Utrinek o polno pripravljenem superministru, ki je rešil Slovenijo

Rok Novak
1

Ko so me z uredništva Domovine prosili za komentar nagrade Dušanu Mramorju za najboljšega finančnega ministra leta 2015 v Evropski Uniji, sem sprva skoraj odklonil. Tako banalno se mi je zdelo – saj vendar nihče nagrade ni vzel resno? Kot merodajne za karkoli?

Na ministrstvu so – po odzivu sodeč – prepričani, da so hvale več kot zaslužni!

In tudi minister ponavlja retoriko, ki jo je začel že pred časom, ko nas je vse skupaj poslal na psihiatrijo. Preveč smo pesimistični, kar nekaj nergamo tja v en dan, ko pa so razmere v resnici vedno boljše in pesimizem neupravičen …

V resnici je pogosto tako! V informacijski dobi, ko so senzacionalne novice vselej le klik stran, ljudje pogosto neupravičeno širijo paniko o vse večji revščini (čeprav je te vse manj), o vse več žrtvah naravnih nesreč in vojaških spopadov (čeprav je tudi teh vse manj) … Spin – da »nergači« ministru delamo krivico, ker je pač moderno biti pesimist – je torej ravno pravšnji, da bi mu kdo še lahko verjel. Pa drži?

Kje so spremembe na bolje?

Pred slabim letom, ko sem v sklopu pobude za privatizacijo nagovoril državni zbor, sem oblastnike spraševal, ali bo Slovenija država priložnosti, kjer si bo mladim vredno ustvarjati kariero, družino, dom … ali pač ne? Nisem samo nergal. Prej in pozneje sem nanizal vrsto predlogov za spremembe na bolje.

Kaj je bilo do danes storjenega, da bi bili bližje pritrdilnemu odgovoru na moje vprašanje? Kaj je za to storil superminister? Imamo nižje davke? Smo nehali reševati državne kolhoze? Je stekla obsežna privatizacija? Smo zaustavili naraščanje javnega dolga? Je »civilna družba« že postala prostovoljno financirana civilna družba, ali je še vedno politična kuhinja prisilnega financiranja?

Samo poglejte tisti odziv ministrstva za finance na zdaj aktualno nagrado: hvalijo – ja hvalijo! – se, da so izdali 20 in 30-letne obveznice. To, da so zadolžili ne le vse nas, ampak še generacijo otrok, ki jih bo moja generacijo spravljala na svet, je zanje uspeh!

Ne. Nič. Na precej področjih celo še vedno počasi drsimo v napačno smer (in odgovorni pričakujejo, da jim bomo ploskali, ker vsaj drsimo ne hitreje). Nadaljujejo se dokapitalizacije (Perutnina Ptuj, Adria), dobili smo davčne blagajne, finančni inšpektorji se gredo igro »prijavi soseda« v duhu nekih drugih časov, ukinjamo otroške bazarje, da že v kali zatiramo podjetnost (kar naj se mularija zgodaj nauči, da jim bo delavnosti in domiselnosti navkljub, država vedno na poti), prihaja bencinski cent (no, 3 do 9 centov!), čeprav nam je minister obljubljal, da ne bo novih davkov, všečno a škodljivo so povišali minimalno plačo … in ja, seveda, da ne pozabim – javne finance so še vedno v razsulu.

Leto uravnoteženja se odlaga, tako se še naprej zadolžujemo, fiskalno pravilo pa so razvodeneli do te mere, da še zdaleč ne prinaša disciplinirane rabe davkoplačevalskih sredstev, na katero smo nekoč upali zagovorniki fiskalnega pravila.

Po merilih ministrstva je zadolževanje uspeh

Samo poglejte tisti odziv ministrstva za finance na zdaj aktualno nagrado: hvalijo – ja hvalijo! – se, da so izdali 20 in 30-letne obveznice. To, da so zadolžili ne le vse nas, ampak še generacijo otrok, ki jih bo moja generacijo spravljala na svet, je zanje uspeh! To je popotnica na katero so ponosni. Jaz nergač ne razumem.

Dušan Mramor je sicer nekajkrat zbral pogum, ko je bilo treba neprizanesljivo čistega vina naliti Grkom, a tega poguma ni bilo nikjer, ko bi isto moral storiti Gašperšiču, Počivalšku, Židanu, Kopač-Mrakovi.

In potem za nameček še ta udarec – na obeh straneh političnega tabora bi se zdaj pulili za zasluge. Češ, nista bila Mramor in Cerar, ampak Čufer, Bratuškova, Šušteršič in Janša! Ah ja. In še Križaniča in Pahorja lahko daste poleg, če hočete. Jaz se ne bi hvalil.

Kje je moj odgovor?

Moje lansko vprašanje ostaja neodgovorjeno. Finančnega ministra in vlado, ki mu bo omogočila pritrdilen odgovor, bomo morali še najti. Dušan Mramor je sicer nekajkrat zbral pogum, ko je bilo treba neprizanesljivo čistega vina naliti Grkom, a tega poguma ni bilo nikjer, ko bi isto moral storiti Gašperšiču, Počivalšku, Židanu, Kopač-Mrakovi. In s tem je v letu 2015 pokazal kvečjemu, da so čevlji preveliki, ne pa, da je »superminister«.

Kot njegovi predhodniki bo seveda tudi Mramor rekel, da ne more on sam spraviti v red cele ekipe (sploh pa, da je to delo predsednika vlade – kar drži!). A kot za predhodnike tudi zanj velja: če zaradi ekipe niste zmožni držati prisege, ki ste jo ob nastopu funkcije dali državljanom, potem je ekipa gnila in vaša dolžnost, da gnilobo razgalite in obsodite.

1 komentar

  1. Slovenija potrebuje tuj kapital,saj se sama s preskromno rastjo nikakor ne more izvelči iz krize.
    Maramor sicer navidezno uravnava proračun in ga na silo uokvirja v kriterije EU.
    Primankljaj, ki ga kaže proračun je navidezen.Če bi pokrli vse dejanske potrebe in še zaostanke preteklih let, bi morali proračun vsaj podvojiti. Kljub tako drastičnemu povečanju pa bi dosegli le izravnanvo dejnskih potreb, za investicije pa denarja še vedno ne bi bilo dovolj. Prav investicije pa so potrebne, da Slovenija hitreje zakoraka naprej in se znebi krize.
    Za investicije Slovenija denarja nima in ga ob takšnem gospodarstvu in politiki nikoli ne bo mela.
    To je tudi ena največjia krivda ministra Mramorja.
    On ni finančnik, je računovodja, podoben gospodinji, ki razpolaga s penzijo,pa skrbi, da so pokrite in poravnane položnice,da razporedi denar za hrano in.. Ja, in konec. Za več ni. V gospodinjstvu to še nekako gre, v državi, ki se mora razvijati pa ne. Marmor sicer ne more delati denarja, mora pa s svojim vplivom zahtevati spremembe politike in družbenega reda. Slovenija je namreč po značaju še vedno komunistična, ali socialistična država. Ne pa socialdemkratska,da ne bo pomote.
    Dokler bo tako, napredka ne bo, saj tak režim ne privlači tujega kapitala in računovodja Mramor bo vedno bolj stiskal in opuščal invsticisjko vzdrževanje, o inesticijah pa tako in tako niti sanja več ne. Kam to vodi, lahko opazujemo sedaj pri policiji. Ta je popolnoma iztrošena in kmalu ne bo več opretivno sposbna opravljati svojih nalog.Pa se kdo za to zmeni? Nihče. Blond aputka tutka tišči glavo v pesek. Njen petelinček bolj ali manj molči, Marmor pa se spreneveda, kot da to ni njegov problem. Sicer pa je tako in tako jasno,da policisti štrajkajo zaradi tega, ker so nahujskani in zaradi nepokornih sindikalistov. Če bi imeli Semoliča, ali Štruklja, štrajak tako in tako ne bi bilo.
    Bolj ali mnaj pa so vsi podsistemi izmozgani do kraja. Povsod zijajo gromozanske luknje, ki seštete dajejo strašljivo pdobo nekaj deset milijard. Ta strašljiva številka se ne zmanjšuje, ampak se eksponetno veča. Propadajo ceste,železnice, elektrovodi, komunala, propada državni stavbni fond. Oprema je iztrošena, kliče po odpisu. Marmor pa briljira, ker ohranja status quo.No navidezno, saj drsimo v prepad kljub vemu.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime