Ustavni sodnik Jaklič se v primeru "Kangler" sprašuje, kje naj bi parlamentarna komisija posegala v neodvisnost pravosodja

Vir foto: www.us-rs.si, www.dz-rs.si
POSLUŠAJ ČLANEK
Ustavno sodišče je 25. oktobra letos zadržalo delovanje preiskovalne komisije, ki v primeru Kangler ugotavlja tudi morebitno politično odgovornost sodnikov. Preiskovalna komisija je burila duhove že pred samo ustanovitvijo, zaradi njene spornosti v njej sedijo zgolj predstavniki treh opozicijskih strank, SDS, NSi in SNS.

Sodišče je tako začasno ugodilo zahtevi Sodnega sveta, ki je odločno protestiral proti takšni preiskavi. Za to je glasovalo sedem ustavnih sodnikov, proti je bil sodnik ddr. Klemen Jaklič. Odločitev je stopila v veljavo nemudoma.

Kljub temu je sodnik Jaklič napisal odklonilno ločeno mnenje, ki se, bolj kot na samo zadevo Kangler, navezuje na težavo, kakšen naj bo medsebojni nadzor med posameznimi vejami oblasti.

Neodvisnost pravosodja je svetinja


Kot gre razumeti iz Jakličevega mnenja, je neodvisnost pravosodja stvar, v katero politika ne sme posegati. To nedvomno jamči tudi vsa do zdaj sprejeta zakonodaja. Toda obenem ustavno sodišče ni povedalo, kje bi do takšnih posegov pri delu parlamentarne komisije sploh prišlo. Brez tega dejstva je prepoved dela komisije popolnoma neumestna.

Akt o parlamentarni preiskavi po Jakličevem mnenju tako ne izkazuje možnosti zlorab, kajti prav iz nobenega od njegovih členov ne izhaja, "da bi klicala na odgovornost sodnike za njihovo mnenje (...), ker so po svoji najboljši vesti v skladu z Ustavo, zakonom in znotraj polja razumnega nesoglasja (...), presodili,kakor pač so. Preiskovati sume protipravnih zlorab je povsem nekaj drugega kot pa ugotavljati, ali je neki sodnik odločil prav ali ne, ter ga za njegovo stališče klicati na odgovornost. To slednje je nedopustno, medtem ko je prvo dopustno in nujno preiskovati."

Kdo lahko preiskuje zlorabe v pravosodju?


Po mnenju Jakliča je odgovor na to vprašanje popolnoma jasen: vsakdo v okviru svojih pristojnosti.

Policija, tožilstvo in sodišča imajo to pristojnost v okviru formalne disciplinske, kazenske in civilne odgovornosti. Toda pristojnosti nimajo le te institucije. Pomembno pristojnost imajo tudi neodvisni (preiskovalni) novinarji in civilnodružbene institucije, ministrstvo za pravosodje, nenazadnje pa tudi vsaka državljanka in vsak državljan:

"V svobodni demokratični družbi imamo v okviru svoje vloge prav vsi odgovornost bdeti nad tem, da do zlorab v kateri od vej oblasti ne prihaja. Zakaj torej v okviru preiskovalnih pristojnosti Državnega zbora preiskava, ki nima niti zob kazenske niti disciplinske in niti civilne preiskave, ampak je še najbolj podobna novinarskemu in civilnodružbenemuprediskanju morebitnih dokazov, ne bi mogla potekati? Trditi, da zlorab v pravosodju ne bi smeli preiskovati v smislu iskanja morebitnih dokazov o teh zlorabah, je absurdno in očitno neresnično. Pomeni, da moramo v trenutku prav tako zadržati in nato ukiniti svobodno in neodvisno novinarstvo (free press), prepovedati delovanje civilnodružbenih organizacij, kiodkrivajo zlorabe oblasti" (...) in "državljanom odpraviti pravico do pridobitve informacij javnega značaja, s katerimi lahko ugotavjajo, ali je do zatrjevanih zlorab pri delovanju sodne veje v resnici prišlo ipd."

Komisija lahko nadzoruje pritiske na sodnike, ne sme pa njihovega dela v konkretnih primerih


Ob tem Jaklič še enkrat opozori na bistvo ustavnega ustroja delitve oblasti, ki je nujni predpogoj demokratične družbe. Po njem se posamezne veje oblasti nadzirajo in preprečujejo zlorabe. Kajti le na tak način je mogoče v letih in desetletjih zgraditi demokratično družbo.

Med institucije, ki to počnejo, lahko štejemo tudi obravnavano parlamentarno komisijo. Pomembno je, da se ta pri preiskavi drži svojih pristojnosti, ki so še najbolj podobne delu preiskovalnega novinarja. Ne sme pa ugotavljati disciplinskih, kazenskih in civilnopravnih sankcij.

Kot izhaja iz Akta komisije, ta tega ne ugotavlja. Ugotavljanje zunanjih pritiskov na sodnike je popolnoma legitimno dejanje. Na druga vprašanja, ki se ne nanašajo na pritiske nanje oziroma se dotikajo njihovega dela in mnenja v konkretni zadevi, pa jim ni potrebno odgovarjati.

KOMENTAR: Uredništvo
Nespoštovanje demokratičnih zavor in ravnovesij
Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika Klemna Jakliča znova kaže na to, da v slovenskem pravnem sistemu ne razumemo dobro delovanja sistema zavor in ravnovesij (checks and balances) med posameznimi vejami oblasti. Vse bolj se kaže, da bi si te rade v okviru političnega sistema pridobile znatno avtonomijo, pri čemer bi rade omejile tudi, kdo sme nadzorovati rezultate njihovega dela. Tak sistem neodgovarjanja za nepravilnosti s seboj nosi zelo velika tveganja za zlorabe ali celo uvedbo diktature. V državi, kjer razmerja zavor in ravnovesij delujejo brezhibno, pa se ta praktično ne more zgoditi. Tranzicijske države v preteklosti niso imele te tradicije. Poizkusi vzpostavitve le te so se znova začele v letih po propadu komunističnih držav. Nerazčiščene dileme, kot jih v svojem odklonilnem ločenem mnenju poudarja ustavni sodnik Klemen Jaklič pa kažejo na to, da nas na tem področju vsekakor čaka še veliko dela.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike