Ustavite konje, če želite zares (do)živeti advent

Milan Knep
4

Advent je tu. Spet prehitro. Vse gre prehitro. Povrhu vsega je advent kratek, nasičen z dogodki, cerkvenimi in civilnimi. Dobri možje, Miklavž, Dedek Mraz in Božiček se borijo za pozornost. Pred božičem je treba vse zaključiti. Birokratska ihta je na vrhuncu: zaključni računi, oddaja poročil, detajli, neulovljivi roki. Z adventnimi in drugimi okraski si kolektivi, podjetja in uradi nadevajo bolj človeški obraz. Zahteve za večjo storilnost umirjajo z napovedjo termina za prednovoletno srečanje, kjer bo priložnost za zahvale in podelitev priznanj. Šef, ki kaj da nase, mora misliti tudi na to. Vsi mu morajo slediti in mu izkazovati lojalnost.

Tudi to je advent. Pravzaprav ne, le dogaja se v adventu. Vse to pravi advent, kakršen je Bogu po volji, izpodriva. Ne čakamo več Nanj, na njegov prihod in rojstvo, temveč vpijamo balast. Takšen advent ni blagodejen obliž za naše duše, toliko manj, če so izpraznjene in razcefrane.

Ne čakamo več Nanj, na njegov prihod in rojstvo, temveč vpijamo balast.

Ali se je v toku, ki nas nosi, mogoče obrniti v nasprotno smer? Je sploh mogoče najti razloge in čas za avtentični advent? Iskreno hrepenenje, da bi se nas advent vendarle dotaknil, kljub decembrskemu direndaju ostaja. Nočemo ga izgubiti. V njem zaznavamo edinstveno priložnost, da spet najdemo stik s seboj in svojimi najbližjimi. A ker so do nas s svojimi zahtevami vsi tako neizprosni, najlaže odmaknemo pogled prav od Prihajajočega z višave, od Boga, svojega najdragocenejšega gosta. Naj potrpi vsaj On, si prišepetavamo; naj nam šteje v zlo, ker ga zapostavljamo; naj počaka, najbolje kar do konca adventa in se zadovolji s prižganimi svečkami na adventnem venčku.

Nelagodno nam je, ker goljufamo Boga, čeprav vemo, da v resnici izgubljamo sami; najprej sebe, potem pa vse druge, ki nam kaj pomenijo. Samotna adventna lučka na mizi, ki jo pogledujemo od daleč, nas spominja na nekaj, česar ni, pa bi lahko bilo. A vse to se lahko tudi obrne, če se seveda tako odločimo in rečemo ne stvarem, ki nam po nepotrebnem kradejo pozornost in se raje zberemo ob družinski mizi, utihnemo, potem pa s pogledom drug na drugega zapojemo Kralja, ki prihaja, pridete, molimo! Po besedi Svetega pisma, odmerjeni prav za čas pričakovanja, posveti v nas neka druga luč, ki ni od tod, Sveti Duh, vez ljubezni in edinosti, Logos, začetek novega sporazumevanja med nami.

S svetim bogoslužjem prve adventne nedelje spet začenjamo s tistim, kar smo obhajali že lani in prejšnja leta. Na videz nam je že vse znano; a če dobro pomislimo, hitro ugotovimo, da nismo več tam, kjer smo bili lani ob istem času. Kaj vse smo vmes doživeli, kaj vse nas je doletelo. Letošnji advent ni pri nikomer od izmed nas primerljiv z lanskim. V svojem življenju in še posebej v svojem krščanskem življenju moramo vedno znova začenjati. A nikoli na začnemo na isti točki. V enem letu se spremenimo kot ljudje, spremenijo se tudi razmere, ki nas določajo. Gospod prihaja po novih poteh, da nas znova najde in nam v naših novih potrebah izkaže svoje usmiljenje.

Kolikokrat se zgodi, da kljub odločitvam, za katere smo bili prepričani, da so dokončne, v življenju odpovemo in se ne izkažemo za junaka. Po božji dobroti smemo spet začeti od kraja.

Kolikokrat se zgodi, da kljub odločitvam, za katere smo bili prepričani, da so dokončne, v življenju odpovemo in se ne izkažemo za junaka. Po božji dobroti smemo spet začeti od kraja. Gospod nam daje novo priložnost in novo energijo, novo  razlago in nov pogled. V naših ušesih in v našem srcu spet odzvanja beseda od zgoraj: »Ura je že, da od spanje vstanemo. Kajti sedaj je naše zveličanje bliže kot tedaj, ko smo vero sprejeli. Noč se je premaknila in dan se je približal. Odložimo torej dela teme in si nadenimo orožje svetlobe …« (Rim 13,11–12).

Cerkveno leto nam pomaga, da duhovno in osebnostno rastemo. Pri tem so nam v oporo resnice vere, ki jih z vsakim letom globlje umevamo in vedno bolj ponotranjamo. Ob njih se odpiramo Božjemu delovanju, ki nas posvečuje. V adventu ne gre v prvi vrsti za moralo, za spreobrnjenje od slabih del k dobrim. Tisti, ki prihaja, ne prinaša najprej zapovedi, temveč prinaša sebe, skrivnostno drugost, eshatološko prihodnost. Nanjo naj bo v adventu usmerjana naša pozornost? Fjodor Mihajlovič Dostojevski je v Bratih Karamazovih starcu Zosimu položil na jezik: »Mnogo nam je na Zemlji prikrito, toda namesto tega nam je bilo podarjeno skrivnostno, skrito občutje naše žive povezanosti z drugim svetom, z zgornjim, višjim svetom, tako da tudi korenine naših misli in čustev niso tu, temveč v drugih svetovih. Zato filozofi govorijo, da na Zemlji ni mogoče dojeti bistva stvari. Bog je vzel semena iz drugih svetov in jih posejal na to Zemljo ter dal rasti svojemu vrtu; in vse, kar je lahko vzklilo, je vzklilo, toda to, kar je zraslo, živi in je živo le prek občutka svojega dotikanja drugih skrivnostnih svetov. Če ta čut v tebi oslabi ali se uniči, potem tudi tisto, kar je v tebi zraslo, umre. Tedaj postaneš do življenja ravnodušen in ga celo začneš sovražiti.«[1]

Nekaj podobnega najdemo v Platonovem Teajtetu: »Sokrat: Ali potemtakem z izrazom ‘razmišljati’ imenuješ isto kot jaz?« Teajtet odgovarja: »In kaj ti tako imenuješ?« Sokrat: »Pogovor, ki ga duša opravlja sama s seboj o tem, o čemer premišljuje. To ti pojasnjujem kot nekdo, ki res ne ve. Zdi se mi, da se duša, ko razmišlja, zgolj pogovarja, tako da sama sebe sprašuje in odgovarja, potrjuje, zanikuje.«[2] Sokratova nevednost se ne nanaša na njegovo omejeno poznavanje narave. Ne govori o tem, da ima premalo znanja o astronomiji, zoologiji, biologiji, geometriji ipd. Pač pa tisto, kar res ne ve in ne pozna, a ga še kako zanima, biva onstran vsega bivajočega. A ne ostaja tam, temveč prihaja. Z gotovostjo vere te dni kličemo Njega, ki ga Sokrat še ni poznal. Ne ostaja nedostopen, kajti »Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se dviga iz Izraela« (4 Mz 24,17).

naš izvor ni tu, v znanem, čeprav vemo, kdo so naši starši. In advent je milostni čas, ko naj se tega zavemo.

O izvoru …

Nič ni narobe, če ob tem, kar sta rekla Dostojevski in Sokrat,  ostajamo sami sebi radikalni tujci. Zakaj je temu tako? Ker naš izvor ni tu, v znanem, čeprav vemo, kdo so naši starši. In advent je milostni čas, ko naj se tega zavemo. Kajti naša bit, namreč to, da smo Božja podoba, ni del vidnega in umljivega sveta, temveč v drugosti. In tudi naš konec ne bo v umljivem ter čustvom in misli dostopnem, temveč v eshatološki skrivnosti. »Človek neskončno presega človeka,« je govoril Pascal.[3]

Nova zaveza večkrat poudarja, da smo na tem svetu tujci. »V veri so pomrli vsi ti. Niso doživeli izpolnitve obljub, vendar so jih iz daljave gledali, pozdravljali in priznavali, da so na zemlji tujci in priseljenci« (Hebr 11,13). Tujina v pismu Hebrejcem ni psihološke narave, ne govori o občutku tujosti, ki ga sicer vsi poznamo. Pisec pisma Hebrejcem ne misli na tujino v smislu tujosti okolja v katerem živimo, ne gre mu za opis doživljanja tujine v odnosu do družbe in bližnjih, temveč misli na tujino, ki je v nas, ker naša bit, naša bogopodobnost ni misljiva, ni z ničemer določljiva, ker je namreč naš izvir v absolutni drugosti.

In če je tako, kaj se potem dogaja v naših dušah, ko smo zbrani ob adventnem venčku? Z dlanmi se dotikamo drug drugega, z očmi si posredujemo upanje, z besedami si izkazujemo razumevanje. Ob vsem tem pa doživljamo skrivnostni manko, nedoumljivo tujost. Najprej do sebe, ker je naša bit skrita v Bogu, tujost do vseh, ki so ob nas, ker je tudi njihova bit onstran vsega duševnega. K njemu, v katerem se gibljemo in smo (prim. Apd 17,28), se vzpenjamo s hrepenenjem. In prav to je stvarnost adventa.

Hrepenenje je nekaj zakramentalnega, ker na eni strani preseva naša čustva, na drugi strani pa je v hrepenenju navzoč skrivnostni Drugi, Tisti, ki nam hrepenenje sploh omogoča. Kajti hrepenenja po Drugem ne bi bilo, če Ta Drugi ne bi obstajal. Ker nič, tisto, kar ne biva, ne more privlačiti. Privlačna sila, tudi duhovna, lahko obstaja samo zato, ker nekaj je. Četudi ne vemo, kako je. Za silo nam to pomaga razumeti analogija s fizikalnimi izračuni, ki nas napeljujejo na prepričanje, da obstajata temna snov in temna energija, čeprav ne za eno ne za drugo ne vemo, kako obstajata in verjetno nikoli ne bomo spoznali strukture njunega obstoja.

A še bolj kot ta analogija lahko naše hrepenenje napolni z mirom Božji odgovor Mojzesu na njegovo vprašanje, kdo je, ki govori z njim. Glas iz gorečega grma se mu je predstavil po imenu: »Jaz sem, ki sem« (2 Mz 3,14). Kar pomeni: »Moja bit je obstoj.« Samo Eden absolutno je, vse drugo lahko obstaja samo po njem. Na njegov prihod se pripravljamo, samo po njem lahko spravimo v red, kar po grehu, ki je prišel na svet, leti narazen.

Bratje in sestre, smo hiša Jakobova, pravi Izaija, naj gremo in hodimo v Gospodovi luči (prim. Iz 2,5).

[1] Navaja Gorazd Kocijančič, O nekaterih drugih. Štirje eseji o preobilju, Beletrina 2016, str. 9

[2] Prav tam, opomba št. 3, str. 13

[3] Prav tam, str. 11–12

4 KOMENTARJI

  1. Sicer pa nam gospod Knep dobronamerno svetuje, da se umirimo, in doživimo bližajoče PRAZNIKE tudi z “notranje” strani.

    Toda tempo današnjega časa je tako hiter, da nimamo časa POČAKATI. Če vse kar delamo, delamo z dobrim namenom, mislim, da nam bo BOG ODPUSTIL, tudi če ne bomo vsak dam ZMOLILI ob adventnem venčku.

    Ko sem bila še v službi sem imela malo časa, kajti poleg službe sem imela družino, in gospodinstvo. Hišo že od otroštva dalje sem imela navado pred prazniki malo bolj počistiti. Čistiti je bilo potrebno tudi Cerkev. Če si cerkveni PEVEC je potrebno imeti v ADVENTU več pevskih vaj, da potem PEVCI pomagajo ŽUPNIKU, da so PRAZNIKI še bolj SLOVESNI.

    Tudi doma mora biti na mizi kaj BOLJŠEGA – slavnostno kosilo, pecivo….. . Tudi obleke morajo biti ena A. Večina tega sloni na ŽENSKAH. In potem zmanka časa za molitev…..

    Toda Bog, ki vse vidi in vse ve (že nona me je učila, da je tudi DELO-MOLITEV), vidi tudi prizadevanja, ki praznike polepšajo. Sem mislila, da bo v pokoju več časa. Pa si še vedno naložim toliko obveznosti, da mi zmanka časa za UMIRITEV.

    Toda VERSKE praznike imam zelo rada. Tudi če sem utrujena, mi dajejo neko veliko VESELJE in moč, da optimistično gledam v prihodnost.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime