Ustavni sodnik Jaklič se v primeru “Kangler” sprašuje, kje naj bi parlamentarna komisija posegala v neodvisnost pravosodja

Uredništvo
13

Ustavno sodišče je 25. oktobra letos zadržalo delovanje preiskovalne komisije, ki v primeru Kangler ugotavlja tudi morebitno politično odgovornost sodnikov. Preiskovalna komisija je burila duhove že pred samo ustanovitvijo, zaradi njene spornosti v njej sedijo zgolj predstavniki treh opozicijskih strank, SDS, NSi in SNS.

Sodišče je tako začasno ugodilo zahtevi Sodnega sveta, ki je odločno protestiral proti takšni preiskavi. Za to je glasovalo sedem ustavnih sodnikov, proti je bil sodnik ddr. Klemen Jaklič. Odločitev je stopila v veljavo nemudoma.

Kljub temu je sodnik Jaklič napisal odklonilno ločeno mnenje, ki se, bolj kot na samo zadevo Kangler, navezuje na težavo, kakšen naj bo medsebojni nadzor med posameznimi vejami oblasti.

Neodvisnost pravosodja je svetinja

Kot gre razumeti iz Jakličevega mnenja, je neodvisnost pravosodja stvar, v katero politika ne sme posegati. To nedvomno jamči tudi vsa do zdaj sprejeta zakonodaja. Toda obenem ustavno sodišče ni povedalo, kje bi do takšnih posegov pri delu parlamentarne komisije sploh prišlo. Brez tega dejstva je prepoved dela komisije popolnoma neumestna.

Akt o parlamentarni preiskavi po Jakličevem mnenju tako ne izkazuje možnosti zlorab, kajti prav iz nobenega od njegovih členov ne izhaja, “da bi klicala na odgovornost sodnike za njihovo mnenje (…), ker so po svoji najboljši vesti v skladu z Ustavo, zakonom in znotraj polja razumnega nesoglasja (…), presodili,kakor pač so. Preiskovati sume protipravnih zlorab je povsem nekaj drugega kot pa ugotavljati, ali je neki sodnik odločil prav ali ne, ter ga za njegovo stališče klicati na odgovornost. To slednje je nedopustno, medtem ko je prvo dopustno in nujno preiskovati.”

Kdo lahko preiskuje zlorabe v pravosodju?

Po mnenju Jakliča je odgovor na to vprašanje popolnoma jasen: vsakdo v okviru svojih pristojnosti.

Policija, tožilstvo in sodišča imajo to pristojnost v okviru formalne disciplinske, kazenske in civilne odgovornosti. Toda pristojnosti nimajo le te institucije. Pomembno pristojnost imajo tudi neodvisni (preiskovalni) novinarji in civilnodružbene institucije, ministrstvo za pravosodje, nenazadnje pa tudi vsaka državljanka in vsak državljan:

“V svobodni demokratični družbi imamo v okviru svoje vloge prav vsi odgovornost bdeti nad tem, da do zlorab v kateri od vej oblasti ne prihaja. Zakaj torej v okviru preiskovalnih pristojnosti Državnega zbora preiskava, ki nima niti zob kazenske niti disciplinske in niti civilne preiskave, ampak je še najbolj podobna novinarskemu in civilnodružbenemuprediskanju morebitnih dokazov, ne bi mogla potekati? Trditi, da zlorab v pravosodju ne bi smeli preiskovati v smislu iskanja morebitnih dokazov o teh zlorabah, je absurdno in očitno neresnično. Pomeni, da moramo v trenutku prav tako zadržati in nato ukiniti svobodno in neodvisno novinarstvo (free press), prepovedati delovanje civilnodružbenih organizacij, kiodkrivajo zlorabe oblasti” (…) in “državljanom odpraviti pravico do pridobitve informacij javnega značaja, s katerimi lahko ugotavjajo, ali je do zatrjevanih zlorab pri delovanju sodne veje v resnici prišlo ipd.”

Komisija lahko nadzoruje pritiske na sodnike, ne sme pa njihovega dela v konkretnih primerih

Ob tem Jaklič še enkrat opozori na bistvo ustavnega ustroja delitve oblasti, ki je nujni predpogoj demokratične družbe. Po njem se posamezne veje oblasti nadzirajo in preprečujejo zlorabe. Kajti le na tak način je mogoče v letih in desetletjih zgraditi demokratično družbo.

Med institucije, ki to počnejo, lahko štejemo tudi obravnavano parlamentarno komisijo. Pomembno je, da se ta pri preiskavi drži svojih pristojnosti, ki so še najbolj podobne delu preiskovalnega novinarja. Ne sme pa ugotavljati disciplinskih, kazenskih in civilnopravnih sankcij.

Kot izhaja iz Akta komisije, ta tega ne ugotavlja. Ugotavljanje zunanjih pritiskov na sodnike je popolnoma legitimno dejanje. Na druga vprašanja, ki se ne nanašajo na pritiske nanje oziroma se dotikajo njihovega dela in mnenja v konkretni zadevi, pa jim ni potrebno odgovarjati.

Nespoštovanje demokratičnih zavor in ravnovesij

Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika Klemna Jakliča znova kaže na to, da v slovenskem pravnem sistemu ne razumemo dobro delovanja sistema zavor in ravnovesij (checks and balances) med posameznimi vejami oblasti.

Vse bolj se kaže, da bi si te rade v okviru političnega sistema pridobile znatno avtonomijo, pri čemer bi rade omejile tudi, kdo sme nadzorovati rezultate njihovega dela. Tak sistem neodgovarjanja za nepravilnosti s seboj nosi zelo velika tveganja za zlorabe ali celo uvedbo diktature. V državi, kjer razmerja zavor in ravnovesij delujejo brezhibno, pa se ta praktično ne more zgoditi.

Tranzicijske države v preteklosti niso imele te tradicije. Poizkusi vzpostavitve le te so se znova začele v letih po propadu komunističnih držav. Nerazčiščene dileme, kot jih v svojem odklonilnem ločenem mnenju poudarja ustavni sodnik Klemen Jaklič pa kažejo na to, da nas na tem področju vsekakor čaka še veliko dela.

13 KOMENTARJI

  1. Predsednik ustavnega sodišča, je dolžan strokovno svetovljansko argumentirano javno upravičiti stališče večine ustavnih sodnikov, na izredno jasno in nedvoumno, po mojem skromnem mnenju, celo poučno izraženo mnenje dr. dr. Jakliča, ter da neposredno narodu v pretres strokovnost, verodostojnost in odgovornost vseh ustavnih sodnikov pravičnih očetov vseh državljanov, brez pridevnikov.

    • Strinjam se z vami. Predsednik US, je dolžan državljanom ARGUMENTIRANO razložiti tudi stališča večine.
      Kajti večina ljudi razume vse skupaj le tako, da : “Vrana vrani nikoli ne skluje oči”.

      Tako razumem jaz, ki nisem pravnik, da SODNI SVET, ko obravnava kolege, nikoli ni ne-PRISTRANSKI.
      Prav zaradi tega, je prav, da v vidnih prekrških določenih SODNIKOV, to obravnavajo tudi CIVILNE, oziroma DRŽAVNOZBORSKE-komisije. Seveda z vsemi ARGUMENTI, ki se jih da pridobiti.

      V takem primeru se pač tudi sodnik, če je sodil POŠTENO, brani le z DOKAZI.
      Če pa nekoga obsodi kar “počez”, ker ni član prave stranke – brez dokazov, mislim, da bi moral izgubiti službo.
      Kajti SODIŠČA naj bi pomagala v državi uspostavljati RED in ne povzročati KRIVICE.

  2. Znani napis Živalske farme:
    “Vse živali so enakopravne toda prašiči so enakopravnejši” .
    Kdaj torej stopimo na pot svobde in pravičnosti, mimo vedno novih oblik najhujšega boja proti “čarovništvu”, ki ga predstavljata svoboda izražanaja in resnica?
    Naredimo vsak nekaj glede na moč in položaj, ki ga imamo! Vsem iz sodniških vrst, ki ste izkazali pokončnost pa hvala.

  3. Končno se začnemo pogovarjati o najpomembnejši problematiki pravosodja v demokratični državi.
    V demokraciji mora biti vsak oblast pod nadzorom, da se ne spridi. To velja še posebej za pravosodje, ki je varuh resnicoljubja, pravičnosti, poštenja in odgovornosti v demokratični državi.

    Najhujša izprijenost pravosodja je, če dopusti, da se rušijo te pravosodne vrednote in ne sprejme ukrepov, da se povrne zaupanje v pravosodje.

    Kot vidimo, slovensko pravosodje ni sprejelo ukrepov, i bi povrnilo zaupanje v pravosodje. Zato je nujno tudi delovanje preiskovalne komisije, ki pa ne bo rušilo pravosodne vrednote, ampak bo le pomagalo pravosodju, da jih znova vzpostavi in si pridobi zaupanje.

  4. Reakcija pravosodja na delovanje preiskovalne komisije bi bila primerna, če bi pravosodje opozorilo, da komisija pri svojem delovanju ne sme poseči v nepristranskost pravosodja, ko gre za razsojanje:
    – zadev, ki še niso pravnomočno rešene.
    – zadev, ki so pravnomočno rešene, pa v njih ni bilo zaznano nezakonito oziroma neustavno delovanje pravosodja.

    Glede zadnje alineje pa velja pripomniti, da se je lahko neustavnost in nezakonitost pojavila tudi v takšnem primeru, pa ga višje pravosodne instance niso zaznale. Vendar bi kljub temu bil narejen pomemben korak v smeri vrednotnega pravosodja, če bi zaenkrat nadzor veljal le za zadeve iz obeh alinej.

  5. Pri nas v Sloveniji je še vedno prisotna ta težava, da politika, poleg nje pa mogoče še kdo drug posameznik, vpliva na pravosodje, saj se še nismo otresli balkanskih slabosti.

    Prav zaradi tega je nujen demokratični nazor nad delovanje pravosodja, ki pa ne sme poseči v nepristranskost pravosodja.

  6. Glede na to, da je sodna veja oblasti v RS edina ostala po ključni družbeni pretvorbi iz totalitarne v demokratično družbeno ureditev zaradi trajnega sodniškega mandata doktrinarno in kadrovsko domala nedotaknjena, je toliko bolj pomembno, da demokratična in ustavno-pravna delitev oblasti na zakonodajno (DZ RS), izvršilno (Vlada RS) in sodno vejo oblasti (sodišča) v praksi pomeni in omogoča tudi permanentno medsebojno demokratično kontrolo in nadzor vseh treh vej oblasti med seboj.
    Nobena od avtonomnih vej oblasti v RS ne more in ne sme ostati izolirana in samozadostna ter brez samoumevne demokratične zunanje objektivne kritike in nadzora najširše demokratične javnosti.
    In še najmanj sodna veja oblasti, ki je zaradi trajnega sodniškega mandata bila in je objektivno najmanj podvržena demokratičnim družbenim in političnim spremembam, pomladitvam in osvežitvam.
    Zagotovo se zakonodajna veja oblasti ne more vpletati v posamezne sodne primere, absolutno pa mora na negativne prakse in pojave v sodstvu odgovorno ter ustavno-pravno utemeljeno reagirati z nujnimi spremembami zakonodaje, z vzpostavljanjem ustavno in pravno dopustnih nadzornih mehanizmov ter z odgovornim osveščanjem strokovne in laične javnosti.

    • No ni edina ( je pa grozno,da pravosodje ni doživelo “apokalipse” – čiščenja) .Tudi tajna služba je ostala nedotaknjena : SDV(UDBA)- v VIS !!
      Iz pogovora s tajnim agentom UDBE (hrvaške) ,ki je bil kasneje tudi agent nove tajne službe Hrvaške, je možno spoznati moč in posledice delovanja za državo,če takšen sistem/organizacija ni pravilno nadzirana.
      Podobno je s pravosodjem.

  7. Prišli smo do konca.

    To in tako ustavno sodišče je garant prenehanja še tisto malo vladavine prava, ki smo jo uživali, in začetek popolne samovolje levičarske ljudske oblasti.

  8. Sodniki in tožilci apriorno dobronamerni in neodgovorni?
    »V Sloveniji sodniki in tožilci v nobenem primeru ne morejo kazensko odgovarjati za opravljeno delo. Tudi ne, če se izkaže, da so bile njihove presoje neskladne z nadrejenimi pravnimi presojami problematike oziroma se ugotovi, da so temeljile na pristranskih oziroma izkrivljenih interpretacijah zakonov, ker so apriorno dobronamerni.« Tako berem v Delu, oktobra l. 2017. Kako je potem lahko država prava pravična? Aktualna oblast meni, da že imamo pravično pravno državo, kjer smo vsi enakopravni in zakon ščiti vse enako. Ali je to res? Nedavno je namreč potekala okrogla miza »Temelji pravne države«, kjer se je spraševalo, ali smo vsi enaki pred zakonom. Izrečene so bile obetavne besede, kakor vedno. Praksa pa jih žal ne potrjuje. Predsednik DZ RS mag. Dejan Židan je poudaril pomembnost doslednega izvajanja načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno oblast, in da države in oblasti ni brez njenih državljank in državljanov. Ministrica za pravosodje Andreja Katič pa:»Namen porazdelitve moči je predvsem v varovanju posameznika v razmerju do države. Neustrezna ravnanja in nepravilnosti je potrebno učinkovito preprečevati, a odgovornost za to pa nosita sodstvo in tožilstvo sama, saj mora biti pravosodje učinkovito in pravično. Izhajati moramo iz tega, da smo vsi enaki pred zakonom«. V Dnevniku, februar 2017, pa berem:« Pri delitvi oblasti po ustavi RS (3. člen) pripada sodstvu enak položaj kot zakonodajni in izvršilni veji oblasti. Vendar je formalna, z ustavo podeljena oblastna pristojnost in odgovornost eno, polno izvrševanje oblasti pa je nasprotno zahteven in zapleten proces. Razkorak med pravno ureditvijo na eni in družbeno prakso na drugi strani je najbolj očiten prav pri sodstvu«. Letos, 8. novembra, pa v Delu še berem: »Za sodne postopke velja, da je v okviru presoje odločitev sodnika vedno pravilna. Če bi ta pojem protipravnosti o tej bistveni značilnosti sodnikovega dela razumeli drugače, bi posegli v pravico do neodvisnosti sodnika, ki jo zagotavlja ustava. Sodniki so sicer sankcionirani prek disciplinskih postopkov. V zadnjih letih ni bilo razrešitve sodnikov. Na ministrstvu za pravosodje pa komentirajo, da informacije, ki bi kazale na neučinkovitost postopkov, katerih vzrok bi bil normativne narave, od pristojnih organov do zdaj niso prejeli. Damijan Florjančič, predsednik vrhovnega sodišča je ocenil, da podatki o nizkem številu pravnih sredstev, ki jih stranke vlagajo zoper odločitve sodišč, dokazujejo, da pravosodje dela dobro.« Torej so državljani krivični, ker bolj cenijo gasilce kot sodnike in tožilce? Mar ni resna anomalija naše države, da lahko »levosredinska« politična opcija, ki tudi v samostojni RS prevladuje na oblasti, vztrajno ocenjuje, da pri nas pravna država deluje v redu in pravično, državljani pa menimo drugače, saj bolj cenimo gasilce? Mar je res demokratično in pravično, ko ne pravosodje in celo ne tožilstvo nimata pravega nadzora, delujeta kolegijalno zaščitniško. V tožilskem, enako v tudi v pravosodnem svetu, imajo »nadzirani« tožilci in sodniki prevladujoč vpliv in tako nadzorujejo sami sebe. Take privilegije, glede poklicne odgovornosti, nima noben poklic. Mar so le sodniki in tožilci apriorno dobronamerni in zato lahko brez posledic delajo napake? Oblast, tudi pravosodno, če je razlog, sicer lahko vsi kritiziramo vsi. Toda Minister za pravosodje na primer, pa ne sme reči nobene o delu in rezultatih tožilcev, le vpraša jih lahko, kaj jim manjka za boljše delo. V ZDA pa državljani volijo tožilce in šerife in jih tako nadzorujejo. Čestitam g. Stanislavu Pintarju, upokojenemu višjemu tožilcu za iskrenost in pogum, ko je javno podal svoj kritičen pogled na stanje delovanja tožilstva oz. pravosodja. Predstavniki inštitucij pravosodja države pa se branijo in menijo, da je vzrok za stanje zakonodaja. Menijo, da je tudi primer dolžnika D. Jankovića posledica slabega insolvenčnega zakona, ko so upniki izterjali lahko le 5 % terjatev in so oškodovani, dolžniki pa razkošno živijo. Državna sekretarka ministrstva za pravosodje pa zagotavlja, da se na ministrstvu že dolgo prizadevajo za spremembo te zakonodaje. Kako to, da ni vsaj pri tem primeru »Janković« zaznalo nobene anomalije, a ima zato »budne« komisije, ki bedijo nad učinki implementacije zakonov? Ni jih zmotilo, da je pravosodje vplivnemu dolžniku odpisalo kar 95% dolga, na škodo upnikov, celo države. Predsednik vrhovnega sodišča Damjan Florjančič je celo izjavil:»Ni vprašanje enakosti pred zakonom, ali sodišče izvaja zakon, kot je napisan. V tem kontekstu ima sodišče pravico, da ga interpretira.« Dolžnik Damijan Janković pa je v tem kontekstu izkoristil zakon in izbrisal 29 milijonov evrov dolga, sodišče je to potrdilo. Damijan Janković ima še vedno prav: »Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza.« Zakaj tega poklicani niso in še ne storijo? Pravosodna ministrica je nedavno pojasnila, da je državni tožilec po zakonu dolžan sprožiti postopke pregona tudi za sume, ki jih izve iz medijev. Pismena ovadba ni vedno obvezna. V tisku pa tudi berem: »Stožice – namesto podizvajalcev plačevali razkošje. Organi pregona, tožilstvo pa nič. Leta 2014 je Banka Celje odločno opozorila na nenamensko porabo sredstev: “Kljub utemeljitvi kreditojemalca, da je bila poraba sredstev v skladu s SRS, banka meni, da poraba kredita ni bila namenska. Navedeno po mnenju banke predstavlja znake kaznivega dejanja zoper premoženje oziroma/in zoper gospodarstvo”. Ali je tožilstvo to zaznalo in ukrepalo? Kdaj bodo poklicani sprožili postopek za popravek slabega zakona, da ne bo več privilegiranih dolžnikov, ki bogatijo na račun opeharjenih upnikov, celo države?
    Vprašanje za vlado oz. za predsednika vlade Marjana Šarca, kdaj bo vlada poskrbela, da se popravi insolvenčna zakonodaja in ali so res samo sodniki in tožilci apriorno dobronamerni in kljub napakam nedotakljivi?

  9. Prav neverjetno je, da ustavni sodniki dokazano ne razumejo zakonov, niti ustave.
    Če bi obveljala njihova ugotovitev, da zoper sodnike in tožilce ni mogoča preiskava zakonodajne veje oblasti, ker je v Sloveiji oblast ločena na zakonodajno, izvršno in sodno, potem noben sodniki ne bi smel biti ovaden, saj ovadbe piše izvršna veja oblasti.
    Imeli in še imamo sodnike, ki so ovadeni in nekateri celo obsojeni.
    Ali tega ustavni sodniki ne poznajo?

    • Poleg klasičnih sodnikov imamo tudi pri ŠPORTU SODNIKA.
      Večkreat se po radiju sliši, ko kak sodnik SODI PRISTRANSKO, da je SUSPENDIRAN – potem spoznan za krivega in ga IZLOČIJO s tega mesta ŠPORTNEGA SODNIKA.

      Tako bi moralo biti tudi na naših sodiščih, OSODBA brez TRDNIH DOKAZOV, bi enostavno morala biti šteta za “KAZNIVO DEJANJE” !

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime