V šolski sistem bi ponovno uvedli vajeništvo, a nanj vsak gleda drugače

Uredništvo
3

V novem predlogu za ponovno vzpostavitev vajeništva želi ministrstvo zopet uvesti dvodelni način izobraževanja. Ta se je pred desetimi leti pri nas sesul, sedaj pa ga skušajo znova oživiti.

Za uvedbo vajeniškega sistema je večina vpletenih, a na račun vladnega predloga je precej kritik. Proti nekaterim predlaganim novostim so ostro nastopili v Obrtni zbornici Slovenje, pa tudi v sindikatih, kritični pa so celo nekateri ravnatelji. 

Predvsem razburja status, ki naj bi ga imel vajenec. Je boljše da je dijak ali bi se ga moralo obravnavati kot zaposlenega? 

Že mesec dni je v javni razpravi predlog zakona o vajeništvu, ki ga je pripravilo ministrstvo za izobraževanje. Rok za vlogo pripomb se izteče 19. avgusta. S tem predlogom naj bi zopet zaživel vajeniški sistem šolanja za poklic mizarja, kamnoseka, peka, mesarja in še nekaj podobnih poklicev.

Vajenec bi po predlogu pol leta preživel v šoli, drugo polovico leta pa bi pridobival znanje na praktičen način pri delodajalcu. Za to bi bil tudi denarno nagrajen v prvem letniku s 50% minimalne plače, v drugem s 70%, v tretjem letniku pa s 90% minimalne plače v Sloveniji. Delodajalec bo sam plačal celotno nagrado.

Država pa bo na svoja pleča prevzela usposabljanje mentorjev, ki jih bo podjetje moralo dodeliti posameznemu vajencu. Prav tako bo država prevzela nase tudi strošek prevoza in hrane za vsakega vajenca v času njegovega dela za posamezno podjetje. Iz evropskega kohezijskega sklada pa bo država namenila okrog 1000 evrov na vsakega vajenca za celotno obdobje vajeništva. S tem denarjem bo podjetje lahko razpolagalo po svoje in ga lahko namenilo kot dodatno nagrado vajencu.

Vsi proti predlogu, a z drugačnimi stališči

Mnenja delodajalcev, sindikatov in šolnikov se najbolj razlikujejo glede statusa vajenca.

Delodajalci so mnenja, da bi moral vajenec imeti status dijaka, sindikati in šolniki pa hočejo, da bi vajenec imel status zaposlene osebe in bil deležen vseh pravic iz tega naslova.

Razkorak je viden tudi pri višini nagrad ter pri zaposlitvi vajenca po končanem vajeništvu pri delodajalcu. Sindikati in šolniki opozarjajo na možnost tega, da bi se vajeništvo spremenilo v poceni delovno silo.

Obrtno-podjetniška zbornica: Kaj pa če se vajenec ne bo želel zaposliti v podjetju?

Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije podpira sprejem posebnega zakona o vajeništvu, a ostro nasprotuje sprejetju zakona v predlagani obliki. Pravijo, da ni dolgoročno naravnana in vsebuje mnoge škodljive elemente, ki onemogočajo razvoj vajeništva v obliki, ki bo koristna tako za dijake kot za delodajalce.

Delodajalec bi po sedanjem predlogu vajencu moral, poleg nagrade, plačati še davke in prispevke, pri čemer so na OZS mnenja, da bi le-te absolutno morala plačati država, saj bodo delodajalci vajence izobraževali za praktično delo. Prav tako ostro nasprotujejo predlogu, da bi status vajenca lahko imele tudi odrasle osebe, saj so mnenja, da v tem primeru gre za prekvalifikacijo in ne za vajeništvo.

Prav tako na OZS ostro nasprotujejo temu, da bi plačilo vajenca bilo vezano na minimalno plačo. Nagrada mora biti fiksno določena za prvi, drugi in tretji letnik in primerljiva z nagradami v ostalih evropskih državah. Nelogična pa se jim zdi tudi zahteva, da bi delodajalci morali po končanem vajeništvu vajenca obvezno zaposliti.

“Če bi morali delodajalci po končanem vajeništvu vajenca obvezno zaposliti, bi po tem takem poklicne šole že sedaj morale biti tiste, ki bi po zaključenem šolanju bile obvezane svojim dijakom in učencem zagotoviti zaposlitve. Pa vemo, da temu ni tako! Od delodajalcev pa bi zahtevali nemogoče, tudi v primerih, ko z vajencem niso bili zadovoljni” pravi predsednik OZS Branko Meh, ki izpostavlja še eno dilemo:

kaj storiti v primeru, če bo po zakonu potrebno vajenca po zaključku vajeništva zaposliti, pa vajenec tega ne bo želel?”

Sindikati: pravice mladostnikov moramo zaščititi

Tudi predstavniki Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, Sindikata obrti in podjetništva Slovenije in Sindikata Mladi plus so se odzvali na predlog zakona o vajeništvu, ki ga pripravlja sedanja vlada. Izboljšanje ureditve vajeništva v Sloveniji potrebujemo, se strinjajo, vendar pa je konkretni zakon pripravljen na hitro in povsem mimo socialnega dialoga, uresničuje pa le interese delodajalcev, menijo.

“Temelj dualnega sistema mora sloneti na socialnem partnerstvu. Ta predlog teh temeljev nima, ta predlog je škodljiv, predvsem pa nikakor ne ščiti vajenk in vajencev. Zato vztrajamo; Pravice in zdravje mladostnikov moramo učinkovito zaščititi,« je poudaril predsednik ZSSS Dušan Semolič.

“Delodajalci tu ne financirajo vajeništva, delodajalske organizacije prejemajo subvencijo! V interesu delodajalcev bi morala biti strokovno usposobljena delovna sila, ne pa čim bolj poceni delovna sila in državne subvencije. Sistem, ki ga ministrstvo predlaga, je po naši oceni sistem, ki bo ustvaril nov razred prekarnih delavcev, čemur na ZSSS ostro nasprotujemo,” je dodal izvršni sekretar ZSSS Andrej Zorko.

“Vajenec kot delavec: V zakonu ni jasno opredeljeno ali bo šlo za zaposlitev vajencev oziroma ali bodo vajenci v delovnem razmerju. Iz tega naslova ni mogoče vedeti v kolikšni meri bodo veljale pravice iz ZDR in kako bo to vplivalo na socialno varnost vajencev”, pa je povedal Želimir Stanić iz Sindikata Mladi plus.

3 KOMENTARJI

  1. Brez izjeme bi se morali vsi mladi po osnovni šoli vključiti v poklicno izobraževanje. Če pa so nadpovprečno bistri, naj ob tem opravljajo še srednje šole. Za nadaljne izobraževanje, do dr. znanosti, potem nebi smelo biti več nobenih ovir. Sinoči smo lahko na Radiu Slovenija slišali v oddaji o Slovencih po svetu, da na primer v Kanadi ljudje z diplomami ne morejo dobiti zaposlitev, da pa jim primanjkuje tistih, ki jih dejansko za delo kjerkoli in kadarkoli uspodobi poklicno izobraževanje. Ker drugih ni tudi pri nas, so si z uvedbo evra samovoljno izenačili cene s tolarji. Pri njih je npr. nekdanje opravilo za 5000 tolarjev, dobilo ceno 50 evrov oziroma 11.950 tolarjev. Zarsdi tega so pokojnine in plače (pre)majhne. Seveda, vedno brez računa, za v žep. Intelektualci pa so s 30.000 tolarjev padli na 30 evrov, po nešteto administrativnih in računovodskih operacijah. Torej dobijo plačano le nekaj evrov. Potem ne bi bilo več brezposelne mladine, pa tudi ne bi bilo potrebno uvažati toliko dvomljivih “mojstrov” iz jugo-kosovskega bazena.

  2. Slovenija zanesljivo potrebuje šolstvo, ki naj izobražuje strokovno usposobljene delavce.
    Vprašati pa se je potrebno, ali so to ravno delavci v obrti. Vemo, da je slovensko obrtništvo propadlo in da klasičnega obrtnika skorajda nimamo več. Nekatere obrti, ki so kraljevale v Sloveniji so popolnoma izumrle kot npr.urar, čevljar, krojač, šivilja ,kovač, ipd.
    Pojavljajo pa se novi poklici. Pred vsem pa primanjkuje delavcev s praktičnim znanjem v industiji.
    Slovenija je imela zelo dobro razvito strokovno šolstvo. Mnogo teh šol so ustanovila pojetja, ki so za svoj tehnološki proces potrebovala strokovno izobražene delavce.
    Po vsej Sloveniji je bilo takšnih šol prcej in izobraževale so zavidanja vredne strokovnjake.
    Problem je nastal, ko so velika podjetja začela propadati zaradi kriminala in tajkunizacije, saj so hkrati začele propadati tudi šole,ki so bile povezane s podjetji.
    Današnji šolski sistem v Sloveniji ne omogoča šol s praktičnim poukom iz preprostega razloga, ker praktično ves denar, ki ga šole dobijo porabijao za plače. Plače namreč predstavljajo daleč največji izdatek slovenskih šol. Celo univerze porabijo za plače več kot 80% prihodkov. K sreči se dnes uporablja v šolstvu vse mnaj kred, tako da lahko tudi ta prihranek šolniki petopijo v plače.
    Plače predstavljajo pretežni del izdatkov za šolstvo pred vsem zato, ker je občutno preveč šolanega kadra, ki ga je potrebno zaposliti in tako imamo v osnovnh šolah na tri učence enega zaposlenega, na srednjih šolah je to razmerje nekoliko ugodnjeje v korist učenca, na fakultetah pa je zopet znatno preveč zaposlenih, da o prevelikem številu fakultet in študirajoče generacije sploh ne govorim.
    Kljub temu sem mnenja, da je potrebno učiti mladino za praktično delo in jim dajati praktično zanaje v šolah.
    Če pa se hoćemo lotiti te naloge, se moramo zavedati, da ni lahka in pred vsem, da ni poceni.
    Klasičen uk pri obrtniku ne pride v poštev, saj najverjetneje ni in ne bo dovolj usposobljenih obrtnikov, ki lahko nudijo dovolj kvalitetno izobrazbo vajencem. Razen tega moramo vedeti, da bo indudtrija tista, ki bo zaposlovala pretežno večino izučenih delavcev.
    Praktični pouk mora torej bazirati na šolah s praktičnim poukom, to pa pomeni, da je potrebno usposobiti šole, ki bodo imele ob učilnicah tudi delavnice v katerih se bodo učenci učuili praktičenega dela, tenoloških procesov in se seznanjali z materijali in jih oblikovali in predelovali.
    Kot rečeno je Slovenija takšno šolstvo imela. Šole so v glavnem plačevala podjetja, ob katerih so takšne šole rasle. Ko pa se je pojavil demokratični liberlizem in strokovnjaki ala prof. dr. Gaber, so takšno šolstvo ukinili, saj je bilo potreno zaposlovati nezaposljive ljudi in denar porabiti za plače, za vzdrževanje delavnic,nabavo materijala in plačilo materialnih stroškov za praktični pouk pa ni bilo več.
    Zelo podobno je tudi na univerzah, ko študentje določenih fakultet spoh ne spoznajo dela, ki ga bodo opravljali. Celo medicinski fakulteti bazirata v glavnem na piflanju, ne pa na praktičnem delu. Zato sta slovenski medicinski fakulteti v glavnem pripravnici, ki ukradeta maldim študentom od šest do deset let živlejnja, da se po končani fakulteti morajo šolati še najmanj toliko časa, da postanejo špecialisti in začno samostojno opravljati svoj poklic. Takrat so stari že 35-40 let. Ali je to normalno?
    Pa se vrnimo k poklicnemu izobraževanju.
    To je v Sloveniji zanesljivo potrebno in potrebno je pričeti s pripravami. Najvažnjeje je, da se najprej pripravi ustrezen model in preveri, kolikšne so potrebe po strokovnem usposabljanju. Potem je potrebno določiti mrežo šol in njihovo krovno izobraževanje. Vemo namreč, da je danes mnogo poklicev in da se za vakega posebej ne bo možno učiti. Potrebne bodo splošnejše šole, recimo kovinarska, lesarska, tekstilna, kemisjska, energetska, gradbeniška ipd.
    Takšne šole bo potrebno opremiti z utreznimi delavnicami in pridobiti ustreznen strokovno pedagoski kader. Zavedati se je potrebno,da tudi tega kadra več ni v zadostnem številu, saj ga je “gabrovščina” dodobra dotolkla.
    Zelo važo je tdui to, da se pripravi realna ocena stroškov za uvajanje takšnega šolskega izobraževanja. Prav gotovo gre za velika sredstva, ki jih je potrebno zagotoviti z racionalizacijao šolskega in univerzitetnega sistema in z dodatnimi vlaganji. To pa pomeni vsaj dvoje. Za uvedbo praktčnega učenja je potrebno izvesti temeljito šolsko reformo in zagotoviti za praktični pouk zadostna sredstva.
    Prav gotovo pa ne gre tako, kot si sedaj zamišlja vladajoča politika,da bo uvedla vajeniški sistem na račun obrtnikov
    Država bi obdržala učitelje, praktični pouk pa bi obesila na pleča obtrnikov, ki bi jih konrolirala še z dodatnimi birokrati.
    Iz povedanega pa sledi, damora uvedba praktičnega pouka predstavljati proces, ki bo trajal več let, saj preštevilćnih gimnazij v Sloveniji ne bo mogoče pretvoriti v šole s praktičnim poukom, tako,da bodo dijaki pol leta greli šolske klopi, pol leta pa jih bodo napotili obrtnikom v uk, za njimi pa še niz inšpektorjev, kontolorjev, sidikalistov, specialitov in podobne nezaposljive krame, ki bo obrtniku pulila denar in žrla živce.

  3. H gornjemu komentarju moram dodati še neskončno in nepremagljivo oviro za čvrsti slovenski birokratski um.
    V kolikor bi v Sloveniji ponovno uvedli šole s praktičnim poukom, bi nastala nepremagljiva ovira. Namreč v učni proces bi bilo nujno potrebno pritegniti učitelje s praktičnim znanjem, torej mojstre. Omenil sem sicer, da je veliko vprašanje,koliko takšnih še sploh Slovenija premore. Ampak to niti ni največja ovira, največja ovira in sicer nepremagljiva za birokratski um, utegne nastati zaradi trdno zasidranega plačnega sistema. Ta sistem namreč z betonsko trdnostjo narekuje plačilne razrede, ki jih spremlja zahtevana šolska izobrazba.
    Vemo, da je mojstrska šola nekaj stopnenj nižja od učiteljskega in profesorskega kadra. Ta se danes hvali z univerzitetno izobrazbo. Mnogo je magistrov in pred vsem magistric, in tudi doktorji zanosti so že med učitelj.
    Za učenje praktičnih predmetov pa morajo biti učitelji iz vrst praktikov. Nihova šolska izobrazba pa niso univerzitetne diplome, ali doktorati.
    Tukaj pa utegne nastati napovedani nepremagljivi zid.
    Učitelji praktičnga pouka, ki bodo morali z enakim entuzijazmom in voljo podajati strokovno znanje,bodo v mnogo nižjih plačilnih razredih in torej podcenjeni.Birokratski duh Slovenije pa tega probelma ne bo zmogel in znal rešiti. Parvilnik je mnamreč primarni pripomoček in nastal bo nerešljiv rebus.
    Najverejtneje bo probem rešen tako, da bodo predavateljice praktičnega pouka postale nezaposljive inženirke, magistrice in doktorice, ki o praktičnem zanju ne bodo imele pojma, imele pa bodo ustrezno izobrazbo.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime