V slovenski zunanji politiki prihaja leto sanacije škode

Pogledi

primoz.veselic

Komentarjev: 24
Vir foto: MZZ / U.S. Department of State

Leto 2018 ni bilo nič kaj dolgočasno niti v slovenski zunanji politiki. Do junija jo je vodil “superminister” in eden največjih zmagovalcev slovenske politike, Karl Erjavec, kateremu se je kljub že tretjemu mandatu na tem položaju še kako poznalo, da se prej nikoli ni ukvarjal z diplomacijo. Po volitvah in sestavi “anti-Janša” koalicije je ena redkih večinsko pozitivno sprejetih odločitev prišla v obliki zamenjave zunanjega ministra z Mirom Cerarjem.

Ne glede na to da se tudi Cerar strogo gledano nikdar ni ukvarjal s tem področjem, je bilo v mnogih odzivih moč slišati, da “slabši od Erjavca že ne more biti” in “bo minister vsaj nekdo, ki je malo bolj razgledan”. Bomo v prihodnosti dejansko lahko opazili kakšen napredek pri mednarodnem položaju Slovenije, ki ima trenutno zaradi neskritega koketiranja z Rusijo omembe vredne zaveznike kvečjemu v Nemčiji?

V preteklih letih smo bili priča zmedenemu slovenskemu obnašanju na mednarodnem parketu, ki bi mu lahko nadeli oznako “oportuno”

Komu koristi slovenska zunanja politika zadnjih let?

V preteklih letih smo namreč lahko bili priča zmedenemu slovenskemu obnašanju na mednarodnem parketu, ki bi mu lahko nadeli kvečjemu le oznako “oportuno”. Če se nekdo vede oportuno, se pač obrača k tistemu odnosu, od katerega si obeta največje koristi. Pa ima Slovenija od tako prijateljskega odnosa z Rusijo dejansko največje koristi? Ali jih imajo bolj 3 ali 4 zelo vplivna podjetja?

Za kratko ilustracijo: tekom mandata vlade Mira Cerarja 2014-2018 se je odvilo najmanj 7 slovensko-ruskih srečanj na ministrski ali višji ravni ter 1 samo takšno slovensko-ameriško srečanje. Sicer je na tem mestu pošteno omeniti, da tako redka srečanja med ZDA in Slovenijo niso nič novega; ZDA so pač velesila (in neformalni vodja zahodnega sveta), ki se s tako majhnimi državami na drugi strani Atlantika, kot je Slovenija, praviloma ne srečujejo pogosteje kot na nekaj let.

Bolj zgovorna je pogostost srečanj z Rusijo. Da so bila ta v prvi vrsti gospodarske narave, je jasno bolj ali manj vsem; o tem je konec koncev z velikim ponosom večkrat govoril tudi Erjavec sam. Seveda je lepo pogledati številke o blagovni menjavi Slovenije in Rusije, ki je denimo v 2017 zopet presegla milijardo evrov. A če se ob tem ne vidi širše slike, t.j. škode za odnose z zahodnimi zavezniki (kar se od ukrajinske krize dalje – na žalost – pač izključuje), je to zelo kratkovidno.

Sedenje na dveh stolih se prej ali slej maščuje; toliko bolj, če je nerodno

Ob vsem prijateljevanju z Rusi in neskritem hvaljenju o trgovski menjavi se je nekako zdelo, da se bivši zunanji minister pač ne zaveda, da v mednarodnih odnosih, vsaj na dolgi rok, enostavno ni možno “sedeti na dveh stolih” – peljati enako dobrih odnosov z dvema akterjema, ki sta sicer nasprotnika. Ob novinarskih vprašanjih v tej smeri je dal Erjavec tudi jasno vedeti, da ga to ne skrbi.

Pri glavnih evropskih mednarodnih akterjih, t. j. Franciji, Veliki Britaniji in Nemčiji, pa je imela takšna slovenska pozicija že kmalu določen odmev (z relativno izjemo Nemčije, tradicionalne slovenske zaveznice). To se je gotovo delno poznalo tudi na gospodarskem parketu, a to (resda ne tako veliko) škodo je pač mnogo težje izmeriti kot menjavo z eno državo.

Kakšne zunanjepolitične posledice ima drža Slovenije, pa je na precej krut način postalo jasno, ko je arbitražno razsodišče v Haagu konec junija 2017 objavilo končno razsodbo arbitraže med Slovenijo in Hrvaško, po mednarodnem pravu zavezujoč dokument brez možnosti pritožbe. Slovensko stališče, ki poudarja mednarodno pravo in zavezujoče odločitve mednarodnih sodišč, je od pomembnih akterjev javno podprla le Nemčija, z dokaj majhnim odmevom.

Vsi ostali zahodni akterji so se z molkom in izjavami, da je to pač “dvostransko vprašanje” (kar v resnici ne velja za praktično nobeno zunanjepolitično vprašanje), posredno postavili na stran Hrvaške, ki nikoli ni skrivala svoje pro-ameriškosti (ki pa ima resda pomembne vzroke v njeni zgodovini). Rusije vse skupaj seveda sploh ni zanimalo. Z drugimi besedami: trenutek resnice je pokazal, da je dvomilijonska Slovenija na mednarodnem parketu praktično sama.

Kljub temu se na Ministrstvu za zunanje zadeve niso prav dosti vznemirjali in “menjali kurza”. Ob “aferi Skripal” in precej očitni javni zastrupitvi nekdanjega ruskega vohuna Slovenija tako kot ena izmed zgolj 6 držav članic NATO iz Moskve ni odpoklicala nobenega diplomata.

Čas bo pokazal, ali je nastalo škodo moč popraviti in si zagotoviti resnične zaveznike po Evropi in onkraj Atlantika.

Bomo končno doživeli pametnejšo in “naravnejšo” slovensko zunanjo politiko?

Danes je tako takih, ki menijo, da so poslovne koristi Janeza Škrabca (po dobro obveščenih virih na Mladiki najvplivnejšega slovenskega gospodarstvenika), Krke in še nekaj podjetij pomembnejše od gospodarske škode pri trgovanju z Zahodom in predvsem mednarodne osamitve ne ravno močne srednjeevropske države, bistveno manj kot pred 2 letoma.

Ko je MZZ septembra prevzel Cerar (sicer bivši Erjavčev de iure šef), so začeli prihajati nekateri signali, da se bo smer zunanje politike vendarle spremenila. Predvsem pa je to dala slutiti ena prvih ministrovih poti v tujino – uradni obisk v Washingtonu in srečanje z ameriških državnim sekretarjem Mikeom Pompeom. Čeprav je bilo na trenutke zaznati zagate pri “pojasnjevanju” slovenske geostrateške pozicije, je vendarle bistveno, da se je obisk zgodil in da ga ni zamenjal še eden v Moskvi.

Seveda pa bo čas pokazal, ali je nastalo škodo moč popraviti in si zagotoviti resnične zaveznike po Evropi in onkraj Atlantika; pa tudi, kako konsistenten bo zunanji minister. Sodeč po izkušnjah z vodenjem vlade namreč ne slovi kot pretirano avtoritativna osebnost, ki bi znala odvrniti preštevilne “pristavljalce” lončkov oz. prepoznati njihove namere.

Povezani članki

24 komentarjev

  3. Mladi gospod Primož! Veseli me, da ste optimist in tako je tudi prav.

    Jaz sem starejši in sem postal realist. Gospoda Šarca so gospodarji Slovenije nastavili izključno zato, da ne bo nobenih sprememb. In za sedaj opravlja svoje poslanstvo odlično. In ne vidim razloga, zakaj ne bi na tem vztrajal.

    Starejši od meni pa so pesimisti. Za plebs v Sloveniji ne vidijo nič dobrega, vidijo dokončno izumiranje SLO domorodcev. Jaz pa trdim, da bo Slovenija, kot smo si jo leta 1990 želeli, dokončno propadla, dobri Bog pa bo reševal posameznike, ki ga ne bodo zatajili.

    Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji!

  4. Volk menja le dlako… Amerika se Srednji Evropi strateško ne bo odpovedala in je škoda hoditi v Moskvo. Američani ne zapuščajo vpliva na bližnjem vzhodu, le orožje in strateško taktiko posodabljajo, bistveno posodabljajo. letalonosilke niso več glavna udarna moč in vojaki na njih. Jih ne sme biti, če udarijo iztrelki iz roba vsemirja… Američanom se svojih enot ne izplača veš pošiljati na zasedena ozemlja, ker bodo to po novi strategiji naredili zanje drugi ceneje in emeriški vojaki ne bodo več izpostavljeni…
    To je povsem druga situacija in se bo že letos začela potrjevati, če bodo “velesi,e” drezale v strateške interese ZDA. Ne veselimo se te potrditve ali ne, ker bi bile posledice hude za našo celino!!!
    EU se mora takoj tehnološko osvoboditi od nafte in plina in izkoriščati segrevanje ozračja z novo tehnologijo pretoka odvečje segretega ozračja – lovljenja energije iz poloble, kjer je polketja v drugi zimski del…

  6. Predstavljati Cerarja kot rešitelja slovenske zunanje politike je pa malo bosa. A ni bil Cerar v prejšnjem mandatu Erjavčev šef? Politika države sloni na premierju, ministri so izvajalci. Kvečjemu bi lahko rekli, da zunanjo politiko rešuje Šarec.
    Ampak Šarec je odvisen od Levice. Koliko časa bo Šarcu dopuščena prozahodna politika bomo videli ob kakšnem mednarodnem zapletu, do katerega se bomo morali opredeliti.

  7. Pa še moje mnenje. Zadnje čase sem bolj pozoren na to, kaj se dogaja v Nemčiji in Ameriki.
    Dogodki teh dveh supersil so si na moč podobni dogodkom v Slovdniji.
    Menim, da niti Šarec, še manj pa Cerar naredita kaj boljšega za Slovenijo. Edino kar jim odlično uspeva je to, da še vedno opevajo partizanstvo in njihove zločene.
    Rešitev oziroma preboj bi bil povezava z Višegrajsko skupino držav in iz EU parlamenta nagnati poslance tipa fajon.

  9. Nekoliko neresno je pričakovati od prejšnjega premiera vlade RS dr. Mira Cerarja, ki je absolutno in brez ugovora podpiral pristransko deklarirano in praktično izvajano prorusko ter protievropsko in protiameriško zunanjo politiko prejšnjega zunanjega ministra Karla Erjavca, da se bo kot zunanji minister v “manjšinski vladi” premiera Marjana Šarca v hipu “postavil na glavo” ter spremenil dosedanji “kurz” slovenske proruske in protievropske ter protiameriške zunanje politike za celih 180°.
    Tudi če bo to “postavljanje na glavo” skušal storiti, mu resni državniki in diplomati ne bodo nasedli, ampak bodo kritično opazovali razkorak med všečnimi besedami ter dejanskimi zunanjepolitičnimi potezami aktualne vlade RS in njene zunanje politike.
    Predvsem pa bodo opazovali obnašanje aktualne slovenske vlade Marjana Šarca, Cerarjevega zunanjega ministrstva in slovenske diplomacije ob skupnih političnih akcijah in potezah članic EU ter obrambnega zavezništva Nato, od katerih smo se v zadnjem času Cerarjeve vlade in Erjavčeve zunanje politike večkrat demonstrativno distancirali ali vsaj opreznoritno vzdržali.
    Lepe besede in dolgi stavki nič ne stanejo, a na to “ceneno robo” politikantskega populizma resni tuji državniki in diplomati zagotovo ne nasedajo. Šarčeva vlada RS bo morala zagotovo v bližnji prihodnosti tudi storiti kaj otipljivega, da bo prepričala razočarane in skrajno zadržane voditelje in diplomate v organih in državah članicah EU, v članicah zavezništva Nato ter v ZDA.

  10. Primož je lepo predstavil PROBLEME naše zunanje POLITIKE.

    Res je, da je bil Erjavec najslabši zunanji minister naše države. Toda on je bil tudi problematičen OBRAMBNI minister, kajti podpisal je pogodbo s Patrijo in sedaj se je tja vrnil, da bo spet sklepal pogodbe za nakup vojaške opreme. Kako, da ta problem nikogar ne skrbi ? Sicer pa Erjavca vidim, kot “trojanskega konja”. Dela se za nekaj, kar ni. On je dejansko miniral vse vlade v katerih je sedel. Zavajal je upokojence in vse državljane. In naše “ozadje” prav take potrebije, zato je “večno” v vladah.

    Dvomim, da bo Cerar veliko boljši, saj je bil Cerar šef Erjavca in je njegovo početje odobraval.

    Da smo zgubili Izhod na odprto morje, pa so krivi tisti, ki “negujejo Titovo Jugoslavijo”. Zaradi Rusije, smo zgubili SLOVENSKO morje s Trstom leta 1945, ker ZAHOD Rusiji ni zaupal. Nekaj podobnega se je zgodilo s sedanjo ARBITRAŽO.

    Zakaj se Slovenija tako trudi, da če je le mogoče “blati Trampa” ?. Tam v Ameriki je naš poročevalec Žitnik, ki nenehno le žaljivo govori o Trampu. Niti ene pozitivne besede še ni rekel o sedanjem predsedniku. Do Clintonove pa je bil čisto drugačen, čeprav je naredila veliko “packarij.

    Torej sami si izbiramo PRIJATELJE, pa tudi, sami si delamo SOVRAŽNIKE. To ni diplomacija, ampak neumnost.

  12. Skipal? Kaj pa afera v kateri so v konzulatu po ukazu MABUSA razkosali celo novinarja? Ne MABUS je naš prijatelj in zato smo na strni DAESHA in AL KAIDE. Vem, da krvava naftna mafija gospodari svetu, toda da je krščanstvo že tako daleč, tega pa nisem vedela. Še malo pa bo krščanstvo mrtvo. Evropske cerkve pa ali požgane ali spremenjene v mošeje. Pa saj si zaslužimo to.

  14. Slovenec kremeniti 14,50

    Ali lahko ovržeš sum, da ni bil Erjavec kriv za zapor Janše ?

    Ko je izstopil Erjavez takrat iz Janševe vlede je dejal: “Boste videli, da Janša ne bo nikoli več predsednik vlade”. To je potrdil tudi pred zadnjimi volitvami, ko je nekaj podobnega “namignil” skupaj z Jankovičem. Ti S. Kremeniti pa venomir kritiziraš tiste, ki Janše niso nikoli “pokopavali”.

  15. Obstaja večji problem od Putina. To so posledice padca Gadafija, ki se prelivajo v Evropo. Ne Putin, ne Trump, ne Xi Džinping in ne Bolsonaro ne bi spuščali tega v svojo državo.
    To je resna nevarnost ne pa Putin, ki čaka, da podnebne spremembe odtalijo Sibirijo, da bo posejal ekološko pšenico in jo dvojno zaračunal. Meni se Putin zdi prej desno usmerjen, kot pa levo. Tudi Kitajski komunisti lezejo na desno stran. Desna opcija je po moji oceni precej bolj naravna in logična kot leva. Leva opcija je ponaredek nečesa kar bi moglo biti lepo, dobro in pošteno, toda dejansko je povampirjeno, slabo, goljufivo in grdo. Zakaj? Ker je samo ponaredek in lažna kopija Jezusovega nauka. Nauka o delanju dobrega, pa na koncu komunisti naredijo ravno obratno. Tako uničijo svoj komunizem in svojo državo.

  17. Kako bo saniral škodo tisti,ki jo je pomagal narediti ?
    Cerar ne more biti dober minister,ker ni politik ! Dokaz je njegovo predsedovanje vladi ! Res je,imel je srečo,da je bilo obdobje njegovega mandata gospodarsko “srečno” po veliki krizi.In da smo gospodarsko “naslonjeni” na Nemčijo in EU.Posebna “prednost” je tudi naša “majhnost” in nekaj dobrih gospodarstvenikov. V takšni situaciji je res bolje imeti na predsedniškem mestu v vladi “šibkega predsednika”.
    Na drugi strani pa je Karel Erjavec.Ta pa je pravi “kerlc”! Največja ministrska “konstanta” zadnjega desetletja in plus ! Slovenija je z njim doživela svojevrstno “naravno katastrofo”.Na kateremkoli ministrstvu je bil,tam “trava” lep čas po njegovem odhodu ni “rastla” ! Zanimive so tudi “afere”.Kjerkoli (ministrstva) je bil, je bila “afera”.Nobena se ga ni “dotaknila”! To je politični “čudež”.
    Na zadnjem ministrstvu-zunanje ministrstvo- je pustil “pogorišče” z vidika statusa države EU in članice NATA.
    S približevanjem Rusiji in “odmikom” od ZDA, je povzročil “škodo” Sloveniji v “arbitraži”(Slovenija-Hrvaška).Dejstvo je,da je arbitražna odločitev Sloveniji v škodo.In v škodo je prizadevanje za njeno uveljavitev. Tako delovati proti interesom države Slovenije je izjemno škodljivo,celo veleizdaja-nujno bi bilo preveriti,koliko je možno glavne akterje obtožiti !
    Posebno zato,ker si kar naprej prizadevajo uveljaviti arbitražno odločitev,celo preko sodišča! To je noro! Poleg tega je “služil” določenim ozkim krogom iz gospodarstva, drugim-večjemu delu pa ni preveč pomagal.Pomagati so si morali,kar sami.
    Erjavec, kot aktualni minister za obrambo, nam bo gotovo “kaj dobrega skuhal”.V to sem prepričan.Naši SV se ne piše nič dobrega.Čas bo pokazal,da sem imel prav.

Komentiraj