Utrinek o polno pripravljenem superministru, ki je rešil Slovenijo

Ko so me z uredništva Domovine prosili za komentar nagrade Dušanu Mramorju za najboljšega finančnega ministra leta 2015 v Evropski Uniji, sem sprva skoraj odklonil. Tako banalno se mi je zdelo – saj vendar nihče nagrade ni vzel resno? Kot merodajne za karkoli?

Na ministrstvu so – po odzivu sodeč – prepričani, da so hvale več kot zaslužni!

In tudi minister ponavlja retoriko, ki jo je začel že pred časom, ko nas je vse skupaj poslal na psihiatrijo. Preveč smo pesimistični, kar nekaj nergamo tja v en dan, ko pa so razmere v resnici vedno boljše in pesimizem neupravičen …

V resnici je pogosto tako! V informacijski dobi, ko so senzacionalne novice vselej le klik stran, ljudje pogosto neupravičeno širijo paniko o vse večji revščini (čeprav je te vse manj), o vse več žrtvah naravnih nesreč in vojaških spopadov (čeprav je tudi teh vse manj) … Spin – da »nergači« ministru delamo krivico, ker je pač moderno biti pesimist – je torej ravno pravšnji, da bi mu kdo še lahko verjel. Pa drži?

Kje so spremembe na bolje?

Pred slabim letom, ko sem v sklopu pobude za privatizacijo nagovoril državni zbor, sem oblastnike spraševal, ali bo Slovenija država priložnosti, kjer si bo mladim vredno ustvarjati kariero, družino, dom … ali pač ne? Nisem samo nergal. Prej in pozneje sem nanizal vrsto predlogov za spremembe na bolje.

Kaj je bilo do danes storjenega, da bi bili bližje pritrdilnemu odgovoru na moje vprašanje? Kaj je za to storil superminister? Imamo nižje davke? Smo nehali reševati državne kolhoze? Je stekla obsežna privatizacija? Smo zaustavili naraščanje javnega dolga? Je »civilna družba« že postala prostovoljno financirana civilna družba, ali je še vedno politična kuhinja prisilnega financiranja?

Samo poglejte tisti odziv ministrstva za finance na zdaj aktualno nagrado: hvalijo – ja hvalijo! – se, da so izdali 20 in 30-letne obveznice. To, da so zadolžili ne le vse nas, ampak še generacijo otrok, ki jih bo moja generacijo spravljala na svet, je zanje uspeh!

Ne. Nič. Na precej področjih celo še vedno počasi drsimo v napačno smer (in odgovorni pričakujejo, da jim bomo ploskali, ker vsaj drsimo ne hitreje). Nadaljujejo se dokapitalizacije (Perutnina Ptuj, Adria), dobili smo davčne blagajne, finančni inšpektorji se gredo igro »prijavi soseda« v duhu nekih drugih časov, ukinjamo otroške bazarje, da že v kali zatiramo podjetnost (kar naj se mularija zgodaj nauči, da jim bo delavnosti in domiselnosti navkljub, država vedno na poti), prihaja bencinski cent (no, 3 do 9 centov!), čeprav nam je minister obljubljal, da ne bo novih davkov, všečno a škodljivo so povišali minimalno plačo … in ja, seveda, da ne pozabim – javne finance so še vedno v razsulu.

Leto uravnoteženja se odlaga, tako se še naprej zadolžujemo, fiskalno pravilo pa so razvodeneli do te mere, da še zdaleč ne prinaša disciplinirane rabe davkoplačevalskih sredstev, na katero smo nekoč upali zagovorniki fiskalnega pravila.

Po merilih ministrstva je zadolževanje uspeh

Samo poglejte tisti odziv ministrstva za finance na zdaj aktualno nagrado: hvalijo – ja hvalijo! – se, da so izdali 20 in 30-letne obveznice. To, da so zadolžili ne le vse nas, ampak še generacijo otrok, ki jih bo moja generacijo spravljala na svet, je zanje uspeh! To je popotnica na katero so ponosni. Jaz nergač ne razumem.

Dušan Mramor je sicer nekajkrat zbral pogum, ko je bilo treba neprizanesljivo čistega vina naliti Grkom, a tega poguma ni bilo nikjer, ko bi isto moral storiti Gašperšiču, Počivalšku, Židanu, Kopač-Mrakovi.

In potem za nameček še ta udarec – na obeh straneh političnega tabora bi se zdaj pulili za zasluge. Češ, nista bila Mramor in Cerar, ampak Čufer, Bratuškova, Šušteršič in Janša! Ah ja. In še Križaniča in Pahorja lahko daste poleg, če hočete. Jaz se ne bi hvalil.

Kje je moj odgovor?

Moje lansko vprašanje ostaja neodgovorjeno. Finančnega ministra in vlado, ki mu bo omogočila pritrdilen odgovor, bomo morali še najti. Dušan Mramor je sicer nekajkrat zbral pogum, ko je bilo treba neprizanesljivo čistega vina naliti Grkom, a tega poguma ni bilo nikjer, ko bi isto moral storiti Gašperšiču, Počivalšku, Židanu, Kopač-Mrakovi. In s tem je v letu 2015 pokazal kvečjemu, da so čevlji preveliki, ne pa, da je »superminister«.

Kot njegovi predhodniki bo seveda tudi Mramor rekel, da ne more on sam spraviti v red cele ekipe (sploh pa, da je to delo predsednika vlade – kar drži!). A kot za predhodnike tudi zanj velja: če zaradi ekipe niste zmožni držati prisege, ki ste jo ob nastopu funkcije dali državljanom, potem je ekipa gnila in vaša dolžnost, da gnilobo razgalite in obsodite.