Ustavni sodniki izvoljeni. Dobivamo v Sloveniji normalno levo sredino?
POSLUŠAJ ČLANEK
Živimo v času, ko je več kot 80 odstotkov vseh odločitev v politiki, gospodarstvu in medijih po volji politične levice. Zato javnost, ki jo ustvarjajo mediji, vsako izenačenje rezultata med levimi in desnimi razglasi za zmago desnice. Ko desnica dobi »svojo« polovico, je to za levico že poraz. Sicer se to zgodi zelo poredko. Na nekaterih področjih praktično nikoli.
V vseh normalnih razvitih državah je opredelitev vrhovnih ali ustavnih sodnikov glede na svetovni nazor nekaj povsem običajnega. Če namreč človek nima svetonega nazora, je z njim nekaj narobe.
V nekem smislu je pri nas podobno. Tudi pri nas je izražanje mnenja o politiki za sodnike nekaj normalnega. A le, če izražajo levičarske vrednote. Če namreč sodnik, župan ali politik hodi k maši, pa je že takoj označen za problematičnega oziroma pristranskega.
Bognedaj, da bi sodnik kakorkoli pokazal, da mu je katerakoli poteza ali ravnanje politika iz SDS povšeči! Mnogi mediji ga v takem primeru nemudoma označijo za fašista, ksenofoba in provincialca.
Predsednik Borut Pahor, ki se tu in tam povsem izvije iz železnega objema stricev iz ozadja, je že naredil nekaj potez v skladu z osnovnim demokratičnim načelom, da se vpliv levih in desnih deli na pol. To, kar je po vsem zahodnem svetu vsakodnevna praksa. In kar so slovenski mediji zameglili, ko so levičarje preimenovali v »strokovnjake«, vse druge pa poimenovali za »desničarje«.
Najbolj izpostavljen je bil ddr. Klemen Jaklič. Kritike na njegov račun so bile obratno sorazmerne z izobraženostjo njegovih kritikov. Take smo poslušali od polpismenih političnih mladcev, da postane poslušalca sram. Srečo imamo, da je Jaklič domoljub, saj bi sicer ob stalnih napadih topoumnih kričačev neke politike že davno zamahnil z roko in se preselil v New York.
Pahorjeva poteza malce pomaga k nacionalni spravi. Pa čeprav tega večina mnenjskih voditeljev v obeh svetovnonazorskih taborih ne bo nikoli priznala.
Politično pa je napredek diferenciacija, ki se je zgodila v levem političnem taboru. Po četrtstoletnem monolitnem bloku, v katerem so bili levičarji v parlamentu postrojeni kot vojaki, od bizarnih jelinčičevcev in desusovcev do bivših udbovcev in krščanskih socialistov, se je končno začela vzpostavljati leva sredina.
Le-ta že vse od leta 1941 ni bila nikoli avtonomna v svojih odločitvah, ampak je v pomembnih stvareh vedno delovala v skladu rdečih trdorokcev. Prav rojevajoča se leva sredina je v državi tista politična sila, ki bi lahko potegnila slovenski voz iz blata.
Če se bo v resnici vzpostavila levosredinska stranka, bo pobrala volivce, razočarane zaradi povsem rdečega bistva nekdanje LDS, nato Zaresa, potem Pozitivne Slovenije in slednjič Stranke Mira Cerarja.
Razumska levica, osamosvojena od stricev iz ozadja, bi v koaliciji z desnosredinskimi strankami lahko ustvarila veliko koalicijo, ki bi jo lahko poimenovali Glas razuma.
Tako bi se Slovenija končno vrnila na pot, ki smo jo ubrali leta 1990, a smo z nje že davno povsem zašli.
V vseh normalnih razvitih državah je opredelitev vrhovnih ali ustavnih sodnikov glede na svetovni nazor nekaj povsem običajnega. Če namreč človek nima svetonega nazora, je z njim nekaj narobe.
Levičarji so strokovnjaki, desničarji pa fašisti
V nekem smislu je pri nas podobno. Tudi pri nas je izražanje mnenja o politiki za sodnike nekaj normalnega. A le, če izražajo levičarske vrednote. Če namreč sodnik, župan ali politik hodi k maši, pa je že takoj označen za problematičnega oziroma pristranskega.
Bognedaj, da bi sodnik kakorkoli pokazal, da mu je katerakoli poteza ali ravnanje politika iz SDS povšeči! Mnogi mediji ga v takem primeru nemudoma označijo za fašista, ksenofoba in provincialca.
Predsednik Borut Pahor, ki se tu in tam povsem izvije iz železnega objema stricev iz ozadja, je že naredil nekaj potez v skladu z osnovnim demokratičnim načelom, da se vpliv levih in desnih deli na pol. To, kar je po vsem zahodnem svetu vsakodnevna praksa. In kar so slovenski mediji zameglili, ko so levičarje preimenovali v »strokovnjake«, vse druge pa poimenovali za »desničarje«.
Tudi pri nas je izražanje mnenja o politiki za sodnike nekaj normalnega. A le, če izražajo levičarske vrednote.
Jaklič je domoljub
Najbolj izpostavljen je bil ddr. Klemen Jaklič. Kritike na njegov račun so bile obratno sorazmerne z izobraženostjo njegovih kritikov. Take smo poslušali od polpismenih političnih mladcev, da postane poslušalca sram. Srečo imamo, da je Jaklič domoljub, saj bi sicer ob stalnih napadih topoumnih kričačev neke politike že davno zamahnil z roko in se preselil v New York.
Pahorjeva poteza malce pomaga k nacionalni spravi. Pa čeprav tega večina mnenjskih voditeljev v obeh svetovnonazorskih taborih ne bo nikoli priznala.
Državni zbor je včeraj na tajnem glasovanju izvolil vse štiri predlagane kandidate za ustavne sodnike: Mateja Acetta, Klemna Jakliča, Marijana Pavčnika in Rajka Kneza.
Rojevajoča se leva sredina
Politično pa je napredek diferenciacija, ki se je zgodila v levem političnem taboru. Po četrtstoletnem monolitnem bloku, v katerem so bili levičarji v parlamentu postrojeni kot vojaki, od bizarnih jelinčičevcev in desusovcev do bivših udbovcev in krščanskih socialistov, se je končno začela vzpostavljati leva sredina.
Le-ta že vse od leta 1941 ni bila nikoli avtonomna v svojih odločitvah, ampak je v pomembnih stvareh vedno delovala v skladu rdečih trdorokcev. Prav rojevajoča se leva sredina je v državi tista politična sila, ki bi lahko potegnila slovenski voz iz blata.
Če se bo v resnici vzpostavila levosredinska stranka, bo pobrala volivce, razočarane zaradi povsem rdečega bistva nekdanje LDS, nato Zaresa, potem Pozitivne Slovenije in slednjič Stranke Mira Cerarja.
Razumska levica, osamosvojena od stricev iz ozadja, bi v koaliciji z desnosredinskimi strankami lahko ustvarila veliko koalicijo, ki bi jo lahko poimenovali Glas razuma.
Tako bi se Slovenija končno vrnila na pot, ki smo jo ubrali leta 1990, a smo z nje že davno povsem zašli.
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Lažnivi svet »sončnega kralja« Roberta Goloba
17. 3. 2024 ob 16:30
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
Vroča tema: RTVS je prevzela trda levica
6. 3. 2024 ob 20:31
1 komentar
Rajko Podgoršek
Presenečen sem, da na ta članek ni več komentarjev. Tin Mamić je napisal odličen članek in bi si zaslužil malce več obravnave.
Lahko napišem moj osebni pogled na to, ki je zanimiv: sem mlad, globoko veren katolik, svetovno nazorsko konservativec, desničar in kar se tiče polpretekle zgodovine in slovenske osamosvojitve imam kar jasno desna stališča. Tu na Domovini sem jih že objasnil in jih ne bom še enkrat.
Ampak kar se tiče desnice in levice pri nas z avtorjem delim mnenje in ne bi kar tako počez zapadal v negativizem na prvo žogo ("vsi so komunisti!" - varianta). Recimo: na predsedniških volitvah sem volil Pahorja v prvem (!!!) krogu in sem zelo zadovoljen z njegovim delom in ga spoštujem pri prizadevanju da bi bil predsednik vseh Slovencev. Kar se tiče SMCja, spoštujem prizadevanja premiera Cerarja, da poizkuša igrati na eno spoštljivo noto, je umirjen, spoštuje tudi konservativce. Celo predsednik DZ Brglez je po nekaj kiksih ubral umirjeno, sredinsko držo, spoštljivo do nasprotnega pola. Problem se del SMCa ki je ostro lev in seveda SD, ki ni več v sredini po odhodu Pahorja in nekaterih (Lukšič je bil še kar sprejemljiv) in postaja stara dobra ZLSD.
Osebno so mi bile kljub moji močni katoliškosti nekatere vrednote slovenske sredine blizu. DL(GV) so vodili liberalci, ki verjetno v večini niso bili katoliki. A program mi je bil blizu in žal mi je bilo, ker jih je SDS nespametno napadel. Pred nastopom Jankovića sem pred volitvami 2011 upal na zmago DLGV. Vedel sem, da ateisti v DLGV meni kot katoliku mojih osebnih človekovih pravic in demokratičnih svoboščin ne bodo kratili. V nasprotju z ateisti iz SD in ZL.
Podobno sem z odobravanjem gledal poizkus iskanja širine NSIja, ko so zraven privabili Pezdirja, Šušteršiča. Vsaj pogovarjati so se začeli in poizkušali najti neko širšo pot.
Sam še vedno upam, da bi se vzpostavila neka stranka na liberalni ali levi sredini s katero bi lahko sodelovali. Seveda vsaka stranka nato ni to za kar se kaže: Zares in zavezništvo A.B. sta se na koncu izkazala za skrajno leva - čeprav je Zares imel nekaj dobrih ljudi s katerimi bi se dalo delati (Lahovnika, Keka - katolik).
Članek vidim kot poizkus, da se sproži neka široka debata na prostoru liberalna sredina, desna sredina.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.