika dva velika kamna! To povzroči pri dečkih hrupen smeh in veliko zabavo. Ciril se pretvarja, kot da se hudo jezi, kar le še poveča njihov užitek.

»Ja, kdo mi je pa to podtaknil? Ti mulci! Počakajte, bom že zvedel – če ne prej, pa pri spovedi.«

V prešerni skupini se zabavajo in ga med seboj oponašajo.

»Ste videli, kar krivil se je!«

»Bo še grbo dobil.«

»Samo, kaj pa spoved?«

»Zato naj se pa kar pod nosom obriše. Jaz bom šel k ta staremu župniku.«

Počasi se umirijo in skupaj malicajo, prav tako Ciril in Alenka, le da sta nekoliko oddaljena in se pogovarjata.

»Vedel si, kaj nosiš, kajne?« ga vpraša Alenka.

Ciril pa se le pritrdilno nasmehne: »Za kondicijo mi je pa koristilo.«

»Pa jim nisi hotel pokvariti veselja, kaj?«

»Ampak vedel sem, da me ne bodo pustili trpeti cele poti,« ji odvrne Ciril.

»Res si dober!«

Cirilu je kar malo nerodno.

»Tak je tudi Andrej …«

Alenka pa se zamisli: »Bil … Kdaj se je spremenil? Ne vem. To poteka, odteka po kapljicah.«

1977

Skromna sobica sicer nima kaj prida razgleda, ampak za zaljubljen parček to ni nobena ovira. Ljubezensko gnezdece za novoporočenca ne potrebuje veliko opreme.

Ko se vrata sunkovito odprejo, Andrej in Alenka ne vstopita kar takoj. Nocoj sta v poročnih oblekah, sicer že precej neurejena, vendar se spodobi, da najprej opravita star ritual.

Čeprav sta oba že kar precej okajena, Andreju kar hitro uspe Alenko dvigniti v naročje in jo prenesti čez prag. Zaloputneta vrata in se ozreta po sobi.

»Za nekaj let bo že zadoščalo, kaj? Ampak ne več kot dve do tri,« je optimist Andrej.

»Bo moralo pa že za kaj več,« ga na realna tla postavi Alenka. »Kdaj boš s svojo asistentsko plačo lahko kupil novo stanovanje?«

Andrej sede na posteljo in potegne ženo k sebi v naročje.

»Nisem ti še povedal,« ji skrivnostno zašepeta, »drugje se bom zaposlil!«

»Kako? Saj si bil vendar ves navdušen nad fakulteto!« je presenečena Alenka.

»Že! Ampak našel sem odlično službo. Za milijon večja plača! Si predstavljaš?«

»Kaj pa magisterij? In pozneje doktorat? Si že pozabil?« mu odvrne Alenka.

Andrej skuša s šalo odpraviti nevšečen pogovor.

»Hej, hej, ženica! Bi rada dočakala starost v tejle čumnati? Z ostarelim profesorjem? Pohotnim in poželjivim?«

Andrej posnema vsiljivca in se z Alenko vred v šali zavali na posteljo.

1979

Stara Ljubljana ima svoj čar. Kljub ozkim ulicam se ne moreš izgubiti. Treba je samo zaviti navzdol in prav kmalu se znajdeš ob čarobni reki, ograjeni, vendar neukročeni. Tam, kjer je povodni mož potegnil Urško v divje valove, se zdaj sprehajata Alenka in Andrej.

»Stopiva malo sem noter!« potegne Alenka Andreja za rokav, ko se sprehajata mimo cerkve v stari Ljubljani.

»Čakaj! Vstopiva raje tam zadaj, ne z glavne ulice! Ni tako na očeh,« se Andrej presenečeno ozre naokoli.

Alenka pa mu začudeno odvrne: »Pa saj si me ti prvič povabil sem noter, in to pri glavnem vhodu. Kaj pa je to takega?«

Vseeno gresta naokrog. Andrej z nekoliko slabim občutkom: »Saj veš, če me vidi kdo iz službe. Takoj se šušlja.«

Vstopita skozi zadnja vrata in ko se že zgubljata v temni notranjosti, Andrej prežeče pogleda nazaj.

1981

Užitek je kuhati v novem lepem stanovanju. Alenka še posebej uživa v pogledu na zeleni park pred blokom.

Ko zazvoni telefon, Andrej stopi v predsobo in dvigne slušalko: »O, zdravo Miha! Dolgo se nisva slišala. Kako si? … Načelnik, kaj? Na občini? … A, zato? … Kakšno zvezo pa imam jaz z občino?«

Andrej se približa kuhinji, kolikor mu le dopuščata kabel in priprta vrata, da ga Alenka lažje sliši.

»Hvala za kompliment! To bi morala slišati pa tudi moja ženkica. Čakaj, da ji povem! Da ne pozabim. Poslušaj, Alenka. Moj stari prijatelj Miha pravi, da sem na občini dobro zapisan. Da sem dober strokovnjak in pošten človek! … Kaj? Jaz pa sekretar izvršnega sveta?«

Alenka ga iz kuhinje z zanimanjem posluša.

»Veš, na to pa še pomislil nisem. Sicer, tole je kar priznana funkcija, kaj? … No, kako pa kaj plača? … Aha, dovolj, dovolj. Precej več, kot imam zdaj. Ti, Miha, veš, da me zanima. … Da pridem k tebi na občino? … Da se pogovorimo? … V redu, jutri ob osmih!«

Ko že misli, da je pogovora konec, se njegov izraz nenadoma spremeni, zresni.

»Kaj? … Ne, to pa ne. … Pač nisem, ne! … Ja, vem, da si mislil … Dobro, ampak pridem vseeno, ne? Zdravo!«

Andrej odloži slušalko in zamišljen obstane. Alenka zaskrbljeno pride iz kuhinje: »Kaj pa je rekel?«

»Če sem v partiji?« odgovori Andrej.

»In kaj potem, če nisi?«

»Rekel je, da to pa spremeni stvari!«

»Kako spremeni stvari? Kaj ni malo prej rekel, da si strokoven in pošten? Kaj jim to ni dovolj? To pa je res svinjarija!« se razburi Alenka.

Andrej zamišljeno hodi sem in tja.

»Ne vem, ampak … Ali ima to še smisel? Mislim, vztrajati? Nenazadnje si lahko še vedno mislim svoje, ne? Alenka, brez knjižice daleč ne bom prišel.«

Alenka pa se še močneje razjezi.

»Potem lahko vzameš mojo!«

Jezno odhiti v kuhinjo in zaloputne vrata.

1983

Peter in Majda imata prav razkošno starinsko stanovanje, opremljeno z najsodobnejšimi aparati, hi-fijem, stereo televizorjem, rekorderjem … Polnočna družba štirih prijateljev zleknjena globoko v foteljih sedi v intimni svetlobi. Na mizici pred njimi so karte, pijača, prigrizki. Gostitelja sta nekoliko starejša od Alenke in Andreja.

Pravkar končujejo partijo kart in se na ves glas krohotajo.

»Ha, ha, Andrej, tale je bila pa za deset let zapora,« se oglasi Peter.

»To še ni nič. Povedal ti bom eno za petnajst let. Partijski sekretar telefonira politiku …« mu odvrne Andrej.

Toda Peter ga ustavi: »Počakaj, zdaj, ko vidim, kakšne klatiš na račun lastne organizacije, ti bom dal pa možnost, da narediš tudi kaj konkretnega.«

Vstane in gre nekaj iskat k pisalni mizi. Andrej je nekoliko razočaran, ker ni mogel povedati šale do konca, vendar oba z Alenko radovedno čakata, kaj bo prinesel. Ko se vrne, položi na mizo nekaj papirjev.

»Tule je protestna izjava, za katero zbiramo podpise. V njej protestiramo proti aretaciji pisatelja Lužnika in še dveh drugih, za kar si zagotovo slišal.«

Če si bral njegova dela, veš, da ni večjega pacifista in da so obtožbe o kontrarevolucionarnih namerah povsem nesmiselne.«

»Ampak, baje so ustanavljali nekakšno stranko,« mu odgovori Andrej.

»Ampak kakšno stranko! To je bila skupina zelenih, pacifistov in ekologov, ki so nezadovoljni z našo pasivnostjo na področju mirovnega gibanja. Dobro, dobro, vem. Namesto da bi ustanavljali tisto stranko, bi morali svoje interese uveljavljati preko SZDL kot frontne organizacije vseh naprednih sil in tako naprej in tako naprej, bla, bla, bla. Saj so poskušali, pa niso mogli ničesar doseči. Celo njihovih pisem za rubriko Pisma bralcev jim niso objavili.«

Andrej postaja nestrpen, Alenko pa vsa stvar zanima.

»Dobro, dobro, recimo celo, da so kršili neki zakon, saj se jim bo tako ali tako sodilo,« nadaljuje Peter. »Ampak, razloži, zakaj jih je bilo treba zapreti že pred sodbo? Saj so popolnoma miroljubni in nenevarni. In samo proti temu protestiramo, razumeš? Samo proti nepotrebni aretaciji!«

»Tega je zadnje čase že malo preveč, se vama ne zdi?« se vmeša še Majda.

Alenka pa je navdušena: »Normalno! Boš pa menda ja podpisal?«

Toda Andrej se še kar izmika: »Pa ti veš, kakšno funkcijo imam. Te peticije pa po navadi prihajajo precej z desne, kar priznaj!«

»Zagotavljam ti, da je vsaj polovica že podpisanih članov zveze komunistov!«

Andrej postane nejevoljen. »Poslušaj, ne me silit, ne težit. Ko smo se takole zabavali …«

Andrej skuša obrniti na šalo, Alenka pa jezno potegne k sebi papirje: »Daj sem!«

In jih odločno podpiše: »Skoraj bi se z dekliškim priimkom.«

(konec 4. dela)

Knjigo ZLOM – Zgodbe iz Jugoslavije​, ki je skoraj postala film pod taktirko nekoč najboljšega slovenskega režiserja, lahko naročite s klikom na spodnjo povezavo.

1 komentar

  1. TUDU RUKAJ JE ZANIMIVO BRANJE, KAKO “demokratično” je bilo preganjano vsako gibanje, ki ni prihajalo iz vrka ZKS – Zveze komunistov Slovenije.

    Marsikdo si je želel demokracije, toda, da si je obdržal službo (kajti brez kruha se težko živi), se je moral držati navodil komunistične partije.
    To se je godilo tudi Andreju. In takih “Andrejev” poznam veliko tudi jaz.

    Nekateri pa si še danes upajo trditi, da je bila v Titovi Jugoslaviji svoboda. To je laž, v Titovi Jugoslaviji je bila DIKTATURA, ki jo hoče sedaj Levica skupaj z “Lokom – P. Damjana”, spet obuditi. To pa ne obeta – NIČ dobrega.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime