V Jezusu Kristusu nismo črnci ali belci, migranti ali domorodci, temveč samo Božji otroci
Celoten pretekli teden sem molil in razmišljal o množičnih streljanjih v Kaliforniji, Ohiu in El Pasu v Teksasu.
El Paso me je zadel na oseben način. Moja družina je mehiška in ameriška in korenine vlečemo vse od pričetka 19. stoletja na območje današnjega Teksasa. Tukaj sem preživel večino svojega odraslega življenja. Tudi pet let kot nadškof v San Antoniu.
Toda El Paso je več kot le oseben. Pri El Pasu smo v našem narodu prestopili določeno mejo. V preteklih letih smo videli zlo, ki preko rasnega sovraštva cilja na Afro-Američane preko streljanj v cerkvi v Charlestonu, Južni Karolini leta 2015. Pri dogodkih v El Pasu smo priča prvemu streljanju, ki je bilo izvedeno v imenu ustavljanja priseljevanje Mehičanov.
V 22 mrtvih in več ducatov ranjenih, v otrocih, ki so ostali brez staršev, v pomanjkanju občutka varnost v našem mirnem obmejnem mestu, vidimo nekaj težkih vprašanj o tem, kakšen narod postajamo.
Če je "beli nacionalizem" v porastu, je to znamenje, da smo opustili krščanski univerzalizem, ki je vsebovan v idejah naših ustanovnih očetov. Pri Jezusu Kristusu ni Mehičana in črnca, ne Vietnamca, Kitajca, Korejca ali Filipinca, ne Rusa in Italijana, ne Afričana, ne migranta in domačina.
V Jezusu Kristusu smo vsi otroci Boga - ustvarjeni po njegovi podobi, tempelj Svetega Duha, obdarjeni po svojem Stvarniku z dostojanstvom in enakopravnostjo ter človekovimi pravicami, ki morajo biti varovane pred vsakomur.
Humanost drugih ni stvar pogajanj. Moški in ženske ne postanejo manj človeški, manj Božji otroci, ker so "nedokumentirani". Vendar v našem narodu je postalo običajno govoriti o migrantih ter jih obravnavati kot nekaj, kar ni vredno naše skrbi.
Beli nacionalizem in notranji terorizem nista nič novega. Na žalost. Umori v El Pasu stojijo ob boku vedenja do Japonskih Američanov med drugo svetovno vojno, bombnih napadov v Jim Crow South, linčanju Mehičanov v Teksasu, ki so se dogajala vse do 20. let prejšnjega stoletja ter mnogih drugih sramotnih dejanjih naše preteklosti.
Toda mit o tem, da so bile ZDA ustanovljene od belih ljudi za bele ljudi je ravno to - mit. Ta dežela je bila rojena kot srečanje kultur. Najprej z Indijanci. Španci so prišli v Teksas leta 1519. Azijci so pričeli prihajati v Kalifornijo kakšnih 50 let preden so romarji prišli do Plymouth Rock-a.
Prvi tuji jezik na tem kontinentu je bil španski in ne angleški. In ta dežela je bila vedno znova obnovljena s strani zaporednih valov migracij z vsakega naroda na tem svetu. To je resnica o Ameriki. Vendar zdaj to spreminja strah in delitev, saj se naš narod spreminja.
Vedno več je mest, kot je El Paso in Los Angeles, kjer rasne in etnične manjšine presegajo obseg američanov evropskega porekla. Belci predstavljajo sedaj manj kot polovico vseh rojenih otrok v Ameriki.
Obstaja iskren strah o naši prihodnosti, saj se spreminja naša ekonomija, ki še bolj razseljuje ljudi in ki ji poganjajo sile globalizacije ter avtomatizacije. Na svetovni ravni vidimo masovne migracije revežev v iskanju zavetja v bogatejših državah. Ljudje, ki so izgubili svoj dom zaradi nasilja in nestabilnosti v lastni domovini.
To so resnične okoliščine našeg sveta in se njihov pritisk se bo le še povečeval. Vprašanje je kako se bomo odzvali.
Jezus nas kliče, da ga najdemo tudi v revnih, v migrantih, v zapornikih in brezdomcih ter bolnih. On nas kliče, da ljubimo druge kot samega sebe, ljubimo druge kot nas je on ljubil. Ljubezen, ki jo izkažemo tistim, ki so prišli iskati novega življenja, je ljubezen, ki jo izkažemo Kristusu. On ne dela razlik med tistimi revnimi, ki si zaslužijo boljšo priložnost in tistimi, ki si jo ne. In tistimi, ki imajo urejene dokumente in tistimi, ki jih nimajo.
Po El Pasu je jasno, da je to naša misija. Pomagati moramo družbi spregledati našo skupno človeškost - da smo vsi otroci Boga, ki jim je namenjeno skupno življenje kot bratje in sestre, ne glede na barvo kože, jezik, ki ga govorimo ali kraj rojstva.
Tako bomo počastili tiste, ki jim je bilo življenje odvzeto v El Pasu - s pravo krščansko ljubeznijo in z življenjem za vizijo Amerike, ki jim jo je morilec odvzel. Prosimo našo Blaženo Mati, da posreduje za nas, da bomo zmožni zgraditi Ameriko, ki bo še vedno svetilnik upanja za ljudi vseh dežel, ki se ozirajo na naš narod za zavetje, za svobodo in enakost pred Bogom.
4 komentarjev
Bac
Lepo, zdaj še pa "white guilt" prispevek.
Teodor
Kaj ni Bog podrl babilonskega stolpa, ljudem pomešal jezike in jih poslal vsakega na svoj konec?
Navsezadnje je tudi izbral en izvoljen narod.
Bi mogoče zid na meji rešil problem?
AlojzZ
Jezus je bil nenasilen, v govoru na gori poziva k nenasilju. »Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te
kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo« (Mt 5, 39). V tem smislu nekateri odklanjajo vsako
uporabo sile in so za radikalni pacifizem.
Radikalni pacifizem
Radikalni pacifisti so prepričani, da je v skladu s Svetim pismom edino popolna odpoved kakršnikoli
uporabi sile. Ali Kristus res zahteva, da na nasilje odgovorimo z nenasiljem in pripravljenostjo na
mučeništvo? Če bi taka trditev držala, se ne bi kristjani smeli postaviti po robu turškemu ladjevju pri
Lepantu 1571, kar bi imelo za posledico, da bi Turki zasedli Evropo. Ne bi se smeli vojaško zoperstaviti
Hitlerju. Kakšna bi bila danes Evropa in svet, si lahko predstavljamo. Ženi, ki jo nekdo skuša posiliti,
ne bi smeli priskočiti na pomoč. Protestantski teolog Karl Barth je kritiziral stališče zahodnih držav, ki
so v času pred 2. svetovno vojno hotele mir za vsako ceno. Ravno ta drža je naciste opogumila, da so
začeli vojno avanturo. Sam Gandhi je v drugi svetovni vojni pristal na rekrutacijo v indijske čete, da bi
se boril proti Hitlerju. Papež Janez Pavel II. pa je izjavil: "Mi nismo kakršni koli pacifisti! Ne želimo
miru za vsako ceno. Mir mora biti delo pravičnosti!" Radikalni pacifizem sicer izgleda herojski, vendar
s svojim radikalnim odklanjanjem nenasilja spravi napadalca v skušnjavo, da uporabi silo. Računa
namreč, da bo z lahkoto prišel do "plena", ker se nasprotna stran ne bo branila.
Nauk Cerkve
Cerkev sicer podpira vsa prizadevanja za mir in želi, da bi se vsi spori uredili v duhu medsebojnega
spoštovanja in razumevanja. Vendar priznava pravico do samoobrambe. »Dokler bo obstajala vojna
nevarnost, dokler· ne bomo imeli pristojne mednarodne oblasti, ki bi ji bile na voljo primerne sile, vse
dotlej vladam, ki- so izčrpale sleherno možnost miroljubnih pogajanj, ne bo mogoče odreči zakonito
pravico, da se branijo« (KKC 2308).
Pogoji za »zakonito obrambo z vojaško silo« so:
- "da bi bila škoda, ki bi jo napadalec prizadejal narodu ali skupnosti narodov, trajna, velika
in nedvomna;
- da so se vsa druga sredstva, da bi temu napravili konec, izkazala kot neizvedljiva ali
neučinkovita;
- da se združi več resnih pogojev za uspeh;
- da uporaba orožja ne bo imela za posledico hujšega zla in hujših neredov, kakor pa je zlo,
ki naj bo odvrnjeno. Moč modernih sredstev razdejanja ima zelo veliko težo pri
ocenjevanju tega pogoja" (KKC 23o8).
Po mnenju Cerkve je vojna nujno zlo, ki se mu vedno ne da izogniti. Vendar tudi v času vojne veljajo
nravne zapovedi. »Treba je spoštovati in človekoljubno ravnati s tistimi, ki se bojujejo, z ranjenimi
vojaki in ujetniki« (KKC 2312). Cerkev zavrača slepo pokorščino v vojski. »Obstaja moralna obveznost
upreti se poveljem, ki zapovedujejo genocid« (KKC 2313). Nihče se torej ne more izgovarjati, češ da je
izpolnjeval le povelja nadrejenih.
Prav tako Cerkev obsoja »vsako vojno dejanje, ki meri na uničenje celih mest ali obsežnih pokrajin z
njihovim prebivalstvom brez razlikovanja« (KKC 2314). Vojno z atomskim, biološkim in kemičnim
orožjem pa označi Katekizem »za zločin proti Bogu in proti človeku« (KKC 2314).
Karizma nenasilja
Je potem govor na gori le nedosegljiv ideal? Nikakor. Kristjan si mora prizadevati za mir. Pripravljen
mora biti rajši pretrpeti krivico, kakor da bi jo sam delal. Njegova osnovna drža mora biti ljubezen in
odpuščanje tar pripravljenost na spravo. Ima pa seveda tudi pravico na samoobrambo. Še posebej
tisti, ki mu je zaupana skrb za dobro skupnosti. Vendar radikalnost govora na gori ostane. Posameznik
lahko začuti oseben klic, da se po Kristusovem zgledu odpove zakoniti obrambi. Kot nekdo, ki čuti klic
k »neoženjenosti zaradi Božjega kraljestva«. Vendar taka »karizma nenasilja« ne more postati
dolžnost za vse kristjane, kot tudi ni »karizma neoženjenosti«. Sv. Tomaž Akvinski je zastopal
mišljenje, da morajo duhovniki in škofje raje dati svoje življenje kot prelivati kri. Daj Bog, da kristjani
še posebej v današnjem času ne bi preslišali Jezusovih besed: "Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti
imenovani bodo Božji sinovi" (Mt 5, 9)!
Jože Pucelj: KO BI LJUBEZNI NE IMEL
Ljubljana, Župnijski urad Dravlje 2000
AlojzZ
Ja, se strinjam, da smo vsi Božji otroci. Sicer sta bila pa tudi Hananija in Safíra. Berimo Apd 5, 1-11 :
Toda mož po imenu Hananija je z ženo Safíro prodal posestvo in si pridržal nekaj izkupička in njegova žena je vedela za to; drugi del pa je prinesel in položil k nogam apostolov. Peter mu je rekel: »Hananija, zakaj je satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu in si pridržal del izkupička od zemljišča? Če ga ne bi bil prodal, ali ne bi imetje ostalo tvoje? In ko si ga prodal, ali ti ni bil denar na voljo? Zakaj si v srcu sklenil takšno dejanje? Ne ljudem, temveč Bogu si lagal!« Ko je Hananija slišal te besede, se je zgrudil in izdihnil. In velika groza je navdala vse, ki so to slišali. Pristopili so mladeniči, ga pokrili, odnesli in pokopali.
Minile so kake tri ure in prišla je njegova žena, ki ni vedela, kaj se je bilo zgodilo. Peter jo je ogovoril: »Povej mi, ali sta res za toliko prodala zemljišče?« »Dà,« je odvrnila, »za toliko.« Peter ji je dejal: »Zakaj sta se domenila, da preizkusita Gospodovega Duha? Glej, koraki teh, ki so pokopali tvojega moža, so že pri vratih! Tudi tebe bodo odnesli.« In pri priči se je zgrudila k njegovim nogam in izdihnila. Vstopili so mladeniči in jo našli mrtvo; odnesli so jo ter jo pokopali poleg njenega moža. In velika groza je obšla vso Cerkev in vse, ki so to slišali.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.