V slovenski šoli manjka ekonomije, tehnologije in umetnosti

Urban Sifrar
10

V začetku septembra sem objavil članek, v katerem razmišljal o težavah našega šolskega sistema in se pri tem osredotočil predvsem na gimnazije. Naletel sem na velik odziv prijateljev, sošolcev, tudi nekaterih profesorjev. O zapisanem smo se mnogo pogovarjali in iskali rešitve, o katerih bom pisal danes. Če je bil prvi članek bolj kot ne analiza, zastavljanje vprašanj, kar je seveda nujno potrebna prva faza poskusa izboljšave družbenega stanja, bom tokrat poskusil podati nekaj morebitnih rešitev, odgovorov.

Čeprav drži, da večina dijakov ob vpisu v gimnazijo še nima jasne predstave o izbiri študija oz. poklica, pa si vsi, če ne prej, do konca prvega letnika izoblikujejo lastna interesna področja, katerim bi radi posvečali glavnino svojega časa. Prav ta zanimanja iz mrličev delajo ljudi, saj so, ko delajo na njih, entuziastični in motivirani. Zato je tolikšna tragedija v dejstvu, da tisti, ki so na nekem področju zares dobri, svojega potenciala ne morejo razviti, ker morajo toliko več časa posvetiti predmetom, v katerih niso najboljši. Nikakor nočem zmanjševati pomembnosti splošne izobrazbe, vendar pa je znanost na vseh področjih napredovala toliko, da nihče ne more biti strokovnjak za vse.

Nikakor nočem zmanjševati pomembnosti splošne izobrazbe, vendar pa je znanost na vseh področjih napredovala toliko, da nihče ne more biti strokovnjak za vse.

Moj predlog je torej: manj ur za obvezne predmete, ki so enako intenzivni za vse in več za izbirne, v katere se dijaki lahko bolj poglobijo. Tu bi rad izpostavil še pomembnost projektov. Mlad človek potrebuje zastavljene probleme, projekte, na katerih dela z veliko motivacijo in jasno zastavljenimi cilji, zato se mi zdi, da so premalo poudarjene seminarske in raziskovalne naloge, katerim bi dijak moral imeti možnost posvetiti čim več časa; ne popoldne, ko ima že tako na sporedu druge obveznosti in učenje, ampak v času pouka.

V enem šolskem dnevu smo lahko dijaki deležni pouka sedmih povsem različnih predmetov, vsakega po 45 minut, v enem tednu lahko pišemo tri teste iz različnih predmetov. Kako lahko o poglobljenem učenju tu sploh govorimo? Druge opcije kot nedolgo po testu snov pozabiti, saj se že začne učenje za test z drugega področja, skorajda ni. Zato mi je blizu sistem epoh, kot ga prakticirajo na nekaterih gimnazijah z alternativnim programom. Pouk poteka tako, da imajo dijaki vsak dan dva ali tri tedne prvi dve uri na urniku isti predmet. Tako se snovi zares lahko intenzivno posvetijo, kar jo zanje tudi napravi nepredstavljivo bolj zanimivo in privlačno.

Izkustveno učenje je alternativa klasičnemu pristopu s profesorjem, ki stoji pred razredom in predava svoje znanje, ki ga učenci pridno beležijo v zvezke. Je mnogo globlje, ne aktivira le površne zavesti, ki spremlja suhoparno teorijo, temveč spravi v pogon čute, poda konkretno izkustvo. Ob vseh muzejih, galerijah, živalskih in botaničnih vrtovih, arhitekturnih spomenikih in znanstveno-raziskovalnih institucijah, ki jih imajo gimnazije v bližini, je zamujena priložnost zame neodpustljiva.

Predstavljajte si uro zgodovine v muzeju, ali pa biologije v botaničnem vrtu. Seveda ob naši togi ureditvi z dnevno mnogimi različnimi 45-minutnimi urami to ni mogoče, a o tem problemu sem pisal že v prejšnjem odstavku. Kljub temu pa bi takšnemu učenju lahko posvetili vsaj kakšen dan na mesec, ki bi ga s profesorjem preživeli na katerem prej omenjenih mest.

Časi se spreminjajo, danes so znanja, ki jih sodoben človek potrebuje druga, kot včeraj.

Časi se spreminjajo, danes so znanja, ki jih sodoben človek potrebuje druga, kot včeraj. Začnimo pri sodobnih tehnologijah; trdim, da bi se vsak dijak moral poleg tujih jezikov naučiti tudi osnove programskega jezika, osnovne ukaze in principe delovanja. Ne zato, da bo postal programer, ampak zato, da bo vsaj približno razumel delovanje tehnologije, ki je povsod okoli nas; da se je ne bo bal, ampak jo bo znal izkoristiti in tudi kritično presojati dileme, ki se je tičejo in so vedno bolj prisotne v družbi. Drugi predmet, ki se mi zdi izredno pomemben za življenje, a ga v učnem načrtu ni, je ekonomija. Kapital poganja svet, obračanje denarja je ključno v funkcioniranju naše civilizacije, je tisto, kar jo poganja k napredku, mi pa nismo deležni izobrazbe niti o osnovah delovanja valute, bank, podjetij, davkov, kaj šele kriptovalut in podobnega.

Naslednja stvar, ki v učnem načrtu manjka, so predmeti, povezani z umetnostjo. Sicer je nekaj ur posvečenih likovni vzgoji in glasbi, a zares izredno malo, povrh vsega pa so učni načrti zgrešeni in cilji neuresničeni. Tako pridemo do primerov, ko v celem letu pouka glasbe nismo niti poslušali, kaj šele izvajali niti enega tona. Prav nič se potem ne smemo čuditi, da sodobna (slovenska) družba tako pogosto ne ceni ne prave umetnosti, ne svoje, narodne kulturne zapuščine.

To so na kratko strnjeni predlogi, do katerih smo večinoma prišli skupaj z vrstniki. Čeprav se pogosto zdi, da so spremembe na nekaterih področjih zaradi pasivnosti, togosti nekaterih in zbirokratiziranosti sistema nemogoče, pa je vseeno naša dolžnost biti aktiven, analizirati probleme in na njih poskušati odgovarjati. Zato, četudi predlogi ne bodo padli na plodna tla, upam, da bom h kritičnemu presojanju realnosti spodbudil vsaj še koga.

10 KOMENTARJI

  1. Res je, brez dobrih življenjskih temeljev, med katere vsekakor spada življenjska logika in kultura, začenši s slovensko kulturno dediščino in ostalim, kar navaja avtor, ni učinkovitega in uspešnega življenja.

  2. Pohvalevreden je prispevek Sifrar URBANA.

    Šole bi res morale posodobiti UČNI PROGRAM. Ko srednješolec zapusti SREDNJO šolo, bi moral biti široko razgledan in USPOSOBLJEN za različna dela – tudi z minimalnim ekonomskim znanjem.

    Za UČITELJA je verjetna UDOBNO, če samo predava in učenci pridno pišejo. Kontrolke pa spet sestavi učitelj, kjer mora učenec slediti točnim dobesednim navedbam. Mnogi se učijo na “pamet” in dosežejo dobro oceno. Vendar snov, ki se jo nekdo nauči “na pamet”. gre kmalu v pozabo. Če bi učenci med učno uro več sodelovali z učiteljem, ter določene stvari tudi praktično gledali in izvajali, bi bilo njihovo znanje lahko v življenju bolj uporabljeno.

    Posledično, se potem v življenju mnogokrat ODLIČNJAKI – piflarji – slabše znajdejo, kot povprečni dijaki.

    Poleg znanja EKONOMIJE, bi moral srednješolec res imeti “vsajeno v srce” SLOVENSKO kulturno dediščino, to je poznavanje navad naših pradedov – tako vere, PRAZNOVANJA, DELO in običaje, ter petje in ples.
    Moderni multi-kulti, nas degradira kot NAROD, kar nam spodreže korenine.

  3. Za moje pojme je v OŠ premalo uka: pravopisa in lepopisa, tehničnega pisanja, gospodinjstva, branja, leposlovja, humanistike, sociologije in domovinske vzgoje. Obvezni bi morali biti ogledi takih filmov, ob katerih nato nastane resna in produktivna debata (American history X, Rekvijem za sanje, sestre magdalenke, prijatelja-odličen francoski film itd itd)

  4. In osnovnošolce bi morali učiti empatije ter zadev, da bo pri 16, 17, 18 z lastno pametjo in golimi rokami že znal nekaj pokazati in narediti. Pa obvezno prepovedati tablice in telefone …

  5. Iz osebne izkušnje ter iz izkušnje vseh stopenj šolanja svojih otrok, a tudi iz različnih odmevov v javnih občilih bi mogel sklepati, da je naš državni šolski sistem bolj podrejen socialnemu miru med učiteljstvom kot pa ciljni vzgoji in izobraževanju čim širše izobraženega ter čim bolj samozavestnega učenca, dijaka, študenta.
    Da med učitelji na vseh ravneh še vedno prevladujejo tisti, ki strastno iščejo neznanje ter napihujejo svojo ponarejeno strokovno in pedagoško avtoriteto z nizkimi ocenami kot disciplinskimi ukrepi.
    Da se sveti šol, ravnatelji, učitelji na vseh ravneh pretežno ukvarjajo z zmogljivostno in vzgojno najbolj problematičnimi, najbolj nadarjene, svobodne, neodvisne in kdaj tudi neukrotljive pa najpogosteje puščajo ob strani, ali pa redke “motilce miru” celo dejavno šikanirajo ali javno preganjajo.
    Da se pedagogi celo na isti šoli ne pogovarjajo dovolj med seboj, kaj šele, da bi se pogovarjali in dogovarjali, usklajevali in dopolnjevali pedagoški proces tako v okvirih šole kot tudi v okvirih lokalnega okolja (z muzeji, gledališči, koncertnimi ponudniki, športnimi društvi, raziskovalnimi centri, poslovnimi centri itd.).
    In ne nazadnje: da od tistih, ki so ustvarili veljavne šolske kurikulume oz. učne načrte za vse stopnje vzgoje in izobraževanja, ter od tistih, ki so te načrte politično potrdili in uveljavili, ter od tistih, ki jih poslušno in vdano uresničujejo ter izvajajo, ni mogoče pričakovati ključnega preobrata, ki naj bi nadomestil ekstenzivnost in kvantiteto z intenzivnostjo in kakovostjo, ki naj bi postavil kot ključni cilj vsega šolanja otroka, šolarja, dijaka in študenta ter njegovo široko razgledanost in visoko človeško etiko, svobodo in odgovornost, skratka, ki naj bi za cilj vzgoje in izobraževanja na vseh stopnjah postavil svobodno, odgovorno, inovativno in vsestransko razgledano osebnost in ne standardiziranega “profila” po željah že dandanes zastarelih kadrovskih zahtev iz manj ambicioznih delov gospodarstva in družbenih dejavnosti.

  6. Zelo dober članek, se strinjam z napisanim. Sam sem sicer hodil na 4-letno tehniško šolo (SSI), sedaj pa sem začel študij. Bi pa tu opozoril na eno težavo, ki se je premalo zavedamo, namreč da nimamo ustreznih kadrov za profesorje, oz. jih je zelo malo. Razlogov zato je več:
    1. Verjetno največji problem so nizke plače,
    2. V prejšnem sistemu si z lahkoto dobil visoko izobrazbo, seveda če si bil “taprav”,
    3. Šolski sistem obvladujejo “osebe”, ki jim je še danes v prví vrsti pomembna ideologija, in se zato “izživljajo” nad profesorji, ki mislijo s svojo glavo.
    Posledično imajo(mo) dijaki in študentje več “pojma” na določenih področjih, predvsem strokovnih, kot profesorji, saj le ti ne izhajajo iz gospodarstva/realnosti in razmišljajo na “režimski” način, mladi pa iščemo znanja predvsem na internetu in v praksi v razvitih deželah (Avstrija/Švica/Bavarska/Višegrajske in Pribaltske države).
    Sem pa vesel, da sem našel ta zanimiv portal, saj je na njemu veliko bolj realno in strokovno napisano, kot na kakšnem 24ur, Večeru, Mladini, in tudi komentarji so veliko bolj normalni.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime