Razmere v najbogatejši španski pokrajini Kataloniji se pred jutrišnjim referendumom o neodvisnosti zaostrujejo, čeprav policija zatrjuje, da ne namerava uporabiti sile.
Prihajajo tudi že prvi mednarodni pozivi k spoštovanju volje katalonskega ljudstva in izvedbi referenduma.
Najnovejši ukrep oblasti je bilo današnje zaprtje okoli 1.300 od 2.315 šol po Kataloniji, na katerih naj bi jutri potekalo glasovanje in zasedba telekomunikacijskega centra katalonske vlade z onesposobitvijo elektronskega sistema glasovanja.
Od kod izvira katalonska želja po nedovisnosti in česa se boji Madrid
Dogajanje zadnjih dni je dejansko le višek dolgoletnih katalonskih prizadevanj za neodvisnost, ki si jim je vlada v Madridu vztrajno skušala postaviti po robu, pa najsi je šlo za Francovo diktaturo, ki je manjše narode v Španiji trdo zatirala, ali pa demokracijo 21. stoletja.
Dejstvo je, da ima ta najbolj severovzhodna španska pokrajina v veliki meri lastno identiteto, jezik in kulturo ter da ne želi več delati gospodarskih kompromisov na račun drugih španskih regij – je namreč gospodarsko najrazvitejša in najbogatejša, za katero predvsem zahodne in južne pokrajine hudo zaostajajo.
Katalonci pa niso edini narod ali skupnost v Španiji z lastno identiteto in željami po večji samostojnosti. Skozi srednji in zgodnji novi vek se je namreč na Iberskem polotoku oblikovalo več krščanskih držav (poleg tega so zadnji muslimanski vladarji polotok zapustili šele v 15. stoletju), ki jih je nato sicer politično združila skupna španska krona, a so ljudje pogosto ostali zvesti regionalnim opredelitvam.
Namočnejše separatistične težnje so tako poleg Kataloncev prisotne pri Baskih, enemu najstarejših narodov v Evropi, ter Galicijcih na severozahodu. To je tudi eden glavnih razlogov za trdo stališče Madrida – premier Rajoy in ostali se namreč bojijo t. i. učinka domin.
Razmerja pred referendumom
Osrednja vlada tako niti v zadnjih letih ni bila pripravljena na nikakršna pogajanja ali kompromise okoli statusa Katalonije (ki sicer že uživa precejšnjo avtonomijo) ter izvedbe referenduma o neodvisnosti. L. 2014 so katalonske oblasti izvedle neobvezujoč referendum, na katerem se je ob zelo nizki udeležbi okoli 80 % volivcev izreklo za neodvisnost.
Ko so nato lani v katalonskem parlamentu odločali o razpisu obvezujočega referenduma, so pro-španski/unitaristični poslanci glasovanje bojkotirali. Tako sta obe strani že več let vsaka na svojem bregu, brez kakršnegakoli resnega dialoga ali diplomacije.
Zato ne čudi, da je osrednja vlada napovedala blokado referenduma za praktično vsako ceno in v regijo poslala več kot 20.000 dodatnih policistov ter celo vojaško ladjo. Velik faktor pa bo tudi regionalna policija, t. i. Mossos d’Esquadra, ki trenutno večinoma sledi zakonu in (španski) ustavi ter pomaga španski policiji.
Stališča mednarodne skupnosti in diplomacije
Zaenkrat Katalonci pri svojih prizadevanjih (še) nimajo trdne podpore mednarodne skupnosti. Čeprav mnogi nekdanji državniki in intelektualci širom zahodnega sveta (več kot 70 akademikov iz ZDA, Kanade in Mehike je denimo podpisalo Pismo podpore Kataloncem) opozarjajo na pravico vsakega naroda do samoodločbe in svobodne izbire svoje prihodnosti, je bilo izjav uradne diplomacije zelo malo.
Večinoma so se vrtele okoli vljudnih besed o pravicah Kataloncev in Špancev, pravici madridske vlade do zaščite španske ustave in pozivov k nenasilju. Dejstvo je, da ima Španija namreč po svetu in predvsem v Latinski Ameriki še vedno precejšen vpliv.
Poleg tega se tudi mnogi drugi evropski politiki bojijo omenjenega učinka domin, ki bi denimo lahko zajel Belgijo, Italijo in pa (zopet) Združeno kraljestvo, ter bolj ali manj odkrito nasprotujejo katalonskemu referendumu. Tudi uradna EU še ni podala nikakršne konkretne izjave; kot bi vsi nekako čakali na nadaljnji razvoj dogodkov.
Zadržani odzivi po Evropi tako niso nič presenetljivega ali nepričakovanega. A slovensko stališče bi v tem primeru kljub vsemu moralo biti jasno, saj smo bili nedolgo nazaj sami v izredno podobnem položaju. Našemu narodu je bila omogočena pravica do referenduma in svobodnega odločanja o tem, kako in s kom bomo živeli, čeravno jo je nato jugoslovanska oblast poskušala zatreti s silo.
Naše države tako brez načela samoodločbe narodov (na kateri temeljita tako EU kot OZN) preprosto ne bi bilo, in naša moralna dolžnost bi torej morala biti podpora drugim narodom v takšnih prizadevanjih.
Namesto tega pa imamo na čelu naše diplomacije “superministra” Karla Erjavca, ki ima za sabo bogato zgodovino diplomatskih zdrsov in “sedenja na dveh stolčkih”. Tako se tudi v tem primeru poskuša prikupiti obema stranema in verjetno ne razmišlja kaj dosti o besedah “moralna obveza” ali “načela”.
Odcepitev Katalonije je plod nekaj ogretih, pregretih glav. Ni posledica menjvrednosti Kataloncev v Španiji. Ni plod pomanjkanja demokracije. Ja pa plod levičarske destrukcije, ki sama na političnem področju, ko je na oblasti, ni sposobna voditi države, potem išče stranpoti in si izmišlja uničevalce družbe in plaši naivne ljudi.
Pri njej vedno deluje notranji in zunanji sovražnik.
Hujskanje Kataloncev se je začelo že s propadlo špansko državljansko vojno, ko so jo komunistični bolševiki temeljito skupili. Svoj poraz niso prenesli in so naredili iz Franka in njegove vladavine kruto diktaturo. V tem pa popolnoma prezrli komunistične diktature po svetu. Recimo tudi Titovao s titom na čelu. Franko je bil pravi šolarček za Tita. Pa je Tito osvoboditelj, Franko pa večni fašistični diktator.
Seme zala so zaplodili španski komunisti in začela se je ostra propaganda o diktaturi, ki da duši Katalonce.
Ti so brezglavo privzeli levičarske nauke in sedaj menijo, da jih bo odcepitev rešila. Pa se bridko motijo.
Španija je še vedno vodilna sia Latinske Amerike in z njo uspešno posluje in ima od tega velike koristi. Če se Katalonija odcepi ne bo niti približno uživala ugodnosti, kakršne uživa Španija. Katalonija bo tudi izgubila preostanek Španije. Prav gotovo bo doživel krizo in sveda utrditev levice. Zelo verjetno bo krenila po poti Venezuele in vemo, kam ta pot pelje. V Barceloni se bo utrdil diktator, ki bo obljubljal raj na zemlji, vendar v nedoločeni bodočnosti. Do takrat pa se mora oblast utrditi in pregnati vse dobičkarje in nasprotnike. Saj vemo, kako to gre. Potem, ko bo kruh na karte pa bo zavladal komunizem. Vsi Katalonci bodo enaki. V revščini. Če si želimo prijateljstva z njimi, jih podprimo, saj jim lahko pokaemo, kako se gre v socializem.
Moji katalonski prijatelji, globoko verni katoliki, sanjajo o samostojni Kataloniji, odkar jih poznam. Se pravi, vsaj 25 let. Ne gre za napumpane glave.
Obiščite Facebook strani vaših – če jih imate – katalonskih prijateljev in videli boste starko z razbito glavo, nosečnico, ki jo policist vrže po tleh; ljudi, ki jih dobesedno mečejo po stopnicah, ko se policija prebija v zgornje nadstropje po volilno skrinjico … sramota, sramota. Kdo bi želel ostati v Španiji?
Kolikor sem poslušala ‘moje’ Katalonce, jim ne gre za ugodnosti. Gre jim za svojo državo s svojim jezikom in svojo zgodovino. Vas ne spominja na neko drugo državico?
Mislim, da je potrebno Katalonce podpreti, Španiji pa omogočiti, da e razdruži čim bolj mirno. Seveda so tu še ekonomske težave – Katalonija ogromno prispeva v BDP in če se odcepi bo preostali del Španije imel veliko recesijo skupaj z izjemno povečanim dolgom. Se pravi je v ločitveno pogodbo potrebno uvesti tudi vprašanje dolga. Ampak v interesu Evrope bi morala biti neka mirna ločitev, celostna ureditev vprašanja na iberskem polotoku (ali se Baskom da samostojnost ali še povečano avtonomijo), ter vključitev vseh enot v EU politični in tudi ekonomski okvir kasneje (katalonski evro čez mogoče x let, 10 let). Evropa bo morala sama urejati svoje zadeve. Če se hočeš obnašati kot svetovna velesila moraš imeti en mehanizem, da se na kontinentu zadeve uravnavajo, šele potem pa se lahko greš ‘back-yard policing’.
Glede prvega komentatorja in Franca se pa sicer strinjam. eno je uradno zgodovinopisje, ki so ga posvojile univerze v zahodnem svetu, drugo so pa informacije, ki so sedaj z razmahom interneta mnogo bolj dostopne. Ampak tu ni tema Franco ampak Katalonija in vsak kolikor toliko bolj razgledan komentator se bo enoznačnem opletanju s Francom izognil, saj je španska zgodovina mnogo bolj zapletena.