V priseljenskem Velenju se pritožujejo nad novimi priseljenci

Milena Miklavčič

Razglednica s Titovega Velenja. Tudi danes je še precej "Titovo! ...
POSLUŠAJ ČLANEK
V več kot tridesetih letih, kar sem vandrala po Sloveniji in zapisovala zgodbe o življenju nekoč, sem slišala tudi nešteto nasvetov in napotkov s skupnim imenovalcem življenje po zdravi kmečki pameti.

Ljudje, ki so mi odpirali vrata v te skrivnosti, so bili preprosti, a bistroumni. Vedeli so, da v litrsko steklenico, pa če se še tako trudimo, ne moremo in ne moremo stlačiti petih litrov vode. Jasno kot beli dan jim je tudi bilo, da če imaš v žepu deset dinarjev, jih čez mesec ne moreš zapraviti dvajset ali trideset.

Pogosto se sprašujem, kam je ta zdrava kmečka pamet izginila, sploh, ker bi jo moralo biti glede na zavidljiv nivo splošne izobrazbe, danes vsaj desetkrat toliko, kot smo jo imeli še v mojih mladih letih.

Morda je za kronično pomanjkanje kriv socializem, ki je državljane prepričeval, da bo za vse, od šolanja, službe, stanovanja, do svinjskih polovic v mesecu decembru, poskrbela mati država? Da pa se bo to zgodilo, je treba le nič razmišljati, kimati, poslušati in vzklikati živel Tito?

Milo, a preprosto rečeno: takšen način razmišljanja se je, kot kaže, tako ukoreninil v podzavesti, da ga niso mogla izbrisati niti leta demokracije v samostojni Sloveniji. Še zmeraj se nočemo tudi sprijazniti, da Jugoslavije ni več.
Ali pa imamo v Sloveniji priseljence in ''priseljence'', tujce in ''tujce''?

Problem: ne znajo uradnega jezika


Na to, slednje in tudi na kronično, že akutno pomanjkanje zdrave kmečke pameti, sem pomislila ob pismu, ki ga je župan mestne občine Velenje Bojan Kontič pred dobrim tednom naslovil na Boruta Pahorja, Milana Brgleza, Mira Cerarja in Alojza Kovšco. Razlog: hitro naraščajoče število priseljencev iz nekaterih republik nekdanje Jugoslavije in intenzivna rast deleža tujcev s stalnim ali začasnim bivališčem v Velenju. Vlado je župan pozval k vzpostavitvi celostnega in medresorsko usklajenega pristopa ter sistemskih rešitev na ravni države in pripravi zakonodajnih podlag na tem področju.

O kakšnih podlagah teče besede? Ne razumem. Mar do sedaj teh podlag, namenjenih priseljencem in tujcem, od leta 1991 do danes nismo imeli?! Ali pa imamo v Sloveniji priseljence in ''priseljence'', tujce in ''tujce''?

Precej presenečeni izvemo, da imajo v Velenju težave na vseh področjih – v vrtcih, šolah, zdravstvenem domu. Razlog: nepoznavanje slovenskega jezika. Pismo nas tudi sooča, da se je drastično povečalo število prebivalcev, ki nimajo slovenskega državljanstva.

In ko je jamranja konec, si pisec umije roke, češ, stanje v občini nam je zraslo čez glavo,  na potezi je država, da  vzpostavi sistemske rešitve.
Kdo je v Velenju gledal vstran, namesto da bi tujcem že ob prvem navalu pomagal pri integraciji, pri učenju slovenskega jezika, kulture?

Kaj so razmišljali do sedaj?


Gospoda Kontiča zelo prijazno sprašujem, kako to, da je šele danes ugotovil, da mu teče voda v grlo? Od česa pa velenjski priseljenci živijo? Kje so zaposleni? Kako kontaktirajo na delovnem mestu, če ne znajo jezika? Sploh, če se ga res nočejo niti naučiti? Kje bivajo, kako se sporazumevajo s sostanovalci v bloku, naselju? Kako plačujejo stanovanje, vrtec?

Velenjčani za Kontičeve težave vedo že dolgo. A so raje tiho v bojazni, da se ne bo kdo našel in jim že ob najbolj nedolžnem vprašanju očital nestrpnosti.

Jaz pa nisem nestrpna, sem samo radovedna. Kriva pa je zdrava kmečka pamet. Tudi zato me zanima, kako za vraga so lahko v Velenju na široko odprli vrata prišlekom, če so vedeli, da temu navalu niso dorasli? Mar so mislili, da bodo že kako, po kakšnem čudežu,  spravili pet litrov vode v eno samo litrsko steklenico?

Jugoslavija v malem


So zaradi nekontroliranega priseljevanja kršili tudi zakone? Mar ni po zdravi kmečki pameti tako, da potrebujejo tujci, ne glede na to, od kod prihajajo, vizume? Za pridobitev le-teh pa je treba izpolniti določene pogoje? Mar ni tako, da povsod po svetu velja zakon, ki zahteva, da lahko tujec zaprosi za (začasno) trajno bivanje šele, ko oblastem dokaže, da ima zagotovljeno službo, da obvlada jezik in kulturo?

Zakaj je pri nas drugače? Mogoče zato, ker se v velenjskem in podobnih primerih čustveno še zmeraj nismo odlepili od nekdanje skupne države, prepričani, da je Slovenija, Makedonija, Kosovo še zmeraj eno in isto?

Kdo je v Velenju gledal vstran, namesto da bi tujcem že ob prvem navalu pomagal pri integraciji, pri učenju slovenskega jezika, kulture? Kdo je vzel v roke pravico kršiti zakone in omogočiti tujcem iluzijo, da naj kar pridejo, da bo že kako, da bodo lahko država v državi?

Na vas, ki imate v rokah škarje in platno, kažem s prstom, ne na tujce, ki v tej zgodbi niso čisto nič krivi. Oni so le zagrabili za roko, ki jim je bila ponujena.

To, da župan zapiše, da za uspešno delo s tujci niti niso dovolj usposobljeni, je zvonjenje po toči. In več kot žalostno.

Kakšni so pogoji za pridobitev državljanstva, si preberite sami.

Kakšni so pogoji za bivanje tujcev pri nas, ja, tudi ti uradni podatki so na voljo.

Nič drugače ni pri naših sosedih Hrvatih. Tam boste morali najprej preživeti 8 let, dodobra spoznati zgodovino Hrvaške in se preizkusiti v znanju hrvaščine.

Če pa bi želeli živeti v Dubaju, se boste morali sprijazniti zgolj s stalnim vizumom za prebivanje. Tujcem namreč ne dajo državljanstva niti, če se naučijo vseh 80 sopomenk, ki jih uporabljajo za besedo kamela.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike