V lov na evropske službe: Cerarjevi kot glodalci, ki zapuščajo potapljajočo se ladjo

Rok Čakš
4
Rok Čakš

Nedavno sem našteval resne stranke v Sloveniji, ki jih ne veže izključno interes (karierni, materialni) njihovih članov, temveč skupne vrednote. Pozorni ste morda opazili, da med resne nisem uvrstil večine zmagovalk volitev v samostojni Sloveniji, začenši z LDS.

Najboljši lakmusov papir za ugotavljanje, kaj je strankino vezivno tkivo, so trenutki krize, ko stranka ni več na vrhuncu moči in izgublja volilno podporo. In z instant interesnimi strankami je kot z bitcoinom; ko so v vzponu, vsi želijo biti zraven, ko pa padajo, vsi panično bežijo v varnejše naložbe.

Z instant interesnimi strankami je kot z bitcoinom; ko so v vzponu, vsi želijo biti zraven, ko pa padajo, vsi panično bežijo v varnejše naložbe.

Preskoki z vlaka smrti

Kratka politična zgodovina samostojne Slovenije kaže, da so najbolj tipičen primer tovrstne »roller coaster« politike stranke, ki so se sklicevale na liberalno-demokratično podstat. Vse po vrsti so na svojem vrhuncu strahovito dominirale, a že kmalu zatem zgrmele v prepad politične zgodovine. Z vsako novo se ta proces pospešuje.

Zabavno in poučno je pri tem opazovati kariere političnih oportunistov, ki jim preživetveni nagon pove, kdaj je čas, da (pre)skočijo iz enega na drug vlakec smrti.

Slovenski rekorderji v preskoku so medicinski tehnik Jani Möderndorfer (LDS-Lista Zorana Jankovića-Pozitivna Slovenija-Zavezništvo AB-SMC), sociolog Roman Jakič (LDS-Zares-Lista Zorana Jankovića-Pozitivna Slovenija-Zavezništvo AB) in strokovnjakinja za poroznost konfekcijskih medvlog Alenka Bratušek (LDS-Zares-Pozitivna Slovenija-Zavezništvo AB). In ti še zdaleč niso edini s petimi ali štirimi strankami v svoji biografiji. Ko kateri od takšnih (pre)skoči, vemo, da je potop še ene interesne stranke blizu.

Preskoki z olimpijsko normo

A notranji preskok ni edina disciplina, s katero se ukvarjajo domači politični oportunisti. Pravzaprav je še bolj kot ta popularen mednarodni preskok. Vendar z njim je podobno kot z olimpijskimi igrami; normo uspe izpolniti le redkim.

Kljub temu so ambicije po ugledni, dobro plačani službi v tujini, še ena skupna točka otrok “liberalne demokracije”. Najambicioznejšim med njimi namreč najvišje politične funkcije služijo kot odskočna deska iz domače kloake v fotelje mednarodnih finančnih ali drugih institucij.

Ambicije po ugledni, dobro plačani službi v tujini, so še ena skupna točka otrok “liberalne demokracije”.

Kot dediči komunizma jih mnogi sicer intimno črtijo, a omamen vonj vpliva in denarja je močnejši od notranje mržnje. Ko postanejo del njih, se dvignejo nad provincialno slovensko realnost. Vsaj tako se jim dozdeva in temu primerno se tudi obnašajo. Pogorišče, ki so ga za seboj pustili, je zgolj še benigna zadeva, s katero naj se ukvarjajo provincialci.

Naštejmo jih nekaj: ekonomist Anton Rop (LDS-SD-Evropska investicijska banka), ekonomist Milan Cvikl (LDS –SD- Evropsko računsko sodišče-Evropska banka za obnovo in razvoj), informatičarka Violeta Bulc (SMC-evropska komisarka) in neslavno propadla Alenka Bratušek (nesojena evropska komisarka).

Cerarjevi zapuščajo potapljajočo se ladjo

Da se bliža predvidljivi konec še enega instant političnega projekta, pričajo zadnja prizadevanja članov Cerarjeve vladne ekipe po pridobitvi dobrih evropskih služb.

V preteklih tednih smo v medijih prebirali o ambicijah pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča, da postane komisar za človekove pravice Sveta Evrope. Nato o željah ministrice za izobraževanje in neuspešne predsedniške kandidatke Maje Makovec Brenčič, da se preseli v Pariz, na sedež organizacije UNESCO. Na soočanje z realnostjo volilnega dne zagotovo ne bo čakal še marsikdo drug; a vprašanje je, kaj je v dosegu njegovega preskočnega dometa. Zgodba za posebno obravnavo je last minute nastavljanje kadrov po državnih institucijah, od bolnišnic do državnih podjetij.

Prav je, da imamo Slovenci mednarodne ambicije. A zloraba zaupanja volivcev za gradnjo lastne kariere preko politike kot vmesne točke na poti do dobro plačanih evropskih služb, je še en odraz nezrelosti naše demokracije. In etike ter morale po Cerarjevo seveda.

Print Friendly, PDF & Email

KOMENTARJI: 4

  1. Hinavci, doma neki kvazi levičarji in za enakost in socializem, v resnici pa stremuhi in karieristi najbolj pokvarjene klase. Ok, da enkrat zamenjaš stranko, to je čisto normalno. Tudi v ZDA folk prehaja med Demokrati in Republikanci. Da pa to narediš 3X in več, je pa pokvarjenost prve klase. Vprašanje zakaj določen del sredine voli te pokvarjence, bolje bi bilo ko bi te glasove dobila ena uveljavljena stranka,

Komentiraj