Ustavno sodišče pušča odprta vrata obveznemu cepljenju, ne pa PC pogoju na način, kot ga je v državni upravi hotela uvesti vlada

vir foto: Slovenec.org

Odlok vlade, ki je uvajal pogoj PC v državni upravi, je v tej točki protiustaven, saj nima ustrezne podlage v zakonu, je s 6:3 presodila večina na ustavnem sodišču. 

Ustavni sodniki so v obrazložitvi sodbe posebej poudarili, da niso presojali o tem ali je odrejen ukrep ustavno dopusten z vidika načela sorazmernosti in enakosti pred zakonom, temveč zgolj vidijo da način, na katerega ga je vlada sprejela, nima zakonske podlage.

A ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič meni ravno nasprotno: da namreč zakonske podlage za tovrstno ukrepanje vlade in ministrstev kar mrgoli, oziroma smo celo priča “inflaciji zakonske podlage”. 

Po njegovem prepričanju večina ustavnih sodnikov neživljenjsko zožujoče razlaga načelo zakonitosti, takšna logika pa ima po njegovem lahko za ceno tudi najvišje ustavne vrednote, kot sta izguba življenja in zdravja velikega števila ljudi.

Izpodbijani odlok sicer sploh več ne velja, saj ga je nadomestil drugi. A Ustavno sodišče zahteve po ustavni presoji kljub temu ni zavrglo, saj bi se ukrep glede na še vedno trajajoče koronavirusne okoliščine v enaki ali primerljivi vsebini še kdaj ponovil.

Ustavno presojo odloka je preko odvetniške družbe Pirc Musar & Lemut Strle v presojo vložil Policijski sindikat Slovenije.

Ureditev naj bi posegala v pravico delavcev do opravljanja dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi in naj bi jih prisiljevala v cepljenje. S tem naj bi brez ustrezne zakonske podlage privedla do prisilnih posegov v njihovo telesno in osebnostno integriteto, čeprav bi se za cepljenje zaradi tega odločili.

Ustavni sodniki so presojali ali ima vladni odlok zakonsko podlago bodisi v Zakonu o nalezljivih boleznih, bodisi v Zakonu o vladi, oziroma Zakonu o varstvu pri delu, na katera se je sklicevala vlada.

Zakon o nalezljivih boleznih sicer v 22. členu določa, da je cepljenje obvezno  “proti kupu bolezni, ki jih našteje pa tudi “drugim nalezljivim boleznim, če obstajajo določeni epidemiološki razlogi in tako določa program iz 25. člena tega zakona.”

In prav v letni program cepljenja, kot to zahteva 25. člen ZNB, vlada ni vnesla določila, da cepljenje proti COVID-19 za zaposlene v državnih organih spada med obvezna cepljenja, kar bi verjetno pomenilo, da ima vlada zadostno zakonsko podlago za sprejetje ukrepa, US pa bi potem presojalo njegovo sorazmernost, je denimo v pritrdilnem ločenem mnenju zapisal sveži podpredsednik ustavnega sodišča dr. Rok Čeferin.

Za večino ustavnih sodnikov tudi peti odstavek 5. člana Zakona o vladi, na katerega se je sklicevala vlada, in na splošno določa, da “Vlada ureja delovni čas v državni upravi ter sprejema organizacijske, kadrovske in druge ukrepe za delo vlade in ministrstev.” ne more pomeniti zakonske podlage za uvedbo cepljenja kot pogoja za opravljanje dela v organih državne uprave.

Kot tudi ne vezava tega člena na  5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), ki pravi, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu in v ta namen “izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi.” 

Po prepričanju večine ustavnih sodnikov se to nanaša na sprejemanje internih ukrepov delodajalcev, ki so vezani na vrsto in naravo posamezne dejavnosti ter so v skladu z izjavo o varnosti posameznega delodajalca. “V skladu z ZVZD-1 pa cepljenje proti nalezljivim boleznim, kadar pomeni enega izmed ukrepov varnosti in zdravja pri delu, specialno ureja ZNB.”

Ddr. Klemen Jaklič: zakonske podlage kolikor hočeš

Ozkega tolmačenja zakonov, ki ga že ves čas korona-krize izkazuje večina, pa še enkrat več ne more razumeti ddr. Klemen Jaklič, izhaja iz njegovega ločenega mnenja.

Sam vidi, ravno nasprotno, inflacijo zakonske podlage za ukrepanje vlade in ministrstev v okoliščinah, kjer je ogroženo zdravje in življenje ljudi in dnevno umre tudi do 20 oseb. Tudi na podlagi odloka, ki je bil takrat aktualen in ga je zdaj večina US prepoznala kot neustavnega.

“Sam nimam niti najmanjšega dvoma, da je v okoliščinah, ko to rešuje življenja in zdravje zaposlenih ter obenem sploh omogoča
normalno delovanje državne uprave, opisana zakonska podlaga pravno povsem neoporečna, celo idealna. Nemogoče si je namreč (zakonodajalcu) vnaprej zamisliti vse mogoče podrobne življenjske situacije, vključno z vznikom vse mogočih kriznih razmer, za katere naj bi imel za vsako posebej v zakonu predpisano še bolj specifično zakonsko podlago. Takšna zahteva bi predstavljala neživljenjsko zožujočo razlago načela zakonitosti, ki bi imela za ceno najvišje ustavne vrednote, kot sta izguba življenja in zdravja velikega števila ljudi,” je zapisal v svojem odklonilnem ločenem mnenju.

Kaj je lahko še bolj jasnega, kot je tovrstna izrecna zakonska podlaga? se sprašuje Jaklič, ko navaja člene ZVZD: “zagotoviti […] zdravje delavcev pri delu” ter da mora “v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev […] zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem” nevarnosti zoper zdravje delavcev …

Po Jakličevem mnenju je ravno cepljenje najučinkovitejši preventivni ukrep, kakršni bodo glede na specifiko spremenjenih okoliščin zdravstvene krize zagotavljali zadostno raven zdravja pri delu. 

Jaklič celo pravi, da bi za ukrepanje Vlade in ministrstev v primeru preprečevanja
nevarnosti za izgubo življenja in zdravja zadostovala že ena sama izrecna določba zakona, kot npr. iz 37. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu: “Delodajalec mora delavce obveščati o varnem in zdravem delu tako, da izdaja pisna navodila. V izjemnih primerih, kadar jim [delavcem] grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, so navodila lahko tudi ustna.”

Ali pa celo zgolj prvi odstavek 15. člena Ustave, ki izrecno določa: “Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave,” pri čemer je pravica do zdravja in življenja temeljna vrednota, oziroma človekova pravica.

Ddr. Klemen Jaklič: “Poskusi večine, da bi relativizirala izrecno in obstoječo zakonsko podlago za ukrepe Vlade in ministrstev kot delodajalcev v državni upravi meji na primer nerazumne pravne argumentacije. In to v okoliščinah, ko je posledica 20 življenj sodržavljank in sodržavljanov na dan ter 600 na mesec.”

Kot še pravi Jaklič, gre pri odločitvi večine za podobno ciljno usmerjen manever kot nenavadno stroga razlaga večine, da bi
ukrep cepljenja zoper COVID-19 moral biti izrecno vnesen v zakonodajo ali pa naj zakonske podlage ne bi bilo.

“To je primer radikalno zožujočega poustvarjanja načela zakonitosti, ki je že v običajnih razmerah prenapeto formalističen, kaj šele v urgentnih razmerah zdravstvene krize, ko tako postopanje uničuje življenja. S tem večina Ustavnega sodišča sama človekovo pravico sodržavljank in sodržavljanov do življenja in zdravja postavlja na glavo, celo daleč pod lastne formalistično-zožujoče interpretacije načela zakonitosti, nad katerimi ima veselje.” 

Dr. Rok Svetlič: bistveno je, da ukrep varuje temeljno ustavno vrednoto

Ob sodnikih Jakliču in Šorliju je proti sklepu večine glasoval tudi novi ustavni sodnik dr. Rok Svetlič. Ta je v svojem ločenem mnenju zapisal, da so gotovo mnogi očitki glede kvalitete pravnega odzivanja na pandemijo upravičeni, saj so odloki pogosto nepregledni, za uporabnike težko razumljivi in neredko sprejeti zadnji trenutek.

“Velik del zadreg pri odzivanju na pandemijo izhaja tudi iz okoliščine, da Državni zbor (še) ni sprejel zakona, v
katerem bi celostno uredil materijo (tako kot denimo avstrijski COVID-19- Maßnahmengesetz), ki jo novo nastale razmere naslavljajo,” dodaja Svetlič.

A po njegovem gre za ukrep, ki, je sprejet v neizpodbitni nuji po zavarovanju temeljne ustavne vrednote: človekovega življenja. “In prav ta ustavna vrednota je v odločbi povsem prezrta, omenjena ni niti z eno besedo,” zapiše.

Dr. Rok Svetlič: “Seveda bi bilo sprejetje specifičnega COVID-zakona najbolj pregledna podlaga za vse tovrstne odloke. Toda če ne najdemo perfektnega prileganja izpodbijanega odloka z zakonsko podlago, še ne pomeni, da take podlage ni. Lahko se nahaja v več zakonih, poleg tega je Ustavno sodišče že povedalo, da “izrecno pooblastilo v zakonu ni potrebno” (št. U-I-73/94, 19. točka obrazložitve)”
Komentar Jakoba Vida Zupančiča o odnosu slovenskega Ustavnega sodišča v primerjavi z nemškim do ustavno-pravnih vprašanj povezanih z ukrepanjem v korona-krizi boste na Domovini lahko brali jutri zjutraj.

4 komentarji

  1. V zadnjem času se je nabralo toliko nenavadnosti, da se mora človek vprašati: kdo vlada v Sloveniji?
    Imamo sicer vlado, imamo ministre, kljub temu pa lahko ugotovimo, da Sloveniji vlada nekdo drug. Nepoznan, neviden, vendar z močjo, večjo od vlade in ministrov. Celo več, je močnješi od zakonov. Naj naštejem samo nekaj primerov: STA, vlada je upravičeno zahtevala dokumentacijo za izplačilo uslug. Nastl je zaplet. Direktor STA ni žele podpisati pogodbe, kar je nujni pogoj za izplačilo. Pa je izbruhnila afera, ki je obdolžila vlado, ki je delovala krektno. Delgirani tožolci. Tožilstvo bi v skladu za zakonom ,moralo predlagati šest tožolcev. Predlagalo je samo dva, kar ni v skladu z zakonom. Vlada je ožigosana, ker je zahtevala izponitev zakona. Pa GEN -I. Direktorju je potekel mandat. Direktor je očitno slabo posloval s skromnim dobičkom. Razen tega pa je sebi in zaposlenim delil izredno visoke plače, kar je v nasprotju z zakonom. Smo sredi škandala, ko se vladi očita , da ne sme zamenajti direktorja.
    Kot rdeča nit se vleče nasprotovanje ustavnih sodnikov pri sprejemanju vladnih odlokov za zajezitev širjenje epidemije. Po svetu je ukrepanje prepuščeno vladam, le Slovenija je izjema. Razvidno je, da gre za nagajanje ustavnih sodnikov.
    Skoraj neverjetno je, da se vrhunski sodniki poigravajo celo z življenji ljudi. Pa se.
    Kako je to mogoče?
    To je mogoče zato, ker je Slovenija ujetnica mračnih sil, ki vladajo iz ozadja.
    Govora je o Ustavnem sodišču in o ustavnih sodnikih.
    Ustavno sodišče bi moralo biti inštutucija brez kakršnekoli sence.
    Pa so temne sile iz te inštitucije naredile navadno politianstsko gnezdo.
    Pred nekaj leti,ko je nastopil čas zamenjav ustavnih sodnikov, je polasnka v pralamantu napovedala , da bo prišlo do zamenjav , ki bodo sestavo prevesile v prid silam, ki vodijo državo iz ozadja.
    To se je zgodilo in danes je satava takšna, da je razmerje katastrofalno, kar 7:2 v korist nelegalni vladi,ki vlada Sloveniji iz ozadja. Ustavno sodišče se je spremenilo v navadno politikanstko gnezdo, kjer je politikanstvo zamanjalo pravno stroko in pustilo pravico in resnico na hladnem.

    • KAKO DOBRO STE POVEDALI.
      Imate prav, SODIŠČA so le POLITIKANTSKA gnezga. Enako tožilstva.
      Zakaj?
      Že leta 1945 so Titovi – postavili Revolucionarno pravo, ki ne temelji na Rimskem pravu in se razlikuje od Zahodne Evrope.

      V Jugoslaviji ni bil nihče sodnik, če tega ni odobrila Komunistična partija. Ali je kader (ne strokoven) ZANESLJIV, je preverjala UDBA. Mogoče ta še danes vodi “globoko državo”.
      Po osamosvojitvi ni bil nihče sodnik, če tega ni predlagal predsednik REPUBLIKE – Kučan, Drnovšek, Turk in Pahor. Vsi ti so bili člani Zveze Komunistov. Kučan poleg tega, da je bil PREDSEDNIK Zveze Komunistov je bil tudi ŠEF UDBE. Sicer je Pahor veliko boljši od njega.
      Ali je čudno, da tudi dandanašnji sodišča pomagajo PROTESTNIKOM, da zrušijo vlado, če ta ni Leva?
      Sedaj pa prihaja na dan, da tudi posamezniki, ki nimajo opravljene DIPLOME, v Sloveniji zasedajo v sodstvu NAJVIŠJA mesta.
      Lep primer je Masleša, ki ne uspe “pokazati” DIPLOME.

      UDBA je svoje nagrajevala. Pučniku so DIPLOMO v Jugoslaviji izbrisali, nekaterim pa so jo šenkali in od njega zahtevali, da vzdržuje ENOPARTIJSKI SISTEM.
      In prav tega hočejo s pomočjo sodišč, spet restavrirati.

  2. Bistveno pri vsej zadevi je, ali je cepivo varno ali ni. Uradna stroka ne priznava objektivnih dejstev, ki kažejo, da cepivo ni niti učinkovito niti varno. Obvezno cepljenje z nepreizkušenim in potencialno nevarnim cepivom je zločin. Treba bi bilo vložiti obtožnice zoper odgovorne lažnivce in prevarante.

Komentiraj