V imenu svobode (govora) pred strelski vod

O (ne)upravičenosti poseganja politike na polje medijske svobode pod zastavo boja proti sovražnemu govoru je bilo napisanega že marsikaj smiselnega. In tudi marsikaj nesmiselnega.

A Šarčeva intervencija, podprta z odobravanjem levih mnenjskih voditeljev, je v resnici le uvertura v resnejši poseg na občutljiv teren urejanja slovenskega medijskega prostora preko novega zakona o medijih. To je z napovedjo prilagoditve medijske zakonodaje že potrdil minister za kulturo Dejan Prešiček, ki zakonodajni poseg vidi kot nujen ukrep »pri naslavljanju vprašanja lažnih novic« ter »v podporo profesionalnemu novinarstvu«. Saj »danes lahko vsak napiše skoraj vse, kar si želi«.

Ko kaj takšnega izreče predstavnik izvršilne veje politične oblasti, demokratično razgledan človek zastriže z ušesi. Še posebej v državi nezrelostne demokracije kot je slovenska. A gremo po vrsti.

Tarče nekoč in danes

Povedna in simptomatična je že standardna razdelitev odzivov na premierjev poseg po ločnici levo-desno (izvzemši nekaj ideološko nevtralnih pravnikov). Da bi se do razmerja med svobodo izražanja in sovražnim govorom po defaultu opredeljevali glede na svetovni nazor, je namreč skregano z logiko. Še posebej v okoliščinah, kjer so bili vse do migrantskega vala glavna tarča sovražnega govora tisti, ki se zdaj postavljajo na okope svobode izražanja. Zanje smo slišali, da bi jih bilo treba pobiti že leta 45', zanje se je izpraznil Barbara rov, njih bi bilo treba splaviti, ko je bil še čas in njih je treba sovražiti po državljanski dolžnosti. Jebo te pas mater!

In vse do migrantov na meji z levonazorskega brega nismo slišali, da je sovražni govor v medijih in javni sferi sploh kakršenkoli problem, glede katerega bi bilo vredno povzdigniti glas. Kaj šele s premierskega položaja podjetja pozivati, naj v teh medijih ne oglašujejo. Nasprotno, sovražni govor so opravičevali prav v imenu »svobode izražanja«, oziroma »umetniške svobode« kot njene podkategorije. Dandanes raznoraznim »spletnim stihom« in »domoljubnim pravljicam« tega statusa seveda niso pripisali.

Ob denarju je refleks leve politike in medijev na sovražni govor pogojen tudi z nostalgično željo po vrnitvi v čas pred svetovnim spletom, ko so z nekaj časopisi in dvema televizijama hermetično nadzorovali slovenski medijski prostor.

Brez laži!

Ta nenadna zamenjava polov dokazuje, da je aktualna razprava o sovražnem govoru vse prej kot iskrena in da akterjem na obeh straneh dejansko služi v drug namen kot tisti, na katerega se sklicujejo. Zato je prvi korak k sprostitvi nevarno naraščajočega pritiska v tem kotlu razkritje dejanskih motivov, interesov in strahov, ki razpihujejo ogenj.

Motive predsednika vlade in odobravajoče kimajočih je najnazorneje razgalil Dejan Steinbuch v izvrstni kolumni Za denar gre. V njej je Šarcu pripisal, da desničarskim medijem z utišanjem žuga zato, ker mu gredo na živce, oziroma ker ljudje okoli njega (in predvsem za njim) izgubljajo potrpljenje s preveliko svobodo tiska. Osrednji mediji pa mu prikimavajo, saj gre za oglaševalski denar, ki se bo »začel stekati v tiste medijske hiše, ki so na liniji, oziroma niso osumljenje razširjanja sovražnega govora«. K njim torej.

K temu gre morda zgolj še dodati, da je refleks leve politike in medijev ob denarju pogojen tudi z nostalgično željo po vrnitvi v čas pred svetovnim spletom, ko so z nekaj časopisi in dvema televizijama hermetično nadzorovali slovenski medijski prostor. Takrat heretične ideje analitikov, mislecev in publicistov, ki razmišljajo izven kalupov pravoverne levičarske ideologije, mimo njih niso mogle kar tako doseči širše javnosti. Od tod tudi takšna obsedenost z regulacijo medijskega prostora in nadzorom družabnih omrežij. Ali kot je bistveno na primeru konkretiziral Steinbuch: (tudi) s tem, ko je prekinil zvezo razburjenemu Tonetu Ropu, si je spodrezal karierne možnosti za urednikovanje kakšnega večjega medija v državi.

Refleks strahu

In motivi druge strani? Ob razumljivih skrbeh pred izgubo finančnih virov za delovanje gre predvsem za strah, da naveza leve politike, njej naklonjenih medijev in vplivnih levičarskih interesnih skupin drugače misleče ponovno izrinja iz javnega prostora. Ta strah je utemeljen na izkustvu totalitarne vladavine in postosamosvojitvenega medijskega monopola, ki ga je z razcvetom nizkocenovnih medijskih projektov načel šele internet.

In ker to sumljivo sovpada z aktualiziranjem družbene zaznave »perečega problema lažnih novic in sovražnega govora,« čeprav vemo, da ne enega ne drugega v slovenskih medijih nikoli ni manjkalo, se ta strah zgolj še potrjuje.

Ob vsem tem je na mestu sklepanje, da se pripravlja teren za rigorozno preoblikovanje medijske krajine po merilih vladajoče politike, oziroma ideološkega aparata, v katerem se napaja. Izpeljano bo preko zakonskih regulativ, uvedbe glob, podlag za kazenske pregone, ter ključno, s finančnim nagrajevanjem »ustreznih« in kaznovanjem »neustreznih medijev«. »V podporo profesionalnemu novinarstvu,« je to plastično opisal minister Prešiček.

Žalostna ironija tega je, da zračno blazino za tovrstno požegnano zlorabo politične moči s svojimi prenapetimi, primitivnimi in žaljivimi članki napihujejo prav SDS-ovi mediji, ki so na videz primarna tarča pripravljajoče se medijske čistke. A visoko ceno lova na Janševe čarovnice znamo kot kolateralna škoda plačati tudi tisti, ki s to mašinerijo nimamo ničesar, se držimo standardov in nivoja, a hkrati nismo pravoverno parkirani med politično korektnimi.

Morda bo kdo trdil, da je pesimizem odveč, a zgodovinska izkušnja nas uči, da se ob primernih okoliščinah oblast obžičene množice drugače mislečih raje loti z rafalom kot s skalpelom. Sklepajoč po živahnem ohranjanju vrednot revolucije bi bilo naivno sklepati, da se je miselnost dedičev skozi desetletja kaj bistveno spremenila.