Ustavni sodniki izvoljeni. Dobivamo v Sloveniji normalno levo sredino?

Tino Mamić
4

Živimo v času, ko je več kot 80 odstotkov vseh odločitev v politiki, gospodarstvu in medijih po volji politične levice. Zato javnost, ki jo ustvarjajo mediji, vsako izenačenje rezultata med levimi in desnimi razglasi za zmago desnice. Ko desnica dobi »svojo« polovico, je to za levico že poraz. Sicer se to zgodi zelo poredko. Na nekaterih področjih praktično nikoli.

V vseh normalnih razvitih državah je opredelitev vrhovnih ali ustavnih sodnikov glede na svetovni nazor nekaj povsem običajnega. Če namreč človek nima svetonega nazora, je z njim nekaj narobe.

Levičarji so strokovnjaki, desničarji pa fašisti

V nekem smislu je pri nas podobno. Tudi pri nas je izražanje mnenja o politiki za sodnike nekaj normalnega. A le, če izražajo levičarske vrednote. Če namreč sodnik, župan ali politik hodi k maši, pa je že takoj označen za problematičnega oziroma pristranskega.

Bognedaj, da bi sodnik kakorkoli pokazal, da mu je katerakoli poteza ali ravnanje politika iz SDS povšeči! Mnogi mediji ga v takem primeru nemudoma označijo za fašista, ksenofoba in provincialca.

Predsednik Borut Pahor, ki se tu in tam povsem izvije iz železnega objema stricev iz ozadja, je že naredil nekaj potez v skladu z osnovnim demokratičnim načelom, da se vpliv levih in desnih deli na pol. To, kar je po vsem zahodnem svetu vsakodnevna praksa. In kar so slovenski mediji zameglili, ko so levičarje preimenovali v »strokovnjake«, vse druge pa poimenovali za »desničarje«.

Tudi pri nas je izražanje mnenja o politiki za sodnike nekaj normalnega. A le, če izražajo levičarske vrednote.

Jaklič je domoljub

Najbolj izpostavljen je bil ddr. Klemen Jaklič. Kritike na njegov račun so bile obratno sorazmerne z izobraženostjo njegovih kritikov. Take smo poslušali od polpismenih političnih mladcev, da postane poslušalca sram. Srečo imamo, da je Jaklič domoljub, saj bi sicer ob stalnih napadih topoumnih kričačev neke politike že davno zamahnil z roko in se preselil v New York.

Pahorjeva poteza malce pomaga k nacionalni spravi. Pa čeprav tega večina mnenjskih voditeljev v obeh svetovnonazorskih taborih ne bo nikoli priznala.

Državni zbor je včeraj na tajnem glasovanju izvolil vse štiri predlagane kandidate za ustavne sodnike: Mateja Acetta, Klemna Jakliča, Marijana Pavčnika in Rajka Kneza.

Rojevajoča se leva sredina

Politično pa je napredek diferenciacija, ki se je zgodila v levem političnem taboru. Po četrtstoletnem monolitnem bloku, v katerem so bili levičarji v parlamentu postrojeni kot vojaki, od bizarnih jelinčičevcev in desusovcev do bivših udbovcev in krščanskih socialistov, se je končno začela vzpostavljati leva sredina.

Le-ta že vse od leta 1941 ni bila nikoli avtonomna v svojih odločitvah, ampak je v pomembnih stvareh vedno delovala v skladu rdečih trdorokcev. Prav rojevajoča se leva sredina je v državi tista politična sila, ki bi lahko potegnila slovenski voz iz blata.

Če se bo v resnici vzpostavila levosredinska stranka, bo pobrala volivce, razočarane zaradi povsem rdečega bistva nekdanje LDS, nato Zaresa, potem Pozitivne Slovenije in slednjič Stranke Mira Cerarja.

Razumska levica, osamosvojena od stricev iz ozadja, bi v koaliciji z desnosredinskimi strankami lahko ustvarila veliko koalicijo, ki bi jo lahko poimenovali Glas razuma.

Tako bi se Slovenija končno vrnila na pot, ki smo jo ubrali leta 1990, a smo z nje že davno povsem zašli.

4 KOMENTARJI

  1. Se povsem strinjam, vendar je tudi na desnici treba imeti stranko, ki je tega sposobna. SDS je še približno za 100 let od tega. (Janša, Grims , Gorenak ……itd)

  2. Mogoče ima optimistični pisec prav. Nekatere normalne odločitve sodišč, predsednika republike, ukrepi vlade na meji, zakon o azilu, opotekajoče napredovanje privatizacij in tujih investicij, bolehno napredovanje gospodarskih uspehov napoveduje mučno rojevanje leve sredine. Kako zelo je ta porod ogrožen, nakazuje novi družinski zakon in bizarni kadrovski vrtiljak. Strici se bodo na vso moč trudili, da bo dete mrtvorojeno.

  3. Problem Slovenije je v nedokončani tranziciji.V praksi imamo dva sistema: kapitalizem ali socilizem.
    Ta dva sistema se bistveno razlikujeta. Kapitalizem je svobodna družba, kjer konkurenca daje svobodo. Z enakimi sredstvi se lahko vsak svobodno bori z naspotnikom. Če nekdo obvladuje trg, ga lahko nasprotnik premaga z boljšimi, cenejšimi in kvalitetnejšimi izdelki. Če kdo trdi eno, ga lahko drugi spodnese s svojo prepričljivejšo trditvijo.Obstajajo tudi korektivi, da kapitalizem popolnoma ne podivja. Znani so zakoni proti kartelenem združevanju, pa sindikati, ki določajo minimalne plače, in še cela vstra drugih predpisov, ki pa ne omejujejo svobode.
    Socializem želi vse normirati, vse postaviti v red od proizvodnje, šolstva, zdravstva,do sodstva, policije in rojstev ter smrti. Takšen popolnoma normiran način življenja terja nepregkedno množico predpisov in nepregledno množico kontrolorjev. V prvem planu ni življenje, proizvodnja, trgovina, ampak kontrola in skrb, da je vse v okviru predpisov.
    Nihče nikomur nič ne verjame, vsako stvar je potrebno dokazati s potrdili. Gore papirja so namenjene dokazovanju.
    Že ta zelo bežni prikaz teh dveh nasprotujočih si družbenih sistemov kaže, da je v socializmu življenje utesnjeno, da so kontrole nekaj običajnega, da produkcija ni primarna naloga in sveda to pomeni tudi omejevanje kreativnosti življenja in socialistične družbe vse po vrsti zasotajajo za svobodnim svetom in doživijo klavern konec, propad. Tak propad je doživela Jugoslavija. Pred njenim popolnim razpadom in pred krvavo balkansko vojno je prišlo do popolnega zloma gospodarstva, kar pa je večina prebivalstva, ki je to doživljala ensotavno pozabila in z zgodovino preskočila v razpad Jugslavije. Ali smo res pozabili na popolno pomanjkanje? Ali smo res pozabili na stavke, ki so popolnoma ohromile proizvodnjo?Ali smo pozabili na hiperinflacijo, ko je žemlje, če si jo dobil, stala milijon? Takšen je bil konec Socialistične Jugoslavije!
    Podoben konec sta doživeli Sovjetska zveza in Kuba, ki živtari samo še zato, ker je na Kubi milo podnebje, bujna rast in morje, kjer je obilo rib, ki se ne spoznajo na komunizem in na Castrovo revolucijo.
    Naj ta uvod strezni bralstvo in naj razmisli,zakaj je potrebno v Sloveniji izvesti tranzicijo in se popolnoma posloviti od kvarnega, neučinkovitega in zaviralnega komunizma.
    Edina inštitucija v samostojni Sloveniji, ki deluje demokratično in je praktično že preživela tranzicijo je Ustavno sodišče.
    Kaj je vzrok za to? Prav gotovo sta vsaj dva. Eden je ta, da so za ustavne sodnike izvoljeni z dvotretjinsko večino v državnemzboru sodniki, ki morajo zadovoljiti tako leve, kot desne, razen tega pa vsakokratni predsenik države, ki jih predlaga ne more mimo tega, da izbeje najboljše, najkvalitetnejše strokovnjake iz pravnega področje, po možnosti z mednarodnimi referencami. Le taki praviloma zasedajo mesta ustavnih sodnikov in ti sokrajda ne morejo zanikati ustave, zanikati zakonodaje in zanikati mednarodnih predpisov.Drugi vzrok za visoko strokovnost dela ustavnih sodnikov pa je ta, da se ustavni sodniki dobro zavedajo tudi dejstva, da so njihove odločitve lahko tudi predmet presoje sodišča za človekove pravice v Strassburgu MSČP. Seveda noben ustavni sodnik si ne želi blamaže s tem ,ko bi padla odločba slovenskega US na kakšnem mednarodnem forumu. Zato so previdni in raje požrejo svojo ideološkost, stisnejo zobe in razsodijo tako, kot je v svetu običajno.
    Tu in tam se sicer najde garjava ovca, ki pa v večinskem senatnem odločanju ne more narediti prevelike škode. Običajno neha blejati, ali pa s esama izloči. Tudi sedanja sestava kaže na to, da bodo ovce morale utihniti.
    Dvotretjinska večina, potrebna za izvolitev pa terja od vseh vpletenih kompromis. Stroga ločnica na levo in desno, ki je začrtana okrog polovice, se mora v tem primeru pomaknti preko te ideološke ločnice, Tiste ločnice, ki usodno škodi Sloveniji in Slovenijo uvršča med atavistične komunistične države v svetu, v družbo z Venezuelo, Kubo ali celo Severno Korejo.
    Jasno je, da zakrknjeni levičarji v takšnih priemrih doživljajo težke trenutke, saj se zavedajo, da jih ustava sili v poraz.
    Od tod tudi revolt, ki se razširi po vem levičarskem delu družbe in od tod dobesedno norenje nekaterih poslancev. To pot je popolnoma ponorela združena levica, ki je izgubila vso pristojnost, ki bi jo sicer morali imeti poslanci. Žalostno je, da so svoje pravo lice in dušo razgalili takšen, kakšen je Matjaž Hanžek. S svojo diskusijo v parlamentu je pokazal, da je navadno komunistično tobilo, pezde najnižjega ranga in pokvarjenec, ki mu ni para v slovenski družbi. Kaj bo ta niče storil takrat, ko bo poslušal svoje izhjave in če bo imel kanček ponosa , jih primerjal z demokratičnimi načeli za katere bi se naj ta prevarnt boril? Če mu ni pamet že poplnoma stohnela in če ima vsaj še ščepec morale v svojem izsušenem telesu, ga bo moral spreleteti sram in pogrezniti bi se moral v zemljo.
    Še hujšo katarzo pa bi morala doživeti oba tako imenovana profesorja. Tukaj si jih drznem šteti med tako imenovane profesorje. Če namreč nekdo v pralamentu, demokratični inštituciji nastopi tako ideološko, tako diktatorsko, tako nasilno, povrh pa še neumno, si takšna pocestna tolpa nikakor ne zaslužita profesure na nobeni resni univerzi v demokratičnem svetu. Lako pa bi predavala na udbaški fakulteti v Beogradu, mislim daj je bila v Batajnici, ali na sloviti univerzi Đerđinski v Moskvi. Ob tej priliki pozivam tudi profesoreke zbore univerz v Mariboru in na Primorskem, da razmislijo, ali si takšni eksemplarji še zaslužijo startus profesorja na njihovih univerzah. Hkrat pozivam tudi študente, menim, da so bolj razsodni od profesorjev, da vržejo iz fakultet ta dva tipa, ker jih utegneta popolnoma poneumiti in spremeniti v podobne like, kot sta Luka Mesec in Miha Kordiš.
    O cirkuzantki Violeti Tomič pa lahko tukaj poven le to, da me je popolnoma prepričala, zakaj lahko igra v Kursuđijah. Tam ji je mesto, honorarno pa lahko zabava celo slovenski državni zbor, dokler ji bodo takšno vlogo dodeljevali zaslepljeni slovenski voolivci.

  4. Presenečen sem, da na ta članek ni več komentarjev. Tin Mamić je napisal odličen članek in bi si zaslužil malce več obravnave.
    Lahko napišem moj osebni pogled na to, ki je zanimiv: sem mlad, globoko veren katolik, svetovno nazorsko konservativec, desničar in kar se tiče polpretekle zgodovine in slovenske osamosvojitve imam kar jasno desna stališča. Tu na Domovini sem jih že objasnil in jih ne bom še enkrat.
    Ampak kar se tiče desnice in levice pri nas z avtorjem delim mnenje in ne bi kar tako počez zapadal v negativizem na prvo žogo (“vsi so komunisti!” – varianta). Recimo: na predsedniških volitvah sem volil Pahorja v prvem (!!!) krogu in sem zelo zadovoljen z njegovim delom in ga spoštujem pri prizadevanju da bi bil predsednik vseh Slovencev. Kar se tiče SMCja, spoštujem prizadevanja premiera Cerarja, da poizkuša igrati na eno spoštljivo noto, je umirjen, spoštuje tudi konservativce. Celo predsednik DZ Brglez je po nekaj kiksih ubral umirjeno, sredinsko držo, spoštljivo do nasprotnega pola. Problem se del SMCa ki je ostro lev in seveda SD, ki ni več v sredini po odhodu Pahorja in nekaterih (Lukšič je bil še kar sprejemljiv) in postaja stara dobra ZLSD.
    Osebno so mi bile kljub moji močni katoliškosti nekatere vrednote slovenske sredine blizu. DL(GV) so vodili liberalci, ki verjetno v večini niso bili katoliki. A program mi je bil blizu in žal mi je bilo, ker jih je SDS nespametno napadel. Pred nastopom Jankovića sem pred volitvami 2011 upal na zmago DLGV. Vedel sem, da ateisti v DLGV meni kot katoliku mojih osebnih človekovih pravic in demokratičnih svoboščin ne bodo kratili. V nasprotju z ateisti iz SD in ZL.
    Podobno sem z odobravanjem gledal poizkus iskanja širine NSIja, ko so zraven privabili Pezdirja, Šušteršiča. Vsaj pogovarjati so se začeli in poizkušali najti neko širšo pot.
    Sam še vedno upam, da bi se vzpostavila neka stranka na liberalni ali levi sredini s katero bi lahko sodelovali. Seveda vsaka stranka nato ni to za kar se kaže: Zares in zavezništvo A.B. sta se na koncu izkazala za skrajno leva – čeprav je Zares imel nekaj dobrih ljudi s katerimi bi se dalo delati (Lahovnika, Keka – katolik).
    Članek vidim kot poizkus, da se sproži neka široka debata na prostoru liberalna sredina, desna sredina.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime