V Ljubljani se bojijo Anžeta Logarja: levica sčistila pot Zoranu Jankoviću

POSLUŠAJ ČLANEK
Po petkovem zadnjem roku za vložitev kandidatur za letošnje lokalne volitve je jasno: stranke levega političnega pola, ki so v Ljubljani na nedavnih državnozborskih volitvah v seštevku premočno zmagale, niso izkazale ambicije po prevzemu županske funkcije v slovenski prestolnici. 

Na županske volitve se podajajo vsaka zase in razdrobljene, s kandidati druge politične lige ali celo brez njih. Denimo Stranka LMŠ, ki vodi državo, in je v ljubljanskih okrajih junija dobila tretje najvišje število glasov, svojega županskega kandidata v prestolnici sploh nima, podobno pa tudi ne vladni Stranka Alenke Bratušek in DeSUS.

Vse to kaže na tihi politični dogovor v ozadju, da se kontroverznemu županu Jankoviću sčisti pot, da ga v bitki za županski stolček slučajno ne bi presenetil visoko rangirani kandidat SDS, dr. Anže Logar. 

Po minulem petku je dokončno znano, da se bo za župansko mesto v Ljubljani potegovalo 10 kandidatov. A ob obstoječem kandidatu Zoranu Jankoviću lahko resne kandidature naštejemo na prste ene roke ne najbolj spretnega mizarja.

Tu je močan kandidat SDS s podporo pomladnih strank, dr. Anže Logar. Parlamentarne stranke levo od sredine pa v ogenj pošiljajo tri: Levica humanitarca Milana Jakopiča, SMC nekdanjega poslanca dr. Dragana Matića, SD pa predsednika lokalnega odbora in pravkar izvoljenega poslanca, mag. Marka Koprivca.

Ob takšnem izboru v oči bode kar nekaj dejstev. Najprej, da na levem političnem polu, razen seveda s korupcijskimi obtožbami kompromitiranega Zorana Jankovića, v boj ne pošiljajo nobenega težkokategornika, kar je bilo v obdobju pred Jankovićem v Ljubljani redna praksa. Spomnimo se duelov Rupel:Bučar in kasneje soočenje med prvoligaškima političarkama LDS in SD, Viko Potočnik in Danico Simšič.

Slednje po svoje preseneča, saj podpora Zoranu Jankoviću iz mandata v mandat kopni. Nazadnje pa ga je izvolilo le še dobrih 46 tisoč Ljubljančanov. To je denimo občutno manj, kot sta ob izvolitvi dobili njegovi predhodnici, Danica Simšič in Vika Potočnik.

Čemu torej izpustiti takšno priložnost?

Kdo so oni?


Stranka Levica resda kandidira človeka s simpatično humanitarno biografijo, Milana Jakopiča, ustanovitelja in predsednika društva Petka za nasmeh, ki je pred leti celo postal Delova osebnost leta. A razmeroma nepoznani kandidat brez resnega političnega izkustva je za stranko, ki je na nedavnih državnozborskih volitvah v štirih ljubljanskih okrajih zmagala, še v štirih pa bila na drugem mestu, izkaz skromne ambicije v slogu - važno je sodelovati, in po možnosti častno izgubiti. Nataša Sukič, ki je denimo v okraju Moste-Polje III dobila skoraj 15 odstotkov glasov in dr. Asta Vrečko, ki je v Okraju Šiška I z 19 odstotki zmagala, sta končali zgolj na listi za mestni svet.

Morda, sploh pri sveži poslanki Sukičevi, postati županja Ljubljane ni bilo visoko na seznamu novoletnih želja. A pri takšni kandidaturi gre tudi (predvsem) za gradnjo pomembnega strankinega obraza ter brezplačno reklamo kandidatu in stranki v lokalnih ter nacionalnih medijih. Ne izključimo sicer možnosti, da Levica z Jakopičem misli resno in ga  nameravajo narediti za pomembno strankino osebnost prihodnosti. Pa vendar se zdi verjetneje, da s svojim kandidatom enostavno nočejo tvegati, da se Zoranu Jankoviću zgodi drugi krog z Anžetom Logarjem. Tovrstno previdnost bo župan verjetno znal poplačati.

Podobno najbrž velja tudi za kandidata SMC, dr. Dragana Matića. Kdo bi oporekal, da vendarle gre za razmeroma opaznega bivšega poslanca te stranke, ki obenem še nagovarja Jankovićevo tradicionalno balkansko volilno bazo (ne pozabimo, na lokalnih volitvah lahko glasujejo tudi tuji državljani s stalnim bivališčem v občini!). Pa vendar se Matić na državnozborskih volitvah v svojem okraju Moste-Polje II z 10,7 % glasov v primerjavi z nekaterimi strankarskimi kolegi v drugih ljubljanskih okrajih ni pretirano izkazal. Kar pet drugih je bilo namreč uspešnejših in so dobili od 13 do 17 odstotkov podpore.

SD je bil v ljubljanskih okrajih na državnozborskih volitvah večinoma šele peta stranka po rezultatu, a je v državni zbor vseeno uspelo priti predsedniku lokalnega odbora, mag. Marku Koprivcu. V okraju Šiška II mu je s 1.129 glasovi uspelo osvojiti 4. mesto.

Koprivc je po stališčih sicer skoraj bližje radikalnejši Levici kot neki zmerni socialni demokraciji, obenem pa tudi njega ne moremo šteti ravno v prvo ligo kadrov te sicer dobro ukoreninjene slovenske stranke. A glede na kadrovsko krizo SD-ja v Ljubljani je Koprivc morda vendarle kandidat, ki ga želijo v prestolnici nekoliko izgraditi, ob zavedanju, da za izvolitev nima kakšne resne možnosti. Ambicij, da bi zunaj stranke poiskali kandidata z resničnim županskim dometom, v SD ob Jankoviću pričakovano niso pokazali.

Kje so županski kandidati Šarca, Erjavca in Bratuškove?


A bolj od vseh zgornjih primerov je županu Jankoviću naklonjena očitna odsotnost kandidata drugo uvrščene stranke na državnozborskih volitvah, ki ta čas vodi državo. Lista Marjana Šarca je (tudi) v Ljubljani požela lep rezultat, večinoma okrog strankinega povprečja 13 odstotkov, v kakšnem od okrajev pa je segla tudi preko 15 odstotkov (državnozborski okraji se sicer ne ujemajo povsem z mejami Mestne občine Ljubljana).

Zakaj denimo drugi s svetniške kandidatne liste, mag. Domen Petelin, ki je na državnozborskih volitvah v okraju Šiška III dosegel nadpovprečen rezultat, stranke ne bi zastopal še na županskih volitvah? Če ne on, pa navsezadnje kdo drug? Dejstvo, da druga najmočnejša parlamentarna stranka, ki izraža dolgoročno ambicijo po pomembni vlogi v slovenskem političnem prostoru, nima lastnega županskega kandidata v prestolnici, je mimo osrednjih medijev zdrsnilo čisto preveč samoumevno.

Svojega kandidata nimata tudi preostali dve vladni stranki, SAB in DeSUS. Ker gre za žepni stranki, je to morda tudi razumljivo in pričakovano, a SAB ima na prvem mestu liste za mestni svet močno kandidatko z nespregledljivo politično zgodovino, Mašo Kociper.

Res pa je po premiku poslanca Bandellija na stolček ministra za kohezijo dobila nadomestno poslansko mesto v državnem zboru, kar je njene lokalne ambicije morda nekoliko potisnilo v drugi plan.

Pometači za dobro ceno


Ne glede na to, kdo na levem političnem polu je pri delegiranju svojega županskega kandidata v prestolnici iskren, kdo pa je v ozadju sklenil dober dogovor, je jasno, da je pot Zoranu Jankoviću do še četrte županske izvolitve v Ljubljani očiščena.

Strah pred tem, da bi z močnim protikandidatom na levici Jankovića potisnili v drugi krog s kandidatom osovražene desnice je očitno prevelik, obenem pa ima verjetno dobro ceno.

Samo po sebi seveda to ni sporno, saj je politika navsezadnje stvar ocene realnega dometa in bolj ali manj donosno iztrženih kompromisov.

A kaj, ko gre za kompromitiranega župana, ki ima ob vseh obtožbah na njegov račun, s krono (sicer izbrisanih in pravno neveljavnih) prisluhov afere farmacevtka, malo skupnega s tistim, za kar se na levici (še posebej v Levici), pregovorno tako glasno zavzemajo.

S tiho podporo Zoranu Jankoviću v Ljubljani tako kredibilnost levo-liberalcem in socialistom pade, še posebej pri njihovem moralističnem lovu na čarovnice, ki se ga gredo zadnje čase.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30