Ustavni sodnik ddr. Jaklič kolegom očita, da mu niso dali časa vsaj čez noč. V naglici so spregledali očitno

Vir: Ustavno sodišče RS
POSLUŠAJ ČLANEK
V četrtek, 4. decembra popoldne je Ustavno sodišče objavilo presojo, da odločitve Vlade o podaljšanju ukrepov iz Odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah niso začele veljati, ker niso bile objavljene v Uradnem listu.

Z večinsko odločitvijo se ni strinjal ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, njegove prošnje kolegom, da mu dajo za pripravo odklonilnega ločenega mnenja časa vsaj čez noč, pa niso uslišali. 

V zdaj objavljenem odklonilnem mnenju Jaklič poudarja, da je večina ustavnih sodnikov, najbrž zaradi hitenja, storila nekaj očitnih strokovnih napak. Obenem pa, čeprav je bilo tri tedne časa, niso iskali stališča nasprotne strani, kar je sicer običajna praksa. 

Odločitvi večine v tem medijsko zelo odmevnem primeru, kjer so nekateri pravniki vladi javno očitali malomaren odnos do prava, ddr. Jaklič ni mogel pritrditi, ker po njegovi oceni temelji "na nekaj precej očitnih strokovnih napakah ali vsaj večjih obrazložitvenih pomanjkljivostih." In, kot pravi, ker "večina v cilju takojšnje, nenadne odločitve ni zagotovila, da bi ob pridobitvi in preučitvi argumentacije nasprotne strani ta te napake lahko sprevidela in se jim izognila."

Ddr. Klemen Jaklič: "Večina je v tej zadevi po moji oceni odločala preuranjeno in preveč rokohitrsko, za vsako ceno, z objavo praktično še isti dan, kot je bila odločitev na hitro predlagana."


Najprej ugledni in visoko izobraženi pravnik izpostavlja dejstvo, da Ustavno sodišče, kljub temu, da je pobudo imelo pri sebi že tri tedne, celo sploh ni pridobilo niti stališča nasprotne strani (Vlade oziroma njene službe za zakonodajo) glede vprašanja neobjave v Uradnem listu kot osrednjega razloga, zaradi katerega je takšno odločitev sprejelo.

"Te argumente smo šele po odločitvi, torej ex post facto, lahko slišali od Službe Vlade za zakonodajo in to na njeno lastno iniciativo. A če bi, kot je po postopku predvideno, Ustavno sodišče takšno stališče stranke pridobilo vnaprej (rok za to je lahko zelo kratek, tudi le kak dan, dva), bi se zagrešitvi lastnih napak in pomanjkljivosti vsled prevelike naglice lahko izognilo," pravi nekdanji profesor s Harvarda.

Ddr. Jaklič: "Prišlo je do nekakšne (sicer nedovoljene) sodbe presenečenja, ko nasprotna stran v tako pomembni zadevi sploh ni bila slišana, niti ni bila soočena z vprašanjem, na podlagi katerega je Ustavno sodišče odločalo. Kršeno je bilo torej temeljno ustavno načelo vsakega civiliziranega postopka audiatur et altera pars – preden odločiš, poslušaj tudi drugo stran."


Izpostavlja namreč, da obstajata najmanj dva načina podaljšanja veljavnega predpisa v pravnem sistemu. Ena je, da v samem predpisu rok avtomatičnega prenehanja veljave takega predpisa ni določen in da se Vlada na vsakih toliko dni na podlagi strokovnih podlag odloči, ali bo tak odlok še ohranila v prihodne. In če ga ohranja, tako ddr. Jaklič, ni treba sprejemati novega enakega predpisa in ga namesto starega objavljati v Uradnem listu. Stari predpis, ki je bil v Uradnem listu objavljen, namreč preprosto velja vse dokler ga ne nadomesti drug predpisa, ki je namesto starega prav tako objavljen v Uradnem listu.

Nasprotno je torej "poseg" v objavljeni Odlok v Uradnem listu potreben v primeru, če se Vlada odloči tak Odlok spremeniti ali ga odpraviti.

Drug način podaljšanja veljavnega predpisa pa je, da Vlada že v samem odloku določi, da slednji velja le do točno določenega datuma. "V tem primeru, in zgolj pri tej tehniki
podaljševanja, bi Vlada morala vsakih 7 dni sprejemati nov predpis (tudi če bi bil ta
vsebinsko enak staremu) in ga objaviti v Uradnem listu," piše Jaklič.

In ker vladni odlok ni določal roka svoje avtomatične neveljavnosti, temveč je ostajal v veljavi, razen če bi ga vlada nadomestila z novim (in ga objavila v Uradnem listu), je po Jakličevem prepričanju večina Ustavnega sodišča storila napako.

Druga napaka je po njegovem to, da Ustava v izrecni določbi drugega odstavka 157. člena v takšnih okoliščinah podeljuje pristojnost odločanja najprej Upravnemu in ne Ustavnemu sodišču, zaradi česar bi bilo treba pobudo v tej fazi, razen če bi kršili izrecno določbo Ustave, zavreči, stranke pa bi se morale najprej obrniti na Upravno sodišče.

"Tudi temu protiargumentu, ki je terjal resno preučitev, preden bi se
odločilo v nasprotju z njim, večina ni namenila nobene analize, niti kakšnega
konsistentnega doktrinarnega odgovora, k čemur je bila sicer izrecno izzvana ... a je kljub temu odločila nasprotno, kar ni skladno z minimalnimi standardi pravne argumentacije in pravnega odločanja," piše Jaklič.

V prid naglici odločitve pa je večina zavrnila tudi njegov nadaljnji predlog, da bi omenjene
pomanjkljivosti opisal v ločenem mnenju v ustrezno skrajšanem roku čez noč do jutranjih
ur, ko bi nato v javnost lahko prišla celostna odločitev, skupaj z ločenim mnenjem in
protiargumenti, kot je to običajno. "Tudi ta predlog je večina zavrnila brez vsakega
argumenta in kljub izrecnemu pojasnilu, ter s tem ob polnem zavedanju, da objava
naslednji dan (petek) zjutraj, namesto isti dan (četrtek) pozno popoldne, v ničemer ne
vpliva na izvrševanje pravic, saj med vikendom pouka ni, do izteka tridnevnega roka (v
ponedeljek) pa ima Vlada v obeh primerih isti končni rok za odločitev, kako naprej," izpostavlja Jaklič. Zato lahko ločeno mnenje poda šele naknadno, danes, po objavi odločitve izpred tedna dni.

Pobudo za ustavno presojo bi tako Ustavno sodišče po Jakličevem prepričanju moralo že prvi dan zavreči, pobudnike pa na podlagi 157. člena Ustave čimprej usmeriti na Upravno sodišče, kjer bi lahko uveljavljali prav vse argumente, vključno z možnostjo začasnega zadržanja ali prekinitve postopka do trenutka, ko se odloči o vseh
vidikih zadeve.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike