Vir foto: Twitter

Ob novicah o torkovem napadu na ljubljansko stolnico, včerajšnji eksploziji pločevinke ob pastoralnem domu na Rudniku in še prej že dlje časa trajajočih napadih na Zavod Iskreni, sem sprva menila, da gre najbrž za nekakšen slepilni manever, dimno bombico, s katero se pozornost preusmerja od afere Vesel (ste opazili, da je izginila iz medijev?) in neuspeha brezupnice koalicije KUL.

Posnetek komentarja Tadeje Kreč je na voljo na koncu prispevka.

A gre za več kot to. Gre (v tretjem primeru zagotovo, za druga dva pa lahko predvsem ugibamo) za boj nove levice proti krščanstvu, vrednotni spopad najprej znotraj slovenske družbe, nato znotraj Evrope, Zahoda in sveta. Vse to družbeno-politično dogajanje izvrstno opiše delo španskih profesorjev filozofije prava Nova levica in krščanstvo iz katerega sem si sposodila naslov in kakšno od spodnjih misli. Avtorja pravita, da gre za kulturni in moralni spopad med konservativnimi, ki ohranjajo in zagovarjajo krščansko tradicijo, ter progresivnimi podporniki relativizma, hedonizma, postereligioznega.

Najbolje ta spopad ponazorijo izjave poslancev KUL koalicije na novinarski konferenci prejšnjo sredo, kjer so zavodu Iskreni očitali klerikalizem, mračnjaštvo, nazadnjaštvo, nasprotovanje gejem, splavu, kontracepciji, podpiranje spolne vzdržnosti pred poroko, družine, ki jo oblikujejo poročena moški in ženska z otroki in zagovarjanje vrednot, ki jih “zelo agresivno” zagovarja Katoliška Cerkev.

Tarče so že dolgo znane

Ključne teme tega boja so, kot je pokazala tudi ta novinarska konferenca; spolna etika in družina (spolna permisivnost, izničenje starševskih vlog, hitre ločitve, homoseksualna zakonska zveza, najemanje žensk za nadomestno materinstvo), bioetika (splav, evtanazija, genski inženiring), položaj vere v javnem življenju, demografija, priseljevanje in spopad civilizacij.

Ključne teme tega boja so spolna etika in družina, položaj vere v javnem življenju, demografija, priseljevanje in spopad civilizacij.

Sodobni levici je problematičen že sam obstoj Cerkve kot skupnosti, ki je zakoreninjena v močni objektivni resnici, medtem ko se sama zateka k relativizmu, delovanju proti (veri, družini, objektivnemu …), na zmotah utemeljenim teorijam (npr. teorijam spola) in vsiljevanju stališča, da je verovanje pravzaprav fundamentalizem, ekstremizem, nestrpnost (v tem smislu gre razumeti tudi vestno označevanje Zavoda Iskreni z »verskimi blazneži« s strani skrajnih levičarjev), pri čemer (radikalna) levica zavestno v isti koš meče krščanstvo in radikalni islam, kot bi bilo to eno in isto.

Res s(m)o kristjani v tem vrednotno-kulturno-moralnem spopadu v manjšini. Progresivni del ima vendar prevlado v medijih, na univerzah, v filmski, glasbeni in knjižni produkciji, vse bolj v šolah … Posledično se dogaja, da tisti, ki živijo skladno s tradicionalnimi vrednotami (so na primer verni zvesti zakonci z več otroki) to počnejo skoraj na skrivnem, s kompleksom (kulturne) manjvrednosti in pogosto niso sposobni jasno braniti načel, ki se jih trudijo živeti. Tako te vse bolj izgubljajo tudi sami in teh vrednot niso zmožni prenesti na naslednje rodove.

Če Boga ni, potem je vse relativno in vse dovoljeno

Evropi manjkajo predvsem jasne vrednote, ne spoštuje svoje tradicije in kulture, nima otrok – in posledično ne vzbuja spoštovanja pri ljudeh, ki v Evropo prihajajo. Kot taka je lahka tarča spopada z nezahodnimi civilizacijami, ki so še vedno globoko verujoče (npr. islam, kitajska, hindujska). In prav temu zanikanju lastne krščanske tradicije gre pripisati tudi napade na svojo kulturo, v tem primeru cerkvene objekte, ki so njen temeljni del – kot je bilo v primeru skrunjenja freske na ljubljanski stolnici ali poškodovanja pastoralnega centra na Rudniku.

Vsi očitki, ki so prejšnji teden leteli na Zavod Iskreni, so že pred tem leteli na Cerkev, ki se jo že dolgo poskuša orisati kot sovražnico človekovih pravic, znanosti, kot skupnost izvajanja in prikrivanja spolnih zlorab. Cilj teh napadov je ošibiti predvsem vrednote, s katerimi pade tudi Cerkev. Vere je na koncu toliko, kolikor je je v družini. In politični cilj je ošibiti družino, izbrisati resnico, ukiniti Boga. Ker če Boga ni, potem je vse relativno, vse dovoljeno. Vse je, kot se dogovori družba in družba se dogovori, kakor ji narekujejo mediji, družabna omrežja, včasih celo spolitizirana stroka …

Nedotakljivost življenja se vse bolj briše, splav je dovoljen vse kasneje, evtanazija vse prej, otroci niso zaželjeni, če niso načrtovani, a ne morejo biti načrtovani, če je spodbujena spolnost brez vsake zaveze in odgovornosti. In najšibkejši – tisti, ki so premajhni ali preveč bolni, da bi lahko o tem kakorkoli odločali, postajajo nezaščiteni, vsakdo, ki se postavi v bran nedotakljivosti življenja (ali kakšni drugi “mračnjaški” vrednoti) pa je označen za nestrpneža, skrajneža, fundamentalista, mračnjaka, ki ne samo, da mu (pa čeprav plačuje davke) ne gre nameniti javnega denarja, temveč ga je potrebno popolnoma utišati, če že ne kaznovati in uničiti.

Kaj torej storiti?

Dejstvo je, da nova levica deli tudi cerkvene skupnosti, kar se kaže v vse več skupinah, ki nasprotujejo cerkvenemu nauku glede splava, porok istospolnih ipd. A dejstvo je, da se krepijo tiste skupnosti, ki trdno stojijo za tradicionalnim cerkvenim naukom. Zato mora Cerkev proti očitni spolni, družinski in moralni revoluciji zavzeti jasna stališča in jih jasno izražati, namesto da je tista prva, ki se skrije in skrita za zidovi čaka, da ne bo slučajno od kod priletel … najmanj kak balon z barvo. Vsekakor gre za dejanje vredno vse obsodbe. A Cerkev ima vendar probleme, ki bi jo morali veliko bolj skrbeti.

Cilj ne le kristjanov, temveč vseh ljudi, ki jim je nekaj do obstoja naroda, demokracije in razuma je, da v sodržavljanih vzbudijo najprej upanje in življenjski smisel in nadalje zavedanje, da je njihov svetovni nazor enakovreden kateremukoli drugemu (recimo ateističnemu) ter da je nujno, da se v družbo zopet vrne moč argumenta, ne pa obkladanje z nalepkami nestrpnosti. Premalo je poudarjanja, da »tiha večina« ne misli narobe in da večkrat ko se bo oglasila, boljši bosta ta družba in država.

Peticija v podporo Zavodu Iskreni in krščanskim vrednotam, ki jih zastopa: TUKAJ

22 KOMENTARJI

  1. Pred 80. leti so trije totalitarizmi napovedali smrt slovenskemu narodu.
    Eden je to sicer izrazil z nasprotnim pomenom bedese: narodna osvoboditev. Takrat večina ni razumela, da pomeni njegov novorek obratni pomen izrečenegta in še danes tega ne morejo razumeti, da pomeni NOB smrtpnpsna borba narodu.
    Treznite se dragi rojaki!, ki tega niste še spoznali, ker so oprali glave prav z novorekom. Komaj je še kaj časa. Ne gre zgolj za besedo nbarod, gre za vse civilizacijsko, kar smo skozi življenje pridobili v tem prostoru

      • Kraševka
        CIVILIZACIJE se razvijajo, ne morejo obstati v srednjem veku, kjer se je svet razlagal s pomočjo krščanske vere(v Evropi), na drugih celinah s pomočjo drugih ver! Kaj je civilizacija? To so kulturni in znanstveni dosežki neke družbe! Krščanstvo je sigurno del naše civilizacije, a kultura in znanost gresta svojo pot in jih ni moč zaustaviti z verskimi predsodki!

    • Pred 80. leti, praviš Miran Klančar, so trije totalitarizmi napovedali smrt slovenskemu narodu.

      Potem je pa moral s tem ubogim narodom opraviti kar sam komunizem.

  2. Napačno operirate s terminom “progresiven”. Možen je samo v povezavi s komunizmom ali levico, torej “progresivna levica”, “progresiven komunizem”, oboje je zgodovinsko in v svojem bistvu regresivno.

    • Ko argument izgine iz debate, se pojavi njegovo nasprotje – nasilje. In to je značilnost večine levih strank ter njihove idelogije. Še danes izvajajo nasilje, ki ga mogoče ne opazimo takoj. Gre za finančno in medijsko nasilje. Nase pripojijo čim več državnega denarja in medijev, da lahko izvajajo svoje agende. Ne upajo pa se soočiti s konkurenco. Tam so namreč nemočni.

  3. Levi ideologi so zasuti z javnim denarjem. Kopajo se v njem. Dokler država daje denar za “spodbujanje vrednot”, je dolžnost desničarev, da se zanj borijo na vso moč. Dolžnost je, da iztrgamo denar iz njihovih krempljev. Bodisi tako, da se borimo za ukinjanje sredstev ali da sredstva pridobimo zase. To jih bo razjarilo. 150.000 evrov za Zavod Iskreni, pa vidite, da so čisto penasti okoli ust. Pa čeprav so sami pobrali 40 milijonov.

    Brez sredstev ne bomo mogli zmagati. Poklicni Gramscijevi vojaki so plačani, da sprevračajo. Na nasprotni strani potrebujemo profesionalne vojake Kristusa in Naroda, ki jih bodo ustavili in porazili. Ne moreš se na dolgi rok mečevati z nekom, ki ima ves dan za trening. To je bitka na izčrpavanje.

    Oni imajo na stotine megafonov, mi pa le svoja grla. Stvari bo potrebno uravnotežiti.

    • Odlično povdano! Jaz sem si želela samo v miru živeti, pa me ti levičarji spravljajo v bojno razpoloženje. Kristjanovo orožje pa je molitev in post in iskanje/izpolnjevanje Božje volje zase, pa seveda – Resnica je na naši strani.

      • Življenje terja borbo. Ravno to je problem nas Kristjanov. Imamo svojega Boga in Družino. In se zato iz družbe umikamo. V upanju, da nas bodo pustili pri miru. Domovino žrtvujemo skrajnim levičarjem.

        Toda počasi nas izrinjajo in marginalizirajo. Umikamo se, pa tudi s tem niso zadovoljni. Prihajajo za nami. Potrebno se bo upreti. Drugače bomo sužnji, ki lahko delajo in plačujejo, moramo pa molčati.

        Kulturniki, ki jih plačujemo vsi v 30 letih niso posneli niti enega osamosvojitvenega filma. Mediji, ki jih plačujemo vsi, se delajo, da ne obstajamo in nam lažejo. Šole plačujemo vsi, pa hočejo, da si sami plačamo katoliške šole. Plačujemo nevladnike, ki nas sovražijo. Plačujemo lastne rablje.

        Upor je dolžnost zatiranih.

        Razkomunistiti!

  4. Spoštovana ga. Tadeja,
    hvala za čudovit članek! Pronicljivo ste prikazali bistvene napetosti v naši in evropski družbi in odločno, a dostojanstveno protestirate zoper levičarsko nestrpno in agresivno ideologijo in politiko. Vse česritke!
    Res, postaviti se moramo zase in svoje vrednote. Pokončno in dostijanstveno.

  5. Ko histerično neučakanim in standardno luzerskim levičarjem na političnem in medijskem terenu agitacije in propagande zmanjkuje argumentov, se vselej znova lotijo znanih in preverjenih in ponovno “pogretih ideoloških tem”, “kulturnega boja”, “proti-klerikalnega” sovražnega etiketiranja, hujskanja in ščuvanja proti tarčno določenim “nazadnjakom”, “mračnjakom”, “kolaborantom”, “klero-talibanom” …, včasih otipljivo podkrepljenih tudi z mazaškimi in pirotehničnimi provokacijami posameznih teroristov z udbovskimi prstnimi odtisi.
    Pri stopnjevanju novega vala proti-krščanske in proti-cerkvene histerije v RS, s katero skušajo “kulci” (Erjavec, Šarec, Fajon, Mesec, Bratušek) ter njihovi zvesti mediji vztrajno preusmerjati pozornost javnosti in prikrivati lastno politično neodgovornost, nezrelost in šarlatanstvo, pa ni izključeno, da ne bo komu od politično motiviranih in zdresiranih “prostih strelcev”, prostovoljnih provokatorjev, saboterjev in teroristov zdrsnilo tudi predaleč in v posledicah zločina razkrilo tudi globlja politična ozadja neustavnih in nezakonitih sovražnih proti-verskih in proti-ustavnih provokacij.
    Vsekakor je v aktualnih družbenih razmerah in okoliščinah, ko organiziranim političnim silam leve opozicije oz. KUL (LMŠ, SD, Levica, SAB) že mesece ne uspeva v parlamentu pridobiti zadostne demokratične večine ter legalno in legitimno prevzeti izvršilne veje oblasti, mogoče pričakovati še več politično organiziranega sovražnega vstajništva in uporništva na ulicah in trgih ter pred cerkvenimi objekti, ki za levičarje ter anarhiste vselej pomenijo neznosen izziv in preizkušnjo njihove demokratične strpnosti tudi v praksi ter njihovega sicer deklarativno priznanega gesla: “Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače!”
    Žal so premnogi komunisti, levičarji, svobodnjaki in anarhisti v zgodovini neštetokrat “padli na izpitu” prav ob doslednem razumevanju, spoštovanju, uresničevanju in izvrševanju ključne in temeljne posameznikove “svobode”, ki je za demokrata vselej “svoboda drugih in drugačnih”.

  6. Odlično! Evo, o tem je treba debatirati, vsak naj jasno ve, za kaj se odloča, ko se odloči za levičarstvo/progresivnost ali za konzervativizem/krščanske vrednote. Tudi če Jezusa oziroam Boga ne pozna. Ne pa da je ena stran utišana in ignorirana v javnem prostoru. Šolski sistem pade na celi črti, ker je političen. V šoli bi morale biti te ideje predebatirane, pa niso. Državni šolski sistem proizvaja levičarje in ateiste.
    Včasih so ateisti (levičarji, liberalci) spoštovali kristjane in vso filozofijo, obstajajo resne in spoštljive in vedno aktualne debate med ateizmom in krščanstvom. To, kar pa danes obstaja od atistov oziroma tehnokratov je pa samo zaničevanje, zasmehovanje in preziranje kristjanov in vseh, ki se z levičarji ne strinjajo.

  7. Dobro ste zajeli vso PROBLEMATIKO nasilništva.

    Novo nastala POLITIČNA opcija KUL, pa vse to podpira, ker s svojim vplivom na RTV, pomaga USTAJNIKE še reklamirati.

    Levica pa z LAŽMI blati delovne in prizadevne ljudi, ki živijo po vrednotah Krščanstva.

    Čudi me, da naša POSLANKA – EU parlamenta, ki prijateljuje s Fajonovo, nič ne tega problematizira v Bruslju. S prstom pa kaže v Orbana, ki si prizadeva ohraniti VREDNOTE naših prednikov.

  8. Janši so očitali odpiranje ideoloških tem. Kaj pa je to zmerjanje s klerikalci, mračnjaki ..itd drugega kot vsiljevanje brezbožne ideologije?
    Ni bolj obsedenih od Boga, kot so ateisti. Kar naprej se čutijo poklicane , da se borijo zoper nekaj, česar, po njihovem ni. Če zame marsovci ne obstajajo, zakaj bi se boril proti njim?!

    • debela berta
      Če “napredni” pravijo, da nista samo dva spola, ampak jih je VEČ, zakaj bi nazorsko gledano ostajala samo DVA POLITIČNA pola?

      Na primer jaz, nisem ne med RDEČIMI in ne med BELIMI.
      Jaz sem med DOMOLJUBI.
      Je pa res, da pravih DOMOLJUBOV v Levici ni !

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime