V alergiji na Janšo nas “ulica” potiska v večinski sistem. Veljajo samo še “naši” in “Janševi”

Protest na kolesih proti vladi 15.5.2020. Foto: Peter Merše
POSLUŠAJ ČLANEK
Včerajšnji finančni dogovor je za Evropsko zvezo velik uspeh. Ne samo kar zadeva milijarde, tudi glede demokratičnega duha. Že dolgo je jasno, da je pot naprej možna samo s kompromisi, s katerimi lahko živimo vsi.

Slovenski vladi z Janšo na čelu lahko čestitamo za odličen rezultat. Seveda je treba tudi ob tej priliki povedati, da ni dovolj biti neto prejemnik, ampak mora biti država tudi sposobna uporabiti odobrena sredstva. Ta vlada ima priliko in dolžnost, da prekine z neodgovorno prakso prejšnjih vlad, ki tega niso bile sposobne.

Lojze Peterle, predsednik prve vlade Republike Slovenije, zunanji minister in dolgoletni evropski poslanec ELS


Novi uspeh slovenske vlade verjetno ne bo pomiril “kolesarjev”. Kako je že rekel Ivo Boscarol – “V Sloveniji lahko delaš, kar hočeš, samo uspeti ne smeš.” Napoveduje se nadaljevanje populistične, postrevolucionarne govorice o kapitalistih, fašistih in izdajalcih. Ko v Bruslju odločevalci sklepajo kompromise z mislijo na leto 2041, nas hoče naša “ulica” usmerjati proti letu 1941. V Bruslju ni zmagala  polarizacija ali radikalizacija, zmagal je kompromis z voljo po skupnih ciljih. Zmagala je zavest, da smo v istem čolnu. Pri nas bi se preštevali, etiketirali, diskvalificirali, tudi s čolna bi metali, pozivali k nasilju … samo zato, ker je na oblasti nekdo drug. Petdeset let smo čakali na demokracijo, zdaj naj bi vlado postavljala ulica. Videl sem, da je bilo  za nekoga celo bolj pomembno, kje je v Bruslju sedel  Janša, kot kaj je dosegel.
Ne strinjam se, da po osamosvojitvi ni več velikih slovenskih tem. Ena od ključnih je slovenska medsebojnost. Te ni brez dialoga. Tega pa ni brez spoštovanja drugega.

Partijsko enoumje smo zamenjali z demokracijo, a glede politične kulture smo na slabšem


Če primerjam leto 1990 z letom 2020, bi rekel, da smo  glede politične kulture na slabšem. Pa smo takrat enopartijsko enoumje zamenjavali za demokracijo, zraven pa še postavljali lastno državo. Za nekatere zadeve smo bili sposobni dogovorov (kako na plebiscit npr.). Bile so razlike, nasprotovanja in nagajanja, ampak energija je bila predvsem namenjena preboju, spremembi, preobrazbi, ne polarizaciji in razdvojenosti.

Takrat je šlo za zgodovinske cilje, bili smo pripravljeni, v ključnih trenutkih enotni in uspeli smo. Za vse!  Danes smo bolj razdeljeni kot takrat. Zmerjamo se z zmerljivkami iz prejšnjega stoletja, čeprav imamo izkušnjo, kam pelje koncept sovražnika. Čim bolj smo razdvojeni, tem bolj smo ranljivi.

Smo, recimo, pripravljeni na situacijo, da se prebije  do naše meje deset tisoč beguncev?

Ne strinjam se, da po osamosvojitvi ni več velikih slovenskih tem. Ena od ključnih je slovenska medsebojnost. Te ni brez dialoga. Tega pa ni brez spoštovanja drugega.

Ko smo nekoč stali na Roški, nismo tulili “Ubij ga!” in  nihče ni pljunil na vojaka. Tja smo prišli s cvetjem.

Še eno bistveno razliko vidim med 1990 in 2020. Takrat nam je demokratično pridobljena oblast pomenila sredstvo za dosego cilja, danes se mi zdi, da je cilj oblast sama. Takrat smo postavili večstrankarski sistem (v vladi je bilo celo šest strank) , danes pa nas “ulica” v alergiji na Janšo potiska pravzaprav v večinski sistem. Veljajo samo še “naši” in “Janševi”. Če bo šlo tako naprej, bo vse manj pomembno  kaj je  res in prav, veljala bo samo pripadnost.

Izzivi, ki smo jim priča, zahtevajo smisel za skupno. Ne poglabljajte razdvojenosti in ne tirajte nas v spopad. Zmagati mora Slovenija. Pred tridesetimi leti je.

Zato so se takrat zdomci vračali nazaj, vrsto zadnjih let pa naši ljudje spet odhajajo. Ne samo zaradi dela, ampak zaradi neznosnega stanja duha.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike