V slovenski šoli manjka ekonomije, tehnologije in umetnosti

POSLUŠAJ ČLANEK
V začetku septembra sem objavil članek, v katerem razmišljal o težavah našega šolskega sistema in se pri tem osredotočil predvsem na gimnazije. Naletel sem na velik odziv prijateljev, sošolcev, tudi nekaterih profesorjev. O zapisanem smo se mnogo pogovarjali in iskali rešitve, o katerih bom pisal danes. Če je bil prvi članek bolj kot ne analiza, zastavljanje vprašanj, kar je seveda nujno potrebna prva faza poskusa izboljšave družbenega stanja, bom tokrat poskusil podati nekaj morebitnih rešitev, odgovorov.

Čeprav drži, da večina dijakov ob vpisu v gimnazijo še nima jasne predstave o izbiri študija oz. poklica, pa si vsi, če ne prej, do konca prvega letnika izoblikujejo lastna interesna področja, katerim bi radi posvečali glavnino svojega časa. Prav ta zanimanja iz mrličev delajo ljudi, saj so, ko delajo na njih, entuziastični in motivirani. Zato je tolikšna tragedija v dejstvu, da tisti, ki so na nekem področju zares dobri, svojega potenciala ne morejo razviti, ker morajo toliko več časa posvetiti predmetom, v katerih niso najboljši. Nikakor nočem zmanjševati pomembnosti splošne izobrazbe, vendar pa je znanost na vseh področjih napredovala toliko, da nihče ne more biti strokovnjak za vse.
Nikakor nočem zmanjševati pomembnosti splošne izobrazbe, vendar pa je znanost na vseh področjih napredovala toliko, da nihče ne more biti strokovnjak za vse.

Moj predlog je torej: manj ur za obvezne predmete, ki so enako intenzivni za vse in več za izbirne, v katere se dijaki lahko bolj poglobijo. Tu bi rad izpostavil še pomembnost projektov. Mlad človek potrebuje zastavljene probleme, projekte, na katerih dela z veliko motivacijo in jasno zastavljenimi cilji, zato se mi zdi, da so premalo poudarjene seminarske in raziskovalne naloge, katerim bi dijak moral imeti možnost posvetiti čim več časa; ne popoldne, ko ima že tako na sporedu druge obveznosti in učenje, ampak v času pouka.

V enem šolskem dnevu smo lahko dijaki deležni pouka sedmih povsem različnih predmetov, vsakega po 45 minut, v enem tednu lahko pišemo tri teste iz različnih predmetov. Kako lahko o poglobljenem učenju tu sploh govorimo? Druge opcije kot nedolgo po testu snov pozabiti, saj se že začne učenje za test z drugega področja, skorajda ni. Zato mi je blizu sistem epoh, kot ga prakticirajo na nekaterih gimnazijah z alternativnim programom. Pouk poteka tako, da imajo dijaki vsak dan dva ali tri tedne prvi dve uri na urniku isti predmet. Tako se snovi zares lahko intenzivno posvetijo, kar jo zanje tudi napravi nepredstavljivo bolj zanimivo in privlačno.

Izkustveno učenje je alternativa klasičnemu pristopu s profesorjem, ki stoji pred razredom in predava svoje znanje, ki ga učenci pridno beležijo v zvezke. Je mnogo globlje, ne aktivira le površne zavesti, ki spremlja suhoparno teorijo, temveč spravi v pogon čute, poda konkretno izkustvo. Ob vseh muzejih, galerijah, živalskih in botaničnih vrtovih, arhitekturnih spomenikih in znanstveno-raziskovalnih institucijah, ki jih imajo gimnazije v bližini, je zamujena priložnost zame neodpustljiva.

Predstavljajte si uro zgodovine v muzeju, ali pa biologije v botaničnem vrtu. Seveda ob naši togi ureditvi z dnevno mnogimi različnimi 45-minutnimi urami to ni mogoče, a o tem problemu sem pisal že v prejšnjem odstavku. Kljub temu pa bi takšnemu učenju lahko posvetili vsaj kakšen dan na mesec, ki bi ga s profesorjem preživeli na katerem prej omenjenih mest.
Časi se spreminjajo, danes so znanja, ki jih sodoben človek potrebuje druga, kot včeraj.

Časi se spreminjajo, danes so znanja, ki jih sodoben človek potrebuje druga, kot včeraj. Začnimo pri sodobnih tehnologijah; trdim, da bi se vsak dijak moral poleg tujih jezikov naučiti tudi osnove programskega jezika, osnovne ukaze in principe delovanja. Ne zato, da bo postal programer, ampak zato, da bo vsaj približno razumel delovanje tehnologije, ki je povsod okoli nas; da se je ne bo bal, ampak jo bo znal izkoristiti in tudi kritično presojati dileme, ki se je tičejo in so vedno bolj prisotne v družbi. Drugi predmet, ki se mi zdi izredno pomemben za življenje, a ga v učnem načrtu ni, je ekonomija. Kapital poganja svet, obračanje denarja je ključno v funkcioniranju naše civilizacije, je tisto, kar jo poganja k napredku, mi pa nismo deležni izobrazbe niti o osnovah delovanja valute, bank, podjetij, davkov, kaj šele kriptovalut in podobnega.

Naslednja stvar, ki v učnem načrtu manjka, so predmeti, povezani z umetnostjo. Sicer je nekaj ur posvečenih likovni vzgoji in glasbi, a zares izredno malo, povrh vsega pa so učni načrti zgrešeni in cilji neuresničeni. Tako pridemo do primerov, ko v celem letu pouka glasbe nismo niti poslušali, kaj šele izvajali niti enega tona. Prav nič se potem ne smemo čuditi, da sodobna (slovenska) družba tako pogosto ne ceni ne prave umetnosti, ne svoje, narodne kulturne zapuščine.

To so na kratko strnjeni predlogi, do katerih smo večinoma prišli skupaj z vrstniki. Čeprav se pogosto zdi, da so spremembe na nekaterih področjih zaradi pasivnosti, togosti nekaterih in zbirokratiziranosti sistema nemogoče, pa je vseeno naša dolžnost biti aktiven, analizirati probleme in na njih poskušati odgovarjati. Zato, četudi predlogi ne bodo padli na plodna tla, upam, da bom h kritičnemu presojanju realnosti spodbudil vsaj še koga.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike