V Evropi v porastu nacionalizem, ne pa fašizem

Uredništvo
0

V EU zadnje čase poslušamo precej svarečih razprav, kako je v Evropi ponovno v vzponu fašizem oziroma stranke, ki imajo v svojem programu fašistične elemente.

George Friedman, geopolitični analitik in najbolj brani avtor v New York Timesu, se s takimi ocenami ne strinja. V svojem prispevku za Euractiv piše o rasti nacionalizma, ki pa, kot opozarja, ni isto kot fašizem.

Po Friedmanovem mnenju je vlečni konj vsakega političnega življenja nacionalna država. Prav zaradi tega sta v zadnjem času Evropska Unija in multilateralni trgovinski sporazumi podvrženi kritikam in uporom. Tukaj se tudi začne ločnica med tem, kaj fašizem sploh je in koliko ga poznamo.

Na nacionalizmu je zrasla razsvetljena Evropa

Nacionalizem je jedro razsvetljenstva in liberalne demokracije v Evropi. Multinacionalne dinastije, ki so vladale Evropi, so namreč v svojem avtokratskem vladanju zanikale osebne človekove pravice. Med njimi tudi pravico do samoopredelitve in določanja državljanov kaj je v nacionalnem interesu.

Zato se je razsvetljenstvo borilo proti tiranijam dinastij in skozi revolucijo v Franciji in ZDA prišlo do nacionalnih držav. Tako sta obe omenjeni revoluciji in vrenja v Evropi 1848 dejanja nacionalizma.

Razlike med nacionalizmom in fašizmom

Tukaj se tudi nacionalizem v dveh točkah razlikuje od fašizma. Samoopredeljevanje je bilo v fašizmu za razliko od nacionalizma nemogoče. Fašistična doktrina je v svojem bistvu napad na pravice narodov do tega, da imajo svoj lasten nacionalni interes. Tako Franco, Hitler in Mussolini so verjeli, da imajo pravico do vladanja nad narodi zaradi svoje superiornosti.

Še večja pa je razlika pri notranjem vladanju. Liberalni nacionalizem namreč verjame, da imajo pravico do vladanja tisti, ki so izbrani s strani ljudstva. Tudi fašistični voditelji so predstavljali ljudi, a jim niso odgovorni. Pravo jedro fašizma je namreč diktator, ki vlada po lastni volji. Zato so nasprotniki in opozicija v fašističnem sistemu obravnavani kot kriminalci. Fašizem brez diktatorja in zanikanja pravice do govora ni fašizem, pravi Friedman.

Liberalna demokracija ne diktira neki državi, da bi ta morala biti članica multinacionalne organizacije, ali sprejeti različne sporazume, sprejeti migrante ali ne… To morajo biti odločitve, ki jih sprejmejo državljani oziroma v njihovem imenu predstavniki ljudstva.

To se v Evropi dogaja zdaj. Vse več je skepse o članstvu v EU in zvezi NATO, prav tako se nacionalne države upirajo temu, da bi sprejele migrante, različne sporazume in akte …

Porast nacionalizma odraz neuspeha institucij EU

Ta porast nacionalizma je po Friedmanovem mnenju posledica neuspeha pri delu evropskih inštitucij. Evropa namreč še vedno ni rešila ekonomske krize, prav tako problema migrantov. Pojav skepse, vprašanj in dvomov je v tem pogledu povsem logičen.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja je McCarthy vse, ki mu niso bili všeč, oklical za komuniste. Danes pa se vse, ki se ne popolnoma strinjajo s sistemom, oklicani za fašiste. Friedman meni, da so nekateri politiki tudi zares fašisti, a le malokdo res doseže letvico fašizma, ki je postavljena zelo visoko.

V Evropi je torej v porastu nacionalizem, ki pa je od fašizma precej drugačen.

Nacionalizem je praviloma v družboslovju izrazito kritizirana ureditev, saj ga večkrat razumemo pod drugim, negativnim pomenom. Poznamo namreč dva, saj lahko označuje:

  • družbeno, politično in kulturno gibanje, ki je povezano z nastankom nacije in nacionalne države. V tem pomenu ga je mogoče opredeliti kot ideologijo, ki temelji na prepričanju, da ljudstvo s skupnimi značilnostmi, kot so jezik, veroizpoved ali etničnimi koreninami predstavlja ločeno politično skupnost.
  • ideološko-politični izraz hegemonističnih teženj v razvitem kapitalizmu, pri čemer je izpostavljena dimenzija nadvlade ene nacije nad drugo. Bolj pogosta je prva opredelitev.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime