Uzakonitev ženske volilne pravice v SFRJ? Duhovit nesmisel!

Pogledi

Zoja Gruden

Komentarjev: 13

Spletni portal spol.si je 11. avgusta na Twitterju obeležil “75. obletnico uzakonitve ženske volilne pravice v Jugoslaviji.” Na volitvah novembra leta 1945 naj bi prvič glasovale tudi ženske, čeprav ta podatek zgodovinsko ni najbolj točen, saj so v Ljubljani že volile že leta 1911, maja 1920 pa je bila v Sloveniji prvič uzakonjena splošna ženska volilna pravica (sicer kasneje preklicana). Pa zgodovinska netočnost niti ni največja težava.

Volilna pravica žensk v Jugoslaviji je kot bela barvica. Neuporabna. O volitvah, prazniku demokracije v pravem pomenu besede, je v času Jugoslavije težko govoriti. Če ne celo nesmiselno. Za izvedbo demokratičnih volitev in izvajanjem volilne pravice je potrebno dosegati določene demokratične standarde.

Res je, da so v Jugoslaviji vsem polnoletnim državljanom, moškim in ženskam, omogočili splošno in enako volilno pravico. Splošno zato, ker so na volitve lahko šli (morali iti) vsi, enako pa zato, ker je bil vsak njihov glas vreden enako. Približno nič.

Slovenka, svobodna si in prvič boš volila

Res je, da so v Jugoslaviji vsem polnoletnim državljanom, moškim in ženskam, omogočili splošno in enako volilno pravico. Splošno zato, ker so na volitve lahko šli (no bolje rečeno morali iti) vsi, enako pa zato, ker je bil vsak njihov glas vreden enako. Približno nič. Alternativa Titovi Ljudski fronti na volitvah 1945 v obliki črne skrinjice je namreč pomenila, da si bil “zoper nas.” Kar zagotovo ni pomenilo nič dobrega. Tudi pozneje alternative na glasovnicah ni bilo. A je ni bilo ne za moške ne za ženske. Enakost za vse.

Prav tako je za demokratične volitve nujno, da so svobode. Na volišču mora biti volivcu omogočeno, da svobodno izbere med različnimi možnostmi, tudi to, da se volitev sploh ne udeleži. Svoboda pa je skoraj še bolj pomembna pri oblikovanju politične volje v obdobju pred volitvami. V Jugoslaviji je bila leta 1945 že svoboda. Sicer je bila to tiste vrste svoboda, ko je bilo treba še posebej paziti, kaj lahko govoriš, a vendarle je to bila svoboda.

Ustavni pravnik in ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič razlaga, da mora biti volja volivca že v času pred volitvami oblikovana svobodno, brez nepoznanega vmešavanja v ta proces. To pa je mogoče le v pluralni demokratični družbi. Če imajo s tem v zadnjem času težave utrjene demokracije (referendum za Brexit in predsedniške volitve v ZDA), koliko večji je izziv zagotavljanje pluralne in svobodne volilne kampanje šele v državah tranzita. Poglejmo samo primer nedavnih “volitev” v Belorusiji, ki so se zgodile na pragu demokratične Evrope.

Slovenka, kdaj boš volila svobodno?

Postavlja pa se vprašanje, če so bile vse volitve v Sloveniji po letu 1990 take, da so zadostile demokratičnim standardom. Kljub enaki in splošni volilni pravici ter tajnemu glasovanju imamo pri nas vedno več težav s pluralnostjo družbe. Brez pluralnosti volivci svoje politične volje ne moremo oblikovati svobodno. Brez svobodno oblikovane politične volje pa ni zares svobodnih volitev in ni demokracije.

Govoriti o volilni pravici v Jugoslaviji, ki se jo izvaja na nesvobodnih in nedemokratičnih volitvah, je duhovit nesmisel. Leta 2020 praznovati tako “volilno pravico” za ženske pa naivno, če ne celo žaljivo: nismo namreč tako neumne, da ne bi vedele, kdaj v zgodovini smo lahko dejansko prvič volile svobodne. Lahko pa si ob taki obletnici zase in za svoje moške zaželimo, da bi volitve v prihodnje (p)ostale svobodne v pravem pomenu besede.

Povezani članki

13 komentarjev

  1. Voltve v gnili Jugoslaviji so bile pesek v oči, ker se na njih ni o ničemer odločalo.

    Vse je bilo že prej dogovorjeno in odločeno.

    Prave volitve so se začele šele po 19.uri, ko so se zaprla volišča.

    Rezervnih glasovnic je bilo dovolj, pa se je lahko mahiniralo z volitvami, kolikor se je hotelo oblastnikom.

    Baje še dandanes velja pravilo, da ni pomembno, koliko ljudi voli in kako volijo, važno je menda le to, kdo šteje glasovnice.

    O volilni pravici žensk pa ne bom dolgočasil.

    Menda so argumenti za in proti po utemeljenosti izenačeni.

    • Res je.
      Jugoslavija je bila daleč od SVOBODNIH volitev.
      Udeležba pa je bila po letu 1945 vedno OBVEZNA, sicer si bil (prikrito) kaznovan.

      Oče mi je pripovedoval, da so morali člani volilne komisije vedno poročati, kdo ni prišel na VOLITVE. Tega so “oblastniki” zapisali, kot “protidržavni element”.
      Vem, da je tedaj moj oče, šel marsikoga iskat domov in ga prepričeval, naj vendar pride na volišče, ker bo drugače imel probleme.
      S tem je marsikoga rešil, da ga niso maltretirali.

      Tako “svobodne” so bile takrat po vojni volitve.
      Seveda je bilo v zadnjih dveh desetletjih Jugoslavije, malo boljše.
      Na IZBIRO pa tudi takrat na glasovnivci, nisi imel NIČ.
      Kajti tam na glasovnicah, so bili samo “naši”..

      • Ko so bile proti koncu SFRJ tiste volitve, na katerih se je odločalo kdo bo predsednik predsedstva SFRJ (Drnovšek ali Bulc), na volitve nisem šel. Popoldne tistega dne je pome prišel član volilne komisije, češ, da edini še nisem volil. Rekel sem mu, da ne bom volil. Seveda so me “zacahnali”. Meni je bilo vseeno, ker sem vedel, da Jugoslavija ne bo več dolgo.

  3. Ženska ima poslanmstvo biti mati, moški pa oče- oba vzgjitelja otrok v veri.
    Kjer se karkoli drugega postavi pred to vlogo, človek propada, narod propada, človeštvo tam izgublja rodnost.
    Vzgojiteljici sv. Ana in sv. Marija, bodita še naprej zavetnici deklet in fantov, mater inočetov,
    prosita za nas in kar ima naš narod, da se sploh ohrani – potom vere.
    Veliko krščanskih družine dela tako, večina pa ne in se vera in rodnost izgubljata. Izgublja se tudi krščanska civilizacija- z zlom razvad in razvrata, menedžerstva na prvem mestu, seksizma na prvem mestu, gre po zlu! Če se sol pokvari…!
    Ps. : Deklice, ki so po svetu s starši na delu, pošljejo v času pubertete muislimani v rodne kraje svojih staršev (babic in dedov), kjer je vrelec te vere, da jih dokončno vzgojijo za vzgojiteljice družine, svojih otrok, rodne ženske in žene svojim možem, rodne v veri svoje bodoče družine. Njih rodnost v veri raste in njih rodnost otrok gre naprej, kaj pa ostali?
    Osvobajajo se vere in življenja, zato duhovno in fizično odmirajo!

  4. Za tiste, ki slavijo zgolj formalno volilno pravico, ki v praksi ni bila vredna nič:

    Mogoče kdo ve, ali so Štajerke na papirju volilno pravico dobile že leta 1941 s priključitvijo 3. Reichu? Da umiraš v taborišču, da volitev ni in da je na zadnjih edina dovoljena stranka dobila 99.1% je za spol.si menda drugotnega pomena.

  6. Volitve v SFRJ so bile zgolj zato, da so ljudje fizično dokazovali, da podpirajo oblast. Zato so bile volitve obvezne. Komunisti pa si niso smeli privoščiti, da bi samo približno polovica odraslega prebivalstva (moški) dokazovala podporo oblasti. Zato so volilno pravico dobile tudi ženske.
    Svoboda tudi za ženske, ker so lahko volile, so zgolj v celofan z mašnico zavite lepe besede.

Komentiraj