Ustvarili hibrida med človekom in prašičem: človeštvu koristno ali etično nesprejemljivo?

V reviji Cell so znanstveniki objavili, da so uspešno ustvarili prvi hibrid med človekom in živaljo - prašičem.

Projekt dokazuje, da je človeške celice moč združiti z nečloveškim organizmom in da te v takšnem okolju lahko preživijo in v organizmu rastejo.

Zagovorniki poudarjajo, da bi na takšen način lahko "gojili" človeške organe, nasprotniki pa opozarjajo na moralno in etično nesprejemljivost tovrstnega početja.

Uspešnega poskusa so se razveselili predvsem tisti, ki jih skrbi pomanjkanje ustreznih človeških organov za presaditev, saj so potrebe po le-teh večje, kot je število darovalcev. Tisoče ljudi letno v čakalni vrsti nanje tudi umre.

Torej, kaj če bi namesto čakanja na ustrezen organ od darovalca tega lahko nekoč vzgojili po naročilu?

Kakšen je postopek za vzgojo himere?

Mednarodna skupina znanstvenikov je pod okriljem inštituta Salk tako ustvarila hibrid med človekom in živaljo, v strokovnem jeziku znan tudi kot himera - organizem, ki vsebuje celice dveh različnih vrst.

Himero je moč ustvariti na dva načina. Prvi je, da organe enega organizma presadijo v drugega, vendar je to precej tvegano in zahtevno, saj imunski sistem gostiteljskega organizma pogosto zavrača presajene organe. Druga metoda, uporabljena tudi tokrat, se začne na ravni zarodka, kjer v zarodek ene živalske vrste dodajo celice druge ter nato opazujejo, kako se skupaj razvijajo v hibrid.

Eden izmed raziskovalcev in profesor na inštitutu Salk, Juan Carlos Izpiusa Belmonte, je menil, da je slednji postopek razmeroma nezapleten, vendar je na koncu več kot štiridesetim znanstvenikom vzelo štiri leta, da so uspešno ustvarili človeško-živalsko himero, pri tem pa so si pomagali s prejšnjimi poskusi hibridov med mišmi in podganami.

"Preizkusili smo tri različne vrste človeških celic, ki predstavljajo tri različna obdobja" je zahtevnost projekta pojasnil Jun Wu, vodilni znanstvenik na tem projektu. Ugotovili so, da pluripotentne celice (ki imajo zmožnost diferenciacije v različne organe) za ta namen niso tako zelo dobre in v prašičjem zarodku ne preživijo, uspešne pa so tiste, ki so že bolj razvite.

Ko so slednje vbrizgali v prašičje zarodke, so nato preživele zarodke za tri do štiri tedne vstavili v odrasle prašiče, nato pa so jih ponovno analizirali. Tako jim je uspelo ustvariti 186 zarodkov, ki so preživeli, vsak izmed teh pa je vseboval okoli 100.000 človeških celic.

Do uporabnih človeških organov še daleč

Vendar so organi, ki bodo namenjeni za presaditev v človeka, še precej oddaljena prihodnost, komentira raziskavo Ke Cheng, strokovnjak na področju matičnih celic z univerze v Severni Karolini. Pravi, da človeško tkivo upočasnjuje rast celotnega zarodka, hkrati pa je človeškega tkiva zaenkrat še premalo.

Poleg tega je prepričan, da bi tako vzgojene organe človeško telo zavrnilo, saj bi bilo v njih prisotnega preveč živalskega tkiva. Belmonte se strinja, da lahko traja še leta, da bi na tak način vzgojili uporabne človeške organe.

Etična vprašanja in dileme

"Tako ksenotransplantacija kot izdelovanje prašičje-človeških himer postavljata zahtevna etična vprašanja ter sta upravičeno predmet strogih predpisov," je za Telegraph pojasnil Profesor genetike Darren Griffin z Univeze v Kentu, ki raziskavo vseeno šteje za ključni napredek v znanosti.

"V tej raziskavi so avtorji sledili obstoječim legalnim ter etičnim smernicam, s tem, ko so dali možnost zarodkom, da se razvijejo maksimalno dovoljenega časa. Pomembno je, da so kakršnekoli nadaljnje raziskave opravljene popolnoma transparentno in da s tem omogočajo nadzor javnosti in razprave."

Mnogi pa takšnim poskusom iz etičnih vidikov tudi nasprotujejo. "Takšne raziskave se mi zdijo pretresljive," meni dr. David King, direktor sekularne skupine varuhov Human Genetics Alert. "Ne spomnim se, da bi ti znanstveniki vprašali za javno mnenje, preden so začeli s takšnimi poskusi."

Imajo res papežev blagoslov?

Španski znanstvenik, Juan Carlos Izpisua Belmonte, ki je sodeloval v projektu, je januarja 2016 v intervjuju za The Scientific American povedal, da imajo za takšni poskusi tudi dovoljenje s strani Vatikana.

"Sem iz Španije in Španija je bila precej odprta za to področje raziskav matičnih celic. […] Hkrati je Španija tudi zelo katoliška država, tako da smo morali pri tem tudi do papeža. Ta je zelo lepo rekel da gre za pomoč ljudem," je pojasnil Belmonte v intervjuju ter dodal, da v teoriji ne počnejo nič drugega kot to, da ubijajo prašiče.

"En in največji problem je ta, da se te celice lahko razvijejo v možganih živali, v katero ste jih vstavili. In to jasno ne bi bilo primerno - da obstaja žival s človeškimi nevroni."

Kmalu za tem so se na znanstvenikovo izjavo odzvali iz Vatikana: "Popolnoma je neutemeljeno, da bi papež Frančišek izrazil spodbudo takšni vrsti raziskave," se je za Il Sismografo na trditve znanstvenika odzval Federico Lombardi.

Eden izmed katoliških strokovnjakov za bioetiko, dr. Tadeusz Pacholczyk z National Catholic Bioethics Center v ZDA, je ob tem za Crux pojasnil, da je precej neverjetno, da bi papež na tak nagel način sprejel in dovolil poskuse na himerah, ki vsebujejo človeški material.

Pravi, da pri takšnih raziskavah ne gre sprejeti enotnega dovoljenja, marveč je potrebno preučiti vsak primer zase. Načeloma takšne raziskave, kot jih opravlja Belmonte, lahko dobijo potrditev, v primeru, da:

• Sam proces ne sme vsebovati kreacije in uničenja človeških zarodkov,


• ne smejo vsebovati replikacije temeljev človeške identitete v živalih, kot je možganski sistem,


• ne smejo vsebovati produkcije človeških gamet, torej osnovnih sestavin človeške reprodukcije.

V takšnih primerih Cerkev po vsej verjetnosti raziskavi ne bo nasprotovala, meni Pacholczyk.

"Živali uporabljano za široko paleto namenov. Jih jemo, uporabljamo za izdelavo oblačil, za osnovne znanstvene raziskave … če jih torej lahko uporabimo za proizvodnjo organov, ki bi reševala človeška življenja brez da bi prekoračili osnovne etične meje, bi bilo to verjetno moralno neproblematično," pravi, ob tem pa opozarja, da morajo biti etične meje za take raziskave jasno določene pred začetkom le-teh.