V čem so sodobni moški podobni kralju Davidu

Kaj nam lahko pove zgodba o kralju Davidu, o katerem smo danes brali? To vprašanje je toliko bolj na mestu, ker zelo verjetno nihče od nas nikoli ne bo kralj ali kraljica, in je zato kakršna koli vzporednica s kraljem Davidom povsem nemogoča.

Za sladokusce, ki raziskujejo zgodovino evropskih in drugih kronanih glav, je zanimiv tale podatek: kralji oziroma kraljice ne moremo biti tudi zato, ker verjetno ni nihče od nas v krvnem sorodstvu s kakšno dinastijo, denimo z nemško plemiško družino Saxe-Coburg-Gotha, iz katere izhaja veliko evropskih in drugih vladarskih hiš: sedanja belgijska in nekdanja portugalska krona, sedanja britanska kraljeva družina, nekdanja bolgarska, madžarska, mehiška, brazilska itd.

Toda s kraljem Davidom se danes ne bomo ukvarjali zato, ker bi nas zanimalo, kako se oblikuje vladarska dinastija, ampak nas zanima njegova osebnost. Davidova zgodba nam namreč govori o poti, ki jo mora prehoditi vsak moški. David je moški – slehernik.

Kot David, vsak moški začne na pašniku  …

Davidova pot se začne na pašniku. Kot deček je pasel drobnico svojega očeta Jeseja. Biti pastir drobnice je izhodiščna točka vsakega moškega. Na začetku noben moški v družbenem pogledu nič ne pomeni, njegova beseda je za javnost nepomembna. Vsak moški je najprej kot pastir, ki so mu poslušne ovce in druge živali, ne pa ljudje.

Danes je enako: ukazu majhnega dečka se podrejata samo domači kužek in maček. V puberteti je deček sicer lahko deležen pohval, vendar je še povsem brez družbene veljave. Nato pride adolescenca, mladostna doba med 14. in 20. letom, ko začne mlad fant iskati svoje mesto pod soncem.

Paolo Giordano, italijanski fizik in pisatelj, avtor knjige Samotnost praštevil,[1] pravi, da je stiska mladostnika povezana z njegovim občutkom, da je praštevilo. Značilnost praštevila je, da je deljivo samo s številom ena in samim seboj. Naštejmo nekaj praštevil: 3, 5, 7, 11, 13, 17, 19, 23, 37.

Mlad moški je kot praštevilo, ker se doživlja kot edini, singularen, brez razmerja, nedeljiv. Tudi če ima partnersko zvezo, je on sam sebi edini pomembni cilj. Ljubezenska zveza je prej privid kot dejanska ljubezen, ker mora biti vse podrejeno njegovi uveljavitvi.

Prerok Natan, ki pride h kralju Davidu, ne nagovarja zrele osebnosti, ampak človeka na stopnji adolescence. David je praštevilo, z nikomer deljiv, v nikakršnem osebnem razmerju, kjer bi moral druge upoštevati kot sebi enakovredne. Potem, ko je premagal Goljata, je bila vsa slava dežele namenjena samo njemu. V tedanji kulturi je kralj imel več žena. Vse žene je David imel zato, da so ga občudovale in skrbele za njegovo dobro počutje.

Mlad moški je kot praštevilo, ker se doživlja kot edini, singularen, brez razmerja, nedeljiv. Tudi če ima partnersko zvezo, je on sam sebi edini pomembni cilj. Ljubezenska zveza je prej privid kot dejanska ljubezen, ker mora biti vse podrejeno njegovi uveljavitvi.

Tako kot David nekoč, danes študenti

Podobno kot David se danes obnašajo študenti, pravi Paolo Giordano. Vse se vrti okoli njih in njihovega študija ter zadovoljevanja njihovih potreb. Študent si začne  postopoma domišljati, da ta svet ni dovolj dober zanj. Zanj, ki je nekaj tako posebnega, da ni vredno, da bi s komer koli kaj delil, ali stopil v zavezujoče osebno razmerje.

Postaja kot število ena, deljiv sam s seboj, edinstven in edini zaradi katerega ima ta svet smisel. Kar je bilo pred njim, se mu zdi nepomembno, zato se za preteklost ne zanima; zgodovina, ki ima kak pomen, sovpada s časom in prostorom, ko ju je zapopadla njegova misel ter njegova psihofizična občutja. Vse, kar je zunaj tega območja, lahko, kar zadeva njega, tudi ne obstaja.

David se svojega duhovnega stanja ne zaveda, ampak je osredotočenost nase, kar je značilnost adolescence, samo še stopnjeval. Niso mu bile dovolj številne žene, ki jih je imel. Kajti počutil se je, kot da so vse ženske na svetu samo zaradi njega, zato si lahko vse tudi vzame. Šel je tako daleč, da je Hetejca Urija poslal na prvo bojno črto. In ko je ta v boju padel, si je prisvojil njegovo ženo Betsabejo.

Tedaj je Bog posegel vmes in Davida ustavil. Čeprav je bil že v srednjih letih, je bila njegova zrelost na stopnji adolescence, ki se je zalomila. To je kriza moškega srednjih let. Življenja ne more več nadaljevati kot praštevilo, stopiti mora v razmerje, priznati svojo omejenost, upoštevati tudi druge, nehati ljubiti samo sebe.

Moški potrebuje zlom adolescence

Prerok Natan je Davida s svojim obiskom popolnoma presenetil in mu razkril njegovo zablodo. Moškega kriza srednjih let vedno preseneti, ker nanjo ne računa, nima je namreč vgrajene v svoje razumevanje življenja. Kajti njegova vizija je nenehno vzpenjanje telesnih in duševnih moči, oblasti, zdravja, bogastva itd. Adolescenca v življenju vsakega moškega slej ko prej doživi zlom. Tudi kralj David, božji ljubljenec in božji izbranec, je šel prek vseh meja, pozabil je, da ga je Bog s pašnika pripeljal v kraljevo palačo.

Moški pozabljamo, da nas je Bog iz majhnega dečka, iz telesno šibkega bitja, ki se skriva v materinem krilu, obdaril z darovi: z intelektom, s fizično močjo, mnoge fante s posebno telesno lepoto, da se mladenke podijo za njimi, obdaril s pogumom in drznostjo, da postanemo nekdo, ki ima besedo pri mestnih vratih, kot se simbolično izraža Sveto pismo.

Vse te darove moški v adolescenci pripisujemo sebi in tako ponavljamo Davidovo zgodbo. In če nas Bog ne bi ustavil, če se nam ne bi zalomilo, če se iz praštevila ne bi spremenili v osebo, ki išče obličje drugega, če ne bi stopili v razmerje, v deljivost z drugimi, bi postali pošasti.

Zlom adolescence v moškem je neizbežen, toda glede tega, kaj bo sledilo, zrelost ali propad, ni vnaprejšnjega odgovora. Mnogi moški svoj poraz praviloma razumejo narobe, krivdo zanj pripišejo drugim: šefom, politiki, gospodarski krizi, slabi ženi, smoli itd. Predajo se, postanejo razvaline, godrnjači, pametnjakoviči, zasvojenci, brez koncepta, zatekajo se zdaj v eno zdaj v drugo začasno rešitev.

Vse te darove moški v adolescenci pripisujemo sebi in tako ponavljamo Davidovo zgodbo. In če nas Bog ne bi ustavil, če se nam ne bi zalomilo, če se iz praštevila ne bi spremenili v osebo, ki išče obličje drugega, če ne bi stopili v razmerje, v deljivost z drugimi, bi postali pošasti.

Priznanje pomeni korak k zrelosti

Davidova veličina pa je v tem, da brez olepševanja izreče stavek: »Grešil sem proti Gospodu.« Ta kratka poved je del bibličnega kanona, moral bi posti tudi kanon vse resne klinične psihologije in drugih oblik rehabilitacije zlomljenih osebnosti. Obrat k zrelosti in ponovnemu dvigu moškega se začne, ko prizna: ‘Kriv sem, polomil sem ga, tako ne gre več naprej. Nisem edini pameten na tem svetu, preveč sem si domišljal.’

Eden najbolj odločilnih božjih posegov v življenje moškega je očetovstvo. Očetovstvo moškega vedno preseneti, tudi če ga načrtuje, kajti noben moški ne ve vnaprej, kaj je očetovstvo, dokler dejansko ne postane oče. Potem ko je David sprejel preroka Natana in priznal svoj greh in zagledanost vase, je postal drug človek. Zato je tudi smrt sina Absaloma doživel bolj bridko, kot če bi moral umreti sam.

 Materinstvo odpira oči

Evangelij govori o grešnici, ki šele ob Jezusu spozna, da živi odmaknjena od tal, ko ji je zaradi privlačne zunanjosti dosegljiv vsak moški. Okoliščine jo prisilijo, da se sooči sama s seboj.

Ob Jezusu se začne njena transformacija. Uvidi bistvo svojega greha: spozna namreč, da neurejena razmerja z moškimi ne vodijo nikamor, da je kljub obkroženosti z moškimi v resnici samotno praštevilo. Ob srečanju z Jezusom prvič zares stopi v odnos.

Pogosto se ženska osvobodi privida emancipacije in modnih ideologij, ko jo preseneti materinstvo. Od takrat naprej preostalega sveta nima več na distanci, da bi se z njim neobvezno poigravala, ampak vse, kar je, in kar ima, deli z otrokom, ki ga rodi. Otrok žensko poveže z resničnim življenjem, ki jo preplavi s spoznanjem, zakaj v življenju dejansko gre.

Na vprašanje, za kaj v življenju gre, nam odgovarja sv. Pavel. Ne reši nas postava, pravi sv. Pavel, to, da smo sami sebi zakon; ne postanemo nekdo zaradi samopoveličevanja in občutka lastne pomembnosti. Ni naša izkaznica predvsem to, kar naredimo, ali to, kar mislimo, da smo, ampak se po sv. Pavlu zares najdemo, ko v veri presežemo misel o svoji izrednosti in stopimo v razmerje z Jezusom.

V naslonitvi na Jezusa postopoma križamo svoje zablodele predstave o življenju, križamo svoj ego in postanemo deljivo število, oseba, ki je v razmerju, ki končno neha ljubiti samo svoje cilje in svoje načrte, in preneha na vsakem koraku zadovoljevati le svoje želje in potrebe, ampak vse to križa, da bi lahko ljubila in drugemu podarila vse svoje bitje.

Potem ko moški in ženska s Kristusom križata svojo adolescenco, se tudi dvigneta iz krize srednjih let. Odtlej živita v veri v Božjega sina, ki ju je vzljubil in daroval zanju sam sebe.

 [1] Paolo Giordano, Samotnost praštevil, Ljubljana: Založba mladinska knjiga, 2008
 [1] Milan Knep je duhovni pomočnik v župniji Ljubljana-Stožice

Komentiraj