“V odnosu ljudi do duhovnika bodo spremembe velike. Koliko so ljudje z molitvijo in delom pripravljeni sodelovati?”

Štefan Kržišnik
17
Župnijska cerkev v Novi Oselici (vir: Wikipedia)

Začetek avgusta je v slovenskih župnijah tradicionalno namenjen premestitvi duhovnikov. Tako so v nekaterih župnijah preteklo nedeljo pozdravili nove župnike, v zelo redkih pa nove kaplane.

Število duhovnikov se iz leta v leto manjša, s tem pa tudi število župnij, ki imajo svojega župnika. Čedelje več župnij je v “soupravi”, kar pomeni, da jih upravlja ali bolj rečeno pastoralno skrbi zanje župnik, ki živi v drugi župniji. V zadnjih letih pa se zaradi pomanjkanja duhovnikov dogaja celo ukinjanje župnij (oziroma pridruževanje župnij novim župnijam).

 

Na Domovini smo se pozanimali o tem, koliko župnij je letos izgubilo župnika oziroma bodo prešle v soupravo. Pogovarjali smo se tudi s Slavkom Rebcem, generalnim vikarjem koprske škofije, prvim škofovim sodelavcem pri delu z duhovniki in župnijami, in pa Gregorjem Luštrekom, dekanom dekanije Škofja Loka, ki je letos v ljubljanski škofiji doživela največ omenjenih sprememb.

V Kopru pred dvema letoma število župnij zmanjšali skoraj za polovico

Daleč največjo spremembo je zemljevid slovenskih župnij doživel v koprski škofiji 1. januarja 2018. 193 takrat obstoječih župnij so preuredili tako, da so 93 župnij (ali natančneje 90 župnij, 2 vikariata in 1 kaplanija) župnij pridružili drugim, večjim župnijam.

Šlo je za manjše župnije, največ v hribovitem svetu na Cerkljanskem in Tolminskem, pa tudi drugje po škofiji (Goriška Brda, Kras, Slovenska Istra …). Največ novih podružnic, v katere so se preoblikovale stare župnije, sta dobili župniji Most na Soči in Cerkno (po 7).

S to preureditvijo so v koprski škofiji nekako “normalizirali” stanje, saj so bile za njihovo škofijo značilne zelo majhne župnije. Prve ideje o preureditvi so se pojavile pred 20 leti, v zadnjih letih pred preureditvijo pa je potekal intenziven proces pogovorov in odločanja.

Kakšni so rezultati?

Slavko Rebec, generalni vikar koprske škofije meni, da sta dve leti in pol še premalo, da bi lahko celoviteje presojali pastoralne spremembe.

Laiki in duhovniki so spremembe večinoma sprejeli in razumeli, ne pa čisto vsi – bili so tudi ugovori. V upravnem smislu je zdaj delo duhovnikov lažje, v pastoralnem smislu pa je precej novih izzivov in včasih tudi obremenitev.

Slavko Rebec poudarja, da niso želeli na silo združevati oltarnih občestev. “Duhovnik naj ostane blizu laikom in naj bo tam, kjer so občestva,” povzema takratne besede škofa Jurija Bizjaka. Je pa pripravljenost laikov na povezovanje pastoralnih dejavnosti med različnimi kraji v novih, povečanih župnijah, različna, ponekod je več sodelovanja, ponekod več vztrajanja “tukaj je vedno bilo tako”.

Večje zmanjšanje števila župnij je v zadnjem desetletju doživela še ljubljanska škofija – lani se je število župnij zmanjšalo za 12.

Souprava – župnik, ki “soupravlja”, je župnik vsake od župnij

“Ko župnija preide v soupravo, je narobe trditi, da ostane brez župnika. Župnik, ki upravlja več župnij, je namreč župnik vsake od teh župnij,” poudarja Slavko Rebec. Razlika je le v tem, da v eni župniji tudi živi, v drugi (tretji …) pa ne. Večina takih župnikov se trudi, da bi bila na razpolago župljanom vseh upravljanih župnij. “Za sedaj uspešno pokrivajo pastoralne potrebe,” ocenjuje Rebec.

Ponekod je dejstvo, da župnija pride v soupravo, za laike spodbuda k aktivaciji, ponekod pa ne. Kot svetel primer lepega sodelovanja Slavko Rebec navaja zapis enega župnika v poročilu za vizitacijo: “Hvaležen sem članom ŽPS, da niso nadzorniki in ukazovalci župniku, ampak da skupaj odgovorno sprejmemo odločitve in potem tudi naredimo vsak svoje.”

V večini slovenskih škofij je približno vsaka četrta župnija v soupravi (izstopa le nadškofija Maribor, kjer je približno vsaka tretja).

Koliko župnij v Sloveniji je v soupravi?

 

Nadškofija Ljubljana: v soupravi je 57 župnij od skupaj 233 (24%).

5 župnij od letos ne bo več imelo duhovnika v svojem župnišču in jih bo duhovnik upravljal od drugod (v soupravi). Ena župnija, ki je doslej bila v soupravi, pa bo dobila župnika v svoje župnišče.

V zadnjih 10 letih je bilo 12 župnij pridruženih večjim.

Nadškofija Maribor: v soupravi je 52 župnij od skupaj 144 (36%).

Z letošnjimi spremembami v eni župniji župnik ne bo več bival, ampak jo bo upravljal od drugod, kjer bo bival še z enim župnikom. Razlog: želja in težnja po življenju v duhovniški skupnosti.

V zadnjih 10 letih ni bila nobena župnija pridružena drugi, je bila pa ustanovljena univerzitetna župnija Maribor (ki pa ni klasična, teritorialna župnija).

Škofija Koper: v soupravi je 21 župnij od skupaj 100 (21%).

Že pred avgustovskimi menjavami je zaradi smrti župnika ena župnija prešla v soupravo, z avgustovskimi menjavami pa še ena.

V zadnjih 10 letih je bilo drugim župnijam pridruženih 93 župnij.

Škofija Murska Sobota: v soupravi je 6 župnij od skupaj 36 (17%).

Z letošnjimi menjavami sta v soupravo prešli 2 župniji: ena zaradi smrti župnika, druga, ker so redovniki (salezijanci) njihovo upravo predali nazaj v upravo škofije.

V zadnjih 10 letih nobena župnija ni bila pridružena drugi.

Vir podatkov: odgovori škofijskih pisarn oziroma uradov, https://katoliska-cerkev.si/skofije.

Škofija Celje: vseh župnij je 112, v soupravi jih je približno četrtina (25%).

Škofija Novo mesto: v soupravi je 14 župnij od skupaj 71 (20%).

Za škofiji Celje in Novo mesto nam ni uspelo pridobiti zadnjih uradnih podatkov. Zgornje podatke smo zajeli na spletnih straneh obeh škofij.

Novost – več duhovnikov skupaj skrbi za več župnij

Novi časi narekujejo nove rešitve in tako se v zadnjih letih razvijajo oblike, kjer več duhovnikov skupaj skrbi za več župnij. V škofiji Maribor imajo tako dve t.i. “pastoralni zvezi” – pastoralna zveza Dravograd združuje 6 župnij, pastoralna zveza Slovenj Gradec pa 4. Za pastoralno zvezo Slovenj Gradec recimo skrbijo 3 župniki: eden je “župnik moderator”, dva pa sta “župnika sodelavca”.

Druga oblika je, ko ima en župnik v soupravi več župnij, pri tem pa mu je v stalno pomoč še kak drug duhovnik (ki se imenuje “duhovni pomočnik”). Večinoma gre za starejše duhovnike, ki sami ne zmorejo več samostojne skrbi za župnijo.

V ljubljanski škofiji je največ sprememb na tem področju letos doživela dekanija Škofja Loka. Kar 5 župnij te dekanije bo odslej oskrbovano od drugod. Tako bo recimo za župnijo Škofja Loka Suha sam skrbel župnik iz Reteč. Za župnijo Sveti Lenart v Selški dolini bo odslej skrbel župnik iz Stare Loke, pri tem mu bo pomagal še en duhovnik. Za župnije Stara Oselica, Nova Oselica in Leskovica pa bo odslej skrbel župnik iz Gorenje vasi, pomagala pa mu bosta dva duhovnika.

V odnosu ljudi do duhovnika so spremembe velike, manjše v odnosu ljudi do župnije

“Nov način ni postavljen za to, ker bi bil boljši od prejšnjega,” meni Gregor Luštrek, župnik v Gorenji vasi, ki bo odslej ob pomoči dveh duhovnikov skrbel za štiri župnije. “Je pa odziv na razmere, ko imamo več župnij kot duhovnikov, ki bi jih bili pripravljeni ali zmožni upravljati. Ob župniku so tako duhovniki, ki so pripravljeni pomagati, ne pa voditi župnije. Če bi župnije lahko vodili in bivali v njih, bi to bilo seveda bolje.”

Nov način, ki ga bo od letošnjega leta izkusil tudi sam, prinaša po Luštrekovem mnenju precej sprememb v odnosu med duhovnikom in ljudmi: “Duhovnik bo za ljudi zdaj težje dosegljiv. Manj bo možnosti, da bo na voljo, če se bo nekdo nenapovedano ‘pojavil na vratih’. Župnije bo obiskoval enkrat en, drugič drug duhovnik. Vsak bo v občestvo prinašal svoj utrip.  Ne bo pa tolikšnih sprememb v odnosu ljudi do župnije in župnijskega občestva, do bogoslužja, do milosti, ki jo prejemamo, še posebej v zakramentih …”

Koliko sem sam pripravljen sodelovati v življenju župnije?

Osebno Gregor Luštrek zase odslej vidi največji izziv, kako biti duhovnik, saj ima že danes veliko upravnega, pisarniškega dela, ki se bo zdaj celo pomnožilo, ne le povečalo. Problem je tudi v tem, da župnika ljudje preveč spoznavajo prek upravnega dela in ga posledično tudi tako dojemajo – kot uradnika, celo pri podeljevanju zakramentov.

Največji izziv za ljudi pa vidi v tem, da bodo morali na novo opredeliti svoj odnos do Cerkve. “Danes gre mnogo stvari preko duhovnika, ki je župnik: kakor bo on rekel oziroma če nas bo dovolj odločno primoral … Upam, da bo ta izziv zdaj bolj neposreden: kdo sem jaz znotraj občestva verujočih; kaj meni pomeni to občestvo; kaj jaz prispevam temu občestvu; kaj smem pričakovati od njega …?” razmišlja Gregor Luštrek in dodaja, da je za ljudi od vseh najbolj ključno vprašanje, koliko so pripravljeni s svojim delom, molitvijo ali celo pokoro prispevati k življenju župnije.

Ena od oblik prihodnosti, ne pa izključna

V koprski škofiji več duhovnikov biva skupaj v glavnem v večjih središčih, kjer je že po tradiciji mesto za župnijskega vikarja, kaplana po domače. V dveh primerih to pomeni tudi upravo še ene manjše župnije.

Več pa je primerov, da sta po dva ali trije duhovniki odgovorni za območje večje župnije, ki je nastala z že omenjeno združitvijo več župnij. “To vsekakor ima pozitivne učinke, saj se talenti posameznega duhovnika ‘poznajo’ na širšem območju. Lažje je tudi z vidika urejenih bivalnih pogojev za duhovnike,” meni naš sogovornik iz koprske škofije, Slavko Rebec. Taka oblika bivanja duhovnikov je po njegovem mnenju vsekakor ena od oblik prihodnosti, ne pa izključna; nekateri duhovniki namreč lažje delajo v timu, drugi pa bolj samostojno.

17 KOMENTARJI

  1. Slovenska Cerkev potrebuje vsaj 40 novomašnikov na leto! Revščina kateri smo priča v zadnjih desetletjih pa je posledica prevzema vseh vajeti s strani modernistov, ki ljudem nimajo česa ponuditi.

    Ni stvar v tem, da ni duhovnih poklicev. Duhovni poklici so vedno, ker jih daje Bog. Cerkev pri nas poklice sistematično ubija s plitkostjo v podajanju vere, poženščenim bogoslužjem, vsemi vrstami duhovnih! zlorab, posvetnostjo klera in popolno anarhijo v legalnem smislu. Primerov teh strnjenih trditev je na tisoče.

    • Mameluk – strinjam se, RES ODLIČEN, TOP (!) komentar (ki si zasluži lasten članek :)). Če lahko še na kratko dodam nekaj mojih misli:

      Po mojem mnenju je Cerkev absolutno totalno NAPAČNO ocenila razmere v 90-ih letih. Z nekaterimi manjšimi kiksi že v 80-ih (npr. znana mi je malce preveč nekritična naslonitev na principe gibanja Communione e Liberazione). Kasnejšo osamosvojitev in nato triumf katolištva z obiskom papeža Sv. Janeza Pavla II. v Sloveniji ob velikih množicah, tudi ogromnim srečanjem z mladimi v Postojni (ki bi ga sam osebno označil za vrhunec slovenske mladinske pastorale!) je napačno razumela in potegnila napačne zaključke.

      Katolištvo je v neposredna (po)osamosvojitvena leta vstopilo vseeno z neko še vedno močno navezavo na kulturo, zgodovinsko izročilo, tradicije, mreža župnij je nekako še delovala, občestva so bila molitveno-liturgično močna. Kler še ni bil toliko posveten, pridige so še vedno bile dokaj jasne, katoliško ortodoksne (vsekakor zelo solidne glede na takratno stanje katoliške pastorale na Zahodu). To je treba izpostaviti in povedati.

      V devetdesetih pa je nato sledila absolutno prevelika navezava na moderne trende, premalo kritično, preveč naivno se je posnemalo katoliške pastoralno-liturgične pristope iz ZDA in Zah. Evrope (Nemčije in Avstrije, tudi Italije) ki pa so že takrat bili stari enih 25 let (iz. 60ih) in so bili passe in na Zahodu niso rodili sadov (temveč pustili opustišenje). Mi smo torej v devetdesetih in še kasneje preizkušali izrabljene ”moderne” pristope, ki dokazano niso delovali. Cerkev bi se mogla ustaviti, oceniti situacijo in potem kreniti naprej. Mislim, da je tu šlo za eno izjemno veliko mero NAIVNOSTI pri vodstvu Cerkve na Slovenskem, zakaj pa je vodstvo bilo tako naivno, osebno ne vem……

      O enem vidiku iz tistega časa je razlagal tudi p. Cestnik – predvsem vprašanje novih škofij je bilo mogoče premalo kritično ocenjeno. V zadnjem trenutku se je preprečilo npr. razbitje koprske škofije na 2 škofiji – novogoriško in koprsko ?!? Vprašanje prvega pešanja duhovnih poklicev konec 80-ih in v 90-ih tudi ni bilo naslovljeno, čeprav se je vedelo za prihajajočo župnijsko krizo po letu 2000, ampak logika vodstva Cerkve je bila ‘Kick the can down the road’. Mislim pa tudi, da je na žalost v devetdesetih začelo pešati delo na TEOF, ki se je nato poglabljalo po letu 2000 (ne pozabimo: odšli so veliki slovenski katoliški duhovni voditelji kot sta bila dr. Anton Strle (!), Anton Trstenjak,…)
      V obdobju 2000-2010 je nato sledil še zadnji totalno in povsem nepotreben val ‘protestantizacije’ bogoslužja (v glasbenem in obrednem smislu, npr. tudi uvedba ženske ‘participacije’ itd.), ki je še bolj poplitvil celotno zadevo. Npr. sicer danes popularna in močna katoliška karizmatična prenova (ki sicer marsikoga nagovarja, to je res!) je tu dvorezen meč; Cerkev se je na to zelo naslonila, toda karizmatiki v osnovi teološko izhajajo iz binkoštnega (pentecostal) protestantizma.
      Torej, ta zadnji val se je oddaljil od tradicionalnih izrazov vere, hkrati so takrat prve stare katoliške generacije, ki so vero držale vitalno vse do časa osamosvojitve začele zapuščati ta svet.

      Tu se recimo IMHO lepo da potegniti vzporednico z ostalimi katoliškimi državami na evropskem Vzhodu, ki so vseeno v manjši krizi kot katoliška Slovenija: npr. poljska škofovska konferenca je vlekla boljše poteze – še dolgo po letu 2010 so držali ZELO orto linijo, tudi Slovaška, Hrvaška sta vseeno v boljšemu stanju.
      Seveda pa je to moja osebna izkušnja, moje neposredno doživljanje spreminjanja zadev v Cerkvi na Slovenskem (na slabše). O tem bi se moralo več in kritično govoriti.

      • tako je Rokc, podpišem.
        rešitev za (slovensko in svetovno ) Cerkev je samo nazaj h tradiciji. Mladi se tega vedno bolj zavedajo in se obračajo na TLM (tadic.latinske maše), vendar pa naj bi bili ti ljudje, ki se pomikajo h TLM “največji problem današnje Cerkve” po besedah škofa R. Barrona.
        sama menim, da je res žalostno, če omenjeni škof ne vidi drugih večjih in v nebo vpijočih problemov v današnji Cerkvi.

        če so torej največji problem tradicionalisti, potem Cerkev sploh nima resnih problemov.

  2. Včasih, ko ni bilo izobražencev, je bil rek, da gre vera z duhovniki gor in tudi dol. No, v resnici ni tako, toda duhovniki naj dopovedo z dejanji in znanjem, da je vsak človek odrešen le, če se obnaša odrešenjsko, ne zaradi duhovnika ali drugega človeka. To pa pomeni, da mora pomagati k odrešenju z dobrim zgledom in dobroto tudi drugemu.
    Od vere je odvisna tudi politična krščanska demokracija. Kdor jo izgubi ali nima vere, to ne more biti. Kdor se v dejanjih ne obnaša tako, nima kaj iskati v vodstvu krščanske demokracje v pomladni stranki. Torej z molivijo in delom do rezultatov in odrešenja , sicer nisi na poti odrešenja, niti kot človek niti kot politik.
    In kdor tako ne dela, se mu vzame priložnost razkrajati krščansko družbo, kolikor jo pač je.
    Čeprav je ostalo le 12 koščkov kruha, ga Gospod pomnoži in lahko da vsem jesti. Seveda, če bomo vzeli v roke pravi kruh in ne tistega od globoke države oz. judeževskega..

  3. Štefan hvala, za tako dobro predstavitev ŽUPNIJ.

    Ta problem je pereč tudi na Krasu.

    Duhovnik ima največkrat 3 maše na nadeljo v eni izmed župnij. Toda, ker je takih župnij več, ni v vseh župnijah maša samo na nedeljo, ampaj se izmenjujejo SOBOTA ali NEDELJA. Vsekakor tam, kjer je “nedeljska maša” na soboto, je dosti manj župljanov pri maši. In tako se ljudje enostavno odvadijo hoditi k maši.

    Duhovnikom čestitam, da po svojih močeh se trudijo in oskrbujejo z bogoslužjem veliko župnij. Ni jim lahko.

  4. Preberite ali poslušajte na spletni strani Radia Ognjišče in v Družini predavanje predsednika koroške Krščanske kulturne zveze mag. Janka Krištofa na sv. Višarjah.
    Sodoben duhovnik, ki se ne boji voditi ljudi po poti odrešenja. Imeli smo jih in marsikdo je še.

  5. Pošteno bi bilo,da se na referendumu izrečemo,kdo in koliko bo na PROSTOVOLJEN način, za versko skupnost,takšno,ali drugačno,prispeval.
    DRŽAVA PA VERSKIM SKUPNISTI NE BI SMELA NAMENITI NITI CENTA.

    • Dzi……
      Poglej koliko mora država plačevati Organizaciji borcev – ZZB.
      Mogoče le drobtinico tega pride do Cerkve ?
      Sicer pa Cerkev vzdržujemo verniki s svojimi darovi.

      Verniki bi morali zahtevati, da njihovi davki ne bi šli za NOGOMET, ker namesto na tekmo (ki je navadno takrat kot maša na nedeljo), gredo v cerkev in tam dajo miloščino.

      Naj prispevajo za NOGOMET le tisti, ki hodijo na tekme, kaj praviš dzi nu nje ja?

      • KLERIKALKA,ZZB v primerjavi z RKC,res dobi samo drobtinico.
        Šport in rekreacija,pa za razliko od tistega kar pripoveduje RKC,koristi vsakomur,ki le nima prevelikih zdravstvenih ovir,za ukvarjanje s športom.Jaz sem ogled vsake nogometne tekme plačal prostovoljno in na nobeni še nisem bil zastonj.Igralci in trenerji v športnih klubih imajo pač plače,kakršne imajo.Nadzira pa jih tudi FURS,za razliko od RKC-ja.Zato so tudi mnogi šporni klubi,ker se niso bili sposobni financirati,ali pa so prišli v navzkriž z davkarijo,PROPADLI.
        Ko,bo uveden cerkveni davek,na način kot je to v Nemčiji in Avstriji in bo FURS,začela nadzirati financiranje in poslovanje RKC-ja,bo takoj vidno koliko vas je še vernikov.
        Kaj praviš KLERIKALKA in čemu tak odpor,da se uvede preglednost poslovanja RKC-ja?

  6. Lepo je biti del župnije, del molitvene skupine, del veroučne skupine, del biblične skupine, pa sploh ne rabiš župnika za to.
    Po eni strani župnika v župniji skoraj ne srečaš, ker je vedno leteč, imaš pa na internetu, v časopisih, po radiu, v knjigah veliko priložnosti poslušati in spremljati posvečene osebe ali laike z vsega sveta. Veliko Svetega Duha je na internetu.
    Sploh pa, vsaka družina je Cerkev v malem.

  7. Meni pa ni jasno, zakaj, za božjo voljo, odstavljajo in umikajo župnike, ki jih imajo ljudje radi, ki polnijo cerkev, ki živijo s svojimi farani tudi v duhu sodobnega časa? Zakaj? Zakaj je nekdo skoraj kazensko premeščen? Nekdo pa, ki se mu cerkev prazni, pa povišan? Le to bi želela zvedet!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime