V imenu svobode (govora) pred strelski vod
POSLUŠAJ ČLANEK
O (ne)upravičenosti poseganja politike na polje medijske svobode pod zastavo boja proti sovražnemu govoru je bilo napisanega že marsikaj smiselnega. In tudi marsikaj nesmiselnega.
A Šarčeva intervencija, podprta z odobravanjem levih mnenjskih voditeljev, je v resnici le uvertura v resnejši poseg na občutljiv teren urejanja slovenskega medijskega prostora preko novega zakona o medijih. To je z napovedjo prilagoditve medijske zakonodaje že potrdil minister za kulturo Dejan Prešiček, ki zakonodajni poseg vidi kot nujen ukrep »pri naslavljanju vprašanja lažnih novic« ter »v podporo profesionalnemu novinarstvu«. Saj »danes lahko vsak napiše skoraj vse, kar si želi«.
Ko kaj takšnega izreče predstavnik izvršilne veje politične oblasti, demokratično razgledan človek zastriže z ušesi. Še posebej v državi nezrelostne demokracije kot je slovenska. A gremo po vrsti.
Povedna in simptomatična je že standardna razdelitev odzivov na premierjev poseg po ločnici levo-desno (izvzemši nekaj ideološko nevtralnih pravnikov). Da bi se do razmerja med svobodo izražanja in sovražnim govorom po defaultu opredeljevali glede na svetovni nazor, je namreč skregano z logiko. Še posebej v okoliščinah, kjer so bili vse do migrantskega vala glavna tarča sovražnega govora tisti, ki se zdaj postavljajo na okope svobode izražanja. Zanje smo slišali, da bi jih bilo treba pobiti že leta 45', zanje se je izpraznil Barbara rov, njih bi bilo treba splaviti, ko je bil še čas in njih je treba sovražiti po državljanski dolžnosti. Jebo te pas mater!
In vse do migrantov na meji z levonazorskega brega nismo slišali, da je sovražni govor v medijih in javni sferi sploh kakršenkoli problem, glede katerega bi bilo vredno povzdigniti glas. Kaj šele s premierskega položaja podjetja pozivati, naj v teh medijih ne oglašujejo. Nasprotno, sovražni govor so opravičevali prav v imenu »svobode izražanja«, oziroma »umetniške svobode« kot njene podkategorije. Dandanes raznoraznim »spletnim stihom« in »domoljubnim pravljicam« tega statusa seveda niso pripisali.
Ta nenadna zamenjava polov dokazuje, da je aktualna razprava o sovražnem govoru vse prej kot iskrena in da akterjem na obeh straneh dejansko služi v drug namen kot tisti, na katerega se sklicujejo. Zato je prvi korak k sprostitvi nevarno naraščajočega pritiska v tem kotlu razkritje dejanskih motivov, interesov in strahov, ki razpihujejo ogenj.
Motive predsednika vlade in odobravajoče kimajočih je najnazorneje razgalil Dejan Steinbuch v izvrstni kolumni Za denar gre. V njej je Šarcu pripisal, da desničarskim medijem z utišanjem žuga zato, ker mu gredo na živce, oziroma ker ljudje okoli njega (in predvsem za njim) izgubljajo potrpljenje s preveliko svobodo tiska. Osrednji mediji pa mu prikimavajo, saj gre za oglaševalski denar, ki se bo »začel stekati v tiste medijske hiše, ki so na liniji, oziroma niso osumljenje razširjanja sovražnega govora«. K njim torej.
K temu gre morda zgolj še dodati, da je refleks leve politike in medijev ob denarju pogojen tudi z nostalgično željo po vrnitvi v čas pred svetovnim spletom, ko so z nekaj časopisi in dvema televizijama hermetično nadzorovali slovenski medijski prostor. Takrat heretične ideje analitikov, mislecev in publicistov, ki razmišljajo izven kalupov pravoverne levičarske ideologije, mimo njih niso mogle kar tako doseči širše javnosti. Od tod tudi takšna obsedenost z regulacijo medijskega prostora in nadzorom družabnih omrežij. Ali kot je bistveno na primeru konkretiziral Steinbuch: (tudi) s tem, ko je prekinil zvezo razburjenemu Tonetu Ropu, si je spodrezal karierne možnosti za urednikovanje kakšnega večjega medija v državi.
In motivi druge strani? Ob razumljivih skrbeh pred izgubo finančnih virov za delovanje gre predvsem za strah, da naveza leve politike, njej naklonjenih medijev in vplivnih levičarskih interesnih skupin drugače misleče ponovno izrinja iz javnega prostora. Ta strah je utemeljen na izkustvu totalitarne vladavine in postosamosvojitvenega medijskega monopola, ki ga je z razcvetom nizkocenovnih medijskih projektov načel šele internet.
In ker to sumljivo sovpada z aktualiziranjem družbene zaznave »perečega problema lažnih novic in sovražnega govora,« čeprav vemo, da ne enega ne drugega v slovenskih medijih nikoli ni manjkalo, se ta strah zgolj še potrjuje.
Ob vsem tem je na mestu sklepanje, da se pripravlja teren za rigorozno preoblikovanje medijske krajine po merilih vladajoče politike, oziroma ideološkega aparata, v katerem se napaja. Izpeljano bo preko zakonskih regulativ, uvedbe glob, podlag za kazenske pregone, ter ključno, s finančnim nagrajevanjem »ustreznih« in kaznovanjem »neustreznih medijev«. »V podporo profesionalnemu novinarstvu,« je to plastično opisal minister Prešiček.
Žalostna ironija tega je, da zračno blazino za tovrstno požegnano zlorabo politične moči s svojimi prenapetimi, primitivnimi in žaljivimi članki napihujejo prav SDS-ovi mediji, ki so na videz primarna tarča pripravljajoče se medijske čistke. A visoko ceno lova na Janševe čarovnice znamo kot kolateralna škoda plačati tudi tisti, ki s to mašinerijo nimamo ničesar, se držimo standardov in nivoja, a hkrati nismo pravoverno parkirani med politično korektnimi.
Morda bo kdo trdil, da je pesimizem odveč, a zgodovinska izkušnja nas uči, da se ob primernih okoliščinah oblast obžičene množice drugače mislečih raje loti z rafalom kot s skalpelom. Sklepajoč po živahnem ohranjanju vrednot revolucije bi bilo naivno sklepati, da se je miselnost dedičev skozi desetletja kaj bistveno spremenila.
A Šarčeva intervencija, podprta z odobravanjem levih mnenjskih voditeljev, je v resnici le uvertura v resnejši poseg na občutljiv teren urejanja slovenskega medijskega prostora preko novega zakona o medijih. To je z napovedjo prilagoditve medijske zakonodaje že potrdil minister za kulturo Dejan Prešiček, ki zakonodajni poseg vidi kot nujen ukrep »pri naslavljanju vprašanja lažnih novic« ter »v podporo profesionalnemu novinarstvu«. Saj »danes lahko vsak napiše skoraj vse, kar si želi«.
Ko kaj takšnega izreče predstavnik izvršilne veje politične oblasti, demokratično razgledan človek zastriže z ušesi. Še posebej v državi nezrelostne demokracije kot je slovenska. A gremo po vrsti.
Tarče nekoč in danes
Povedna in simptomatična je že standardna razdelitev odzivov na premierjev poseg po ločnici levo-desno (izvzemši nekaj ideološko nevtralnih pravnikov). Da bi se do razmerja med svobodo izražanja in sovražnim govorom po defaultu opredeljevali glede na svetovni nazor, je namreč skregano z logiko. Še posebej v okoliščinah, kjer so bili vse do migrantskega vala glavna tarča sovražnega govora tisti, ki se zdaj postavljajo na okope svobode izražanja. Zanje smo slišali, da bi jih bilo treba pobiti že leta 45', zanje se je izpraznil Barbara rov, njih bi bilo treba splaviti, ko je bil še čas in njih je treba sovražiti po državljanski dolžnosti. Jebo te pas mater!
In vse do migrantov na meji z levonazorskega brega nismo slišali, da je sovražni govor v medijih in javni sferi sploh kakršenkoli problem, glede katerega bi bilo vredno povzdigniti glas. Kaj šele s premierskega položaja podjetja pozivati, naj v teh medijih ne oglašujejo. Nasprotno, sovražni govor so opravičevali prav v imenu »svobode izražanja«, oziroma »umetniške svobode« kot njene podkategorije. Dandanes raznoraznim »spletnim stihom« in »domoljubnim pravljicam« tega statusa seveda niso pripisali.
Ob denarju je refleks leve politike in medijev na sovražni govor pogojen tudi z nostalgično željo po vrnitvi v čas pred svetovnim spletom, ko so z nekaj časopisi in dvema televizijama hermetično nadzorovali slovenski medijski prostor.
Brez laži!
Ta nenadna zamenjava polov dokazuje, da je aktualna razprava o sovražnem govoru vse prej kot iskrena in da akterjem na obeh straneh dejansko služi v drug namen kot tisti, na katerega se sklicujejo. Zato je prvi korak k sprostitvi nevarno naraščajočega pritiska v tem kotlu razkritje dejanskih motivov, interesov in strahov, ki razpihujejo ogenj.
Motive predsednika vlade in odobravajoče kimajočih je najnazorneje razgalil Dejan Steinbuch v izvrstni kolumni Za denar gre. V njej je Šarcu pripisal, da desničarskim medijem z utišanjem žuga zato, ker mu gredo na živce, oziroma ker ljudje okoli njega (in predvsem za njim) izgubljajo potrpljenje s preveliko svobodo tiska. Osrednji mediji pa mu prikimavajo, saj gre za oglaševalski denar, ki se bo »začel stekati v tiste medijske hiše, ki so na liniji, oziroma niso osumljenje razširjanja sovražnega govora«. K njim torej.
K temu gre morda zgolj še dodati, da je refleks leve politike in medijev ob denarju pogojen tudi z nostalgično željo po vrnitvi v čas pred svetovnim spletom, ko so z nekaj časopisi in dvema televizijama hermetično nadzorovali slovenski medijski prostor. Takrat heretične ideje analitikov, mislecev in publicistov, ki razmišljajo izven kalupov pravoverne levičarske ideologije, mimo njih niso mogle kar tako doseči širše javnosti. Od tod tudi takšna obsedenost z regulacijo medijskega prostora in nadzorom družabnih omrežij. Ali kot je bistveno na primeru konkretiziral Steinbuch: (tudi) s tem, ko je prekinil zvezo razburjenemu Tonetu Ropu, si je spodrezal karierne možnosti za urednikovanje kakšnega večjega medija v državi.
Refleks strahu
In motivi druge strani? Ob razumljivih skrbeh pred izgubo finančnih virov za delovanje gre predvsem za strah, da naveza leve politike, njej naklonjenih medijev in vplivnih levičarskih interesnih skupin drugače misleče ponovno izrinja iz javnega prostora. Ta strah je utemeljen na izkustvu totalitarne vladavine in postosamosvojitvenega medijskega monopola, ki ga je z razcvetom nizkocenovnih medijskih projektov načel šele internet.
In ker to sumljivo sovpada z aktualiziranjem družbene zaznave »perečega problema lažnih novic in sovražnega govora,« čeprav vemo, da ne enega ne drugega v slovenskih medijih nikoli ni manjkalo, se ta strah zgolj še potrjuje.
Ob vsem tem je na mestu sklepanje, da se pripravlja teren za rigorozno preoblikovanje medijske krajine po merilih vladajoče politike, oziroma ideološkega aparata, v katerem se napaja. Izpeljano bo preko zakonskih regulativ, uvedbe glob, podlag za kazenske pregone, ter ključno, s finančnim nagrajevanjem »ustreznih« in kaznovanjem »neustreznih medijev«. »V podporo profesionalnemu novinarstvu,« je to plastično opisal minister Prešiček.
Žalostna ironija tega je, da zračno blazino za tovrstno požegnano zlorabo politične moči s svojimi prenapetimi, primitivnimi in žaljivimi članki napihujejo prav SDS-ovi mediji, ki so na videz primarna tarča pripravljajoče se medijske čistke. A visoko ceno lova na Janševe čarovnice znamo kot kolateralna škoda plačati tudi tisti, ki s to mašinerijo nimamo ničesar, se držimo standardov in nivoja, a hkrati nismo pravoverno parkirani med politično korektnimi.
Morda bo kdo trdil, da je pesimizem odveč, a zgodovinska izkušnja nas uči, da se ob primernih okoliščinah oblast obžičene množice drugače mislečih raje loti z rafalom kot s skalpelom. Sklepajoč po živahnem ohranjanju vrednot revolucije bi bilo naivno sklepati, da se je miselnost dedičev skozi desetletja kaj bistveno spremenila.
Povezani članki
Zadnje objave
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Škandalozno: Vlada namenja visoke nagrade provladnim medijem
18. 4. 2024 ob 12:36
Volitve na Hrvaškem – zmaga tradicionalnih vrednot
18. 4. 2024 ob 8:42
V Velenju vzklikali: »Lopovi! Lopovi!«
18. 4. 2024 ob 6:00
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
4 komentarjev
Kraševka
Joža, pohvalevredna razlaga. Novinarke, ki širijo LAŽI res ne morejo zahtevati, da bi jih vsi spoštovali. Spoštovan je le novinar, ki je zavezan resnici in ne dela po naročilu ali pa celo po NAKLEPU.
Sinoči je na televizijskem EKRANU lepo povedal spoštovani sodnik za človekove pravice - Zupančič. da je veliko primerov, ko celo tožilci vložijo lažno obtožnico in to določeni sodniki tudi sprejmejo. Sodnik Zupančič meni, da bi to moralo biti kaznivo dejanje, če se ugotovi naklep. Sama mislim, da bi bilo tako tudi, ko novinar lažno blati prav določeno osebo ali stranko. To bi miralo biti kaznivo. Take stvari so veliko hujše, kot sovražna beseda, ki jo izrečeš nepremišljeno v jezi.
Kraševka
Mala Slovenka, popolnoma se s teboj strinjam. Čeprav si mala, govoriš, kot velika.
Ne rečem, da člani SDS včasih ne rečejo kako nepremišljeno in prenapihnjeno besedo. Toda vsekako rečejo veliko več sovražnih besed predstavniki (V.Tomič, I.Godnič, Makarovič, Mesec...) levičarjev.
Razlika je samo v tem, da levičarje sodstvo ne preganja, medtem, ko desnici lahko podtaknejo tudi lažno obtožbo in to sodišče "melje" desetletje, brez vsakega trdnega dokaza. Pravzaprav se tu godijo sovražne in lažne besede, - ne da bi kdo odgovarjal. To pa bi res moral biti predmet razprave.
oakhrast
Opasno ti pričaš nešto... Marjane zna da čita ovo. Nemoj posle ti meni nisam znao.
Takole so stari vodniki v JLA izražali nestrinjanje. Takšno je bilo prvo opozorilo. Potem pa... Seveda so levi in vsi ostali "napredni"v zagati, ker se ne da kar tako utišati svobode elektronike. Poskušali bodo marsikaj, pa sem prepričan da jim ne bo uspelo. Seveda, če bodo šli predaleč, se jim bo zgodila pa ulica( ulice).
romanos1
Rok,si z omenjanjem SDS pripravljaš teren?
A na drugi strani ni žaljivosti,nisi nič omenil?
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.