V katoliški šoli je vztrajal, da je Bog ustvaril le dva spola. Kazen: izključitev do konca šolskega leta



7. februarja je bil v Kanadi aretiran dijak katoliške srednje šole svetega Jožefa (Joseph's Catholic High School, Renfrev, Ontario), in sicer zato, ker se je prikazal k pouku kljub temu, da so ga novembra začasno suspendirali. Ta vzgojni ukrep ga je doletel zaradi protesta proti šolskemu pravilniku o transspolnih osebah oziroma, ker naj bi s svojim obnašanjem preganjal transspolne osebe. Vmes je bil sicer že izpuščen, vendar do konca šolskega leta ne sme obiskovati pouka.

Januarja, ko naj bi se suspenz iztekel, pa je svet šole ponovno izdal vzgojni ukrep, tokrat izključitev vse do konca šolskega leta, z možnostjo nadaljevanja. Kljub temu je dijak 7. februarja prišel k pouku in bil zato aretiran.

https://twitter.com/officialJosh_A/status/1622640513919897600?s=20

 

Iz medijev je razbrati predvsem dva razloga, za njegovo izključitev: najprej že omenjeni protest proti šolskemu pravilniku glede uporabe sanitarij s strani transspolnih oseb v šoli. Omenjena katoliška srednja šola namreč dovoljuje fantom, ki se identificirajo kot transseksualna dekleta, da uporabljajo sanitarije, namenjene dekletom, in obratno.

Drugi razlog pa naj bi bil ta, da Josh Alexander še naprej javno izraža svoje (versko) prepričanje, namreč, da je Bog ustvaril le dva spola. Dijakov odvetnik James Kitchen ob tem navaja, da je šola njegovo stranko obtožila ustrahovanja transspolnih učencev, pri čemer pa trdi, da to nikakor ni res, saj da njegova stranka drugih dijakov ni in ne bo iskala, jih žalila ali se iz njih norčevala, javno – tako na šoli kot na internetu – pa izraža svoje odklonilno mnenje do prilagojenih šolskih pravilnikov in vztraja pri svojem mnenju o obstoju zgolj dveh spolov.

Alexander, sicer baptist po veroizpovedi, je pojasnil, da so ga po začetku obiskovanja katoliške šole so-dijakinje »zelo hitro obvestile, da moški učenci uporabljajo ženska stranišča; to je bilo vprašanje, ki se je pojavilo v razredni razpravi, in izkoristil sem to priložnost, da sem povedal svoje mnenje, kot ga je lahko povedal vsak drug učenec, in navedel sem nekaj besed iz Svetega pisma ter dejal, da obstajata samo dva spola. In ker so v razredu tudi transspolni učenci, se je to očitno štelo za ustrahovanje.« Šola mu je po njegovih besedah sporočila, da bi njegova prisotnost lahko »škodovala telesnemu in duševnemu počutju« transspolnih dijakov.

Z odvetnikom je zadevo sedaj vložil na sodišče v prepričanju, da gre za versko diskriminacijo, saj da je v razredu izrazil svoja verska prepričanja in da ni nikogar nadlegoval ali ustrahoval. »Oni izražajo svoja prepričanja in jaz izražam svoja. Moja očitno niso v skladu z občim mnenjem,« je povzel svojo plat zgodbe. Ob tem njegov odvetnik ni preveč optimističen, saj da sta tako verska svoboda kot svoboda izražanja v Kanadi v zatonu.

Verska svoboda?


Najprej je treba poudariti, da je brez odziva šole – ki pa pravi, da konkretnih situacij dijakov ne more javno komentirati – težko razbrati, kaj vse se je dogajalo. Morda vse vendarle ni tako črno-belo, kot se zdi na prvi pogled, in je vendarle šlo tudi za medvrstniško nasilje.

Je pa v vsakem primeru porazno, da se mora nekdo, ki se ne strinja z določeno ideologijo, pri tem sklicevati na svojo vero. Ko gre za vprašanje menjav spola, namreč ne moremo sklepati in se zanašati na argumente te vrste – ki so nedvomno pravilni, ker si vera in razum ne moreta biti v pravem nasprotju – ampak je treba pogledati na realnost stvari in uporabljati osnovne argumente, ki se jih učimo pri biologiji.

Dva spola ne obstajata, ker nekdo tako veruje, ampak zato, ker je to osnovno biološko dejstvo, ne glede na kasnejše interpretacije, ki nam jih danes omogoča zahodna kultura.
Dva spola ne obstajata, ker nekdo tako veruje, ampak zato, ker je to osnovno biološko dejstvo, ne glede na kasnejše interpretacije, ki nam jih danes omogoča zahodna kultura.

Resnica


Zaplete pa se pri odnosu med čustvi in resnico; med dojemanjem stvarnosti in dejanskostjo; med subjektivnim in objektivnim pogledom na stvarnost.

V iskanju ravnotežja med tema dvema poloma v današnji zahodni kulturi brez izjeme zmaga prvi, subjektivni, osebni pol; vedno zmaga osebni pogled na resničnost in temu se je podredila tudi država in dobršen del strokovnih služb.

Zato pa danes pri vprašanju spola ne govorimo več o (psihičnih) težavah, o posebnostih nekoga, ki jih je treba razrešiti itn., ampak gremo vedno bolj v smer »potrjevanja«, pri čemer prednjači prav Kanada: »terapevti za potrjevanje spola«, kot se jim reče, praktično brez izjeme potrjujejo spremembe spola pri svojih klientih in jih s tem potrjujejo tudi v njihovem pogledu na svet, namesto da bi poskušali gledati resničnost in pri tem reševati skrite probleme, ki do motnje identitet sploh pripeljejo.

Zaradi tega je treba Kanado in podobne države spremljati z vso zaskrbljenostjo in poskrbeti, da se pri nas ne začne dogajati kaj podobnega: če niti katoliške ustanove ne zaščitijo otrok in jih potrjujejo v njihovi zmedenosti, potem imamo sistem, ki otrok ne vzgaja, ampak pritrjuje njihovim (pogosto čisto razumljivim) motnjam identitete. Sitem, ki potrjuje torej, ne da bi resnično pomagal, generacije otrok pa vstopajo vanj prav zdaj.
če niti katoliške ustanove ne zaščitijo otrok in jih potrjujejo v njihovi zmedenosti, potem imamo sistem, ki otrok ne vzgaja, ampak pritrjuje njihovim (pogosto čisto razumljivim) motnjam identitete.

Le-še-poimensko katoliško šolstvo


Nelagodje torej zbuja tudi podatek, da se vse skupaj dogaja na »katoliški« šoli. Pri tem je sicer treba biti previden, saj so javne ustanove v večini držav zahodnega sveta v vedno večjih škripcih, kako izvajati javni program in pri tem ohranjati svojo identiteto. Razni zakoni kot »Equality act« (ZDA), »Legge Zan« (Italija) in podobni močno omejujejo delo tistih, ki se s kakšno izmed ideološko prisiljenih predpostavk mainstream sveta ne strinjajo, zato se zelo zatika delo katoliških pedagoških in zdravstvenih ustanov.

Res vprašanje, kje se bo čez nekaj let v tem oziru znašla Slovenija s peščico katoliških šol in ustanov.

Bi se pa na katoliški šoli v konkretnem kanadskem primeru verjetno marsikaj dalo storiti drugače, če bi se hotelo. Se bo pač treba navaditi, da vse, kar nosi naziv »katoliški«, ne ustreza nujno temu izrazu, ampak je zgolj ostanek nekega drugega časa, v katerem je Katoliška cerkev brezskrbno opravljala svoje pristne pastoralne dejavnosti tudi v javnem življenju.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30