V spomin Stanetu Snoju, plodovitemu sooblikovalcu slovenske skupnosti v Argentini

Stane Snoj ob slikanju portreta blaženega Antona Martina Slomška

Na rožnovensko nedeljo 3. oktobra je v 90. letu starosti v Buenos Airesu v večnost zaspal Stane Snoj, večletni urednik mesečnika slovenske skupnosti v Argentini Duhovno življenje in njegove otroške priloge Božje stezice, novinar, slikar samouk in ilustrator, oče štirih otrok.

Ata Stane – kakor je poznan meni, njegovi vnukinji, in moji družini – se je rodil leta 1932 na Ježici pri Ljubljani in šolal na stari Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, kjer je bil tudi učenec slikarja Staneta Kregarja. Že takrat je pokazal zanimanje za slikanje. Kot najstnik je bil primoran s starši ob koncu druge svetovne vojne bežati iz tedanje Jugoslavije, da si je rešil življenje. Tako kot tisoči drugih Slovencev, si je moral življenje postaviti čisto na novo v Argentini, v tujem jeziku in kulturi.

Od svinčnika in čopiča …

Snojev nedokončani portreta Lojzeta Grozdeta

Že v taborišču na Avstrijskem Koroškem pred prihodom v Argentino je Stane sodeloval z oblikovanjem plakatov in ilustracijami. K ohranjanju slovenske kulture – že v Buenos Airesu – pa je tudi prispeval s karikaturami in grafičnim oblikovanjem. Kot scenograf je poslikal nešteto kulis za odrske predstave, šolske igre in druge prireditve. Rad se je navdihoval v delih slovenskih slikarjev Maksima Gasparija in Božidarja Jakca.

V slovenski skupnosti so poznani tudi njegovi portreti blaženega škofa Antona Martina Slomška, podoba brezjanske Marije Pomagaj in škofa dr. Gregorija Rožmana. Naslikal je tudi svetega Janeza Pavla II, Janeza Evangelista Kreka, Ivana Tavčarja, dr. Antona Korošca … Predno se je lotil samega slikanja, je osebnosti do potankosti raziskal. Sploh za Slomška je želel ustvariti podobo, v kateri se ne bi videl “tako mrk”.

Njegov portret Lojzeta Grozdeta, nad katerim je delal v zadnjih letih, je ostal nedokončan.

… do tiskane besede

Poleg svinčnikov in čopičev pa je Stane izjemno cenil pisano besedo. Leta 1956 je začel z glasnikom slovenskih srednješolcev v Argentini, ki se je kasneje razvilo v revijo Mladinsko vez.

Najdlje pa je sodeloval pri soustvarjanju mesečnika Duhovno življenje, ki v Buenos Airesu redno izhaja že od leta 1933. Po upokojitvi je delo za to publikacijo, namenjeni verskemu življenju argentinskih Slovencev, postala njegova glavna aktivnost – skorajda poslanstvo – v slovenski skupnosti. V njej je objavil več deset intervjujev s Slovenci, na različne načine povezanimi s skupnostjo, med drugim tudi s Pedrom Opeko. Revijo je med leti 2009 in 2020 tudi urednikoval, tako kot tudi njeno otroško prilogo Božje stezice.

Sestavljal je tudi slovenski stenski koledar, ki s fotografijami slovenske narave krasi marsikatero gospodinjstvo slovenske skupnosti.

“Ko se bom upokojil”

Ne more se premalo poudariti, da so vse te stvaritve nastajale v atovem prostem času, saj je moral čez dan preživljati svojo družino s takim in drugačnim pisarniškim delom.

Pa tudi po upokojitvi mu gojenje slovenske kulture onkraj meja ni dalo miru. Kolikokrat je, že krepko v svojih sedemdesetih in celo osemdesetih, pravil, “ko se bom upokojil …” – torej, ko bo prenehal z urednikovanjem … in še ni minilo leto, odkar se je “upokojil”. Svoj čas in veščine, ki jih je podaril skupnosti, so bile polne veselja in volje energičnega samouka, ki sta mu izredno veliko pomenila gojenje krščanstva in slovenske kulture.

Na tuji zemlji, na stara leta, je še vedno z zanimanjem in ljubeznijo spremljal dogajanja v rodnem kraju, pa čeprav je v njem živel komaj trinajst let. Od nas se je poslovil mirno in tiho – kakor je ustvarjal in živel.

5 komentarjev

  1. Vsa čast g.Snoju in vsem argentinskim Slovencem!
    Hvala Vam!
    Hvala Vsemogočnemu!
    ————————————————————————————–
    Sredstev je in bo še naprej dovolj – čim večim ponuditi naj se vrnejo Domov !

    Vlada, kje je program zdravljenja Narodovih korenin?
    ——————————————————————————————
    ga Jaklitscheva , dobro jutro, na delo-konkretna zadeva – saj ni nikjer rečeno, da se je eksodus kjerkoli končal – vrnite jihz domov čimveč!

    KDO ŠE MISLI; DA BODO EXTRA FINANCIRANI VNUKI IN PRAVNUKI KOMISARJEV OHRANILI SLOVENIJO ? A je kdo zukaj samo bolan in nor ? Ptem v bolnico z njim! Rešujmo Narod!

    Zdravimo vse sortne anomalije, poplave, kovid, lubadarja, revne otroke malomarnih in nebogljenih in nesrečnih, le Naroda v globalu se ne loti nihče, samo drobtinice…

    Prostora imamo več kot dovolj.
    Praznih, mrtvih kmetij 1000x preveč, neobdelane zemlje, zapuščenih gmajn in gozdov!
    Premajhnih družin in izgubljene mladine , ki samo obupuje, ker starši nimajo niti osnovnega časa zanje…

    ZELENA IN KIBERRNETSKO VARNA SLOVENIJA OK ?
    ZA KOGA? (Odg.: za Balkanske sosede in Emigranstske islamistične rezalce vratov )

    DRUŽINA ! 3 ali več otrok, subito !

    Narod – VRNITE NAM IZGNANE SLOVENKE IN SLOVENCE – povečajmo srečo naroda !
    ————————————————————————————————————————————————
    Novinarke in novinarji, na delo, jajca na mizo, pamet v glavo, s pestjo po mizi, na delo!

    HVALA.OHRANJAJTE NAROD ! Smo potomci Jafeta, 4.sinu Noeja ! Gremo naprej!

  2. Gospod Stane je moral bežati iz domovine, ker je bil na črnem seznamu, pa čeprav je imel le 13 let. Šlo se je za življenje. Begunci so šli peš skozi Ljubelj in so prišli v taborišče v Spitalu. Bile so cele družine z otroki in veliko število duhovnikov. Umaknili naj bi se za 14 dni…
    V taborišču so se organizirali, ustanovili šole. Kasneje so bili poslani v Italijo od tam pa na ladjo v Argentino, ki je sprejemala vse ljudi, tudi ostarele. Cele družine so šle brez nič, s trebuhom za kruhom. Tam so si ustvarili domove. Slovenstvo jim je veliko pomenilo.

Komentiraj