Državni svetniki so z 28 glasovi za in brez glasu proti potrdili sveženj zakonskih predlogov za ustanovitev pokrajin. Osnovni predlog, ki ga je strokovna skupina predstavila pred letom in pol, je doživel še nekaj sprememb, saj so predlagatelji upoštevali predloge, ki so jih dobili od občin.
Trenutni predlog tako predvideva 15 pokrajin in poseben status Mestne občine Ljubljana.
Čeprav je število pokrajin nekoliko večje, kot bi bilo optimalno po mnenju stroke, so prepričani, da je treba poslušati tudi želje ljudi in upoštevati geografske in kulturne značilnosti posameznih regij.
Brez glasu proti so državni svetniki pravkar podprli vse tri zakonodajne iniciative za ustanovitev pokrajin in njihovo uspešno delovanje. pic.twitter.com/59FlnaFjNe
— Državni svet (@DrzavniSvet) July 6, 2022
Sveženj predlogov za ustanovitev pokrajin vsebuje tri zakonske predloge – Zakon o ustanovitvi pokrajin, Zakon o pokrajinah in Zakon o financiranju pokrajin. Kot je uvodoma povedal predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca, je predlog nastal od spodaj navzgor, brez sodelovanja političnih strank, ki bi proces »kontaminirale« s svojimi interesi.
Strokovna skupina je upoštevala obstoječe stanje, razvojne možnosti in strokovna merila, od katerih pa so tudi nekoliko odstopili po pogovorih z občinskimi sveti, ki so podali svoje pripombe. Udeležili so se 136 sej občinskih svetov, 90 občin je podalo svoje pripombe, ki so bile nato upoštevane v končni predlog.
15 pokrajin in poseben status Ljubljane
Danes sprejeti predlog predvideva 15 pokrajin in poseben status Mestne občine Ljubljana, kar je tudi ključna razlika glede na prvi predlog, ki so ga predstavili javnosti pred letom in pol. V teoriji je po mnenju stroke to nekoliko preveč, saj bi stroka glede na velikost države predlagala šest do osem pokrajin.
A ob upoštevanju razmerij na terenu, regionalnih identitet ocenjujejo, da je model 15 pokrajin vendarle optimalen, saj jih morajo za svoje vzeti tudi ljudje, ki v njih živijo, je povedal Boštjan Brezovnik, vodja strokovne skupine, ki je predlog pripravljala. Večjo težo bi dali tudi obstoječim mestnim občinam, ki bi postale središča pokrajin.
Med ključne spremembe spada nova razdelitev pokrajin. Na severni in južni del se po novem deli Osrednjeslovenska pokrajina, s severnim delom od Kamnika do Logatca in južnim delom od Iga do Kočevja. Ločeni sta tudi Koroška in Šaleška pokrajina. Prejšnja Štajerska pokrajna je razdeljena na Štajersko s središčem v Mariboru, ki nima posebnega pokrajinskega statusa, in Spodnjepodravsko s središčem na Ptuju. Ločeni sta tudi Posavska in Zasavska, od Primorsko notranjske pa je ločena Istra, ki vsebuje štiri obalne občine.
Ustanovitev pokrajin nujna za razvoj Slovenije
Svetniki so bili enotni, da je ustanovitev pokrajin nujna ter da je trenutni predlog v danih razmerah ustrezen. S pokrajinami želijo nasloviti trend, da se vse več delovnih mest seli v Ljubljano. V treh letih je število delovnih migrantov, ki se vozijo v Ljubljano, povečalo z 98.000 na 117.000 in še vedno narašča.
Centralizacija prazni podeželje, ki se stara. Po projekcijah bi število starejših od 65 let na Goriškem že v desetih letih preseglo 50 % prebivalstva, Ljubljana prometno ni pripravljena na 140.000 dnevnih migrantov, dnevne migracije pa negativno vplivajo tudi na odnose v družinah, porast nasilja in drugih problemov, smo še lahko slišali.
O pokrajinah mora odločiti Državni zbor, kjer lahko pride še do večjih sprememb
Slišati je bilo tudi opozorila, da nikakor ni optimalno, da bi pokrajine dobile preveč pristojnosti, predvsem na področju zdravstva in visokega šolstva, saj si ne moremo privoščiti univerze in univerzitetnega kliničnega centra v vsaki pokrajini. Nekateri so skeptični tudi, če je v trenutni polarizaciji primeren čas za ustanavljanje pokrajin.
Predsednik republike Borut Pahor se je državnim svetnikom zahvalil za ta prelomen trenutek in jim čestital, da so po skoraj treh letih priprav pripravili zakonski predlog na strokovni podlagi. Opozoril je tudi, da razpoloženje za ustanavljanje pokrajin nikoli ne bo idealno ter da upa, da bodo odločevalci cenili trud državnih svetnikov
Predsednik Pahor se na povabilo predsednika državnega sveta Kovšce udeležuje 53. seje državnega sveta, na kateri bodo obravnavani predlogi zakonodajnih iniciativ temeljne pokrajinske ureditve. PRS bo imel nagovor. @DrzavniSvet Neposredni prenos: https://t.co/MCWSqkCrdc pic.twitter.com/94W6u2nVm2
— Borut Pahor (@BorutPahor) July 6, 2022
Kot pa dodaja Pahor, je to šele začetek, saj je zdaj na vrsti Državni zbor, da zadevo obravnava in sprejme z dvotretjinsko večino. Trenutnemu predlogu naj ne bi nasprotovala nobena občina, gre pa še vedno zgolj za ogrodje pokrajinske zakonodaje. Za polno uveljavitev pokrajin in prenosa pooblastil nanje je predvidenih še 5–7 let, saj se je treba pogajati o vsakem posameznem prenosu pristojnosti na pokrajine, kjer se bo znova lahko premislilo, katere pristojnosti je smiselno dodeliti pokrajinam.
Tudi trenutni predlog pa še ni nujno dokončen, saj se lahko državni zbor odloči predloge še spremeniti. Državni svetniki, kot pravijo, tako odločevalcev ne postavljajo pred izvršeno dejstvo, ampak prednje dajejo predlog, ki je usklajen na ravni občin, ki ga je pripravljalo preko 100 strokovnjakov, od tega 30 iz tujine.
Za sprejem pokrajinske zakonodaje je potrebna dvotretjinska večina v državnem zboru, kar pomeni, da je podpora koalicijskih strank praktično nujna.
Slaba novica za zagovornike uvedbe pokrajin je, da v koalicijski pogodbi o pokrajinah ni zapisano ničesar. Dobra pa, da pišejo o “pospeševanju postopkov decentralizacije in dekoncentracije državnih institucij”, ki jih bodo “razporedili po vsej državi”.
Pod točko “skladen in enakomeren regionalni razvoj” prav tako pišejo, da si bodo prizadevali za pospešitev vzpostavitve regij v državi, kar bo omogočilo
decentralizacijo razvoja na področju vseh vrst politik. “Prenovili bomo zakonodajo s
področja regionalnega razvoja s ciljem boljšega zagotavljanja javnega interesa.”
Če s tem mislijo pokrajine, bi lahko volk ostal sit in koza cela.
zopet bo perje frčalo…
Širjenje birokracije in nič več!
Ne znam si predstavljati osrednjeslovenske regije brez Ljubljane. Ta je vendar naravno središče te regije, h kateremu gravitira celotna okolica in je z njim tudi funkcionalno povezana.
Regije/pokrajine niso nekaj, kar se lahko poljubno oblikuje na zemljevidu, temveč jih je treba detektirati v naravi. Vsak kraj gravitira k nekemu naravnemu središču in ne gravitira kamorkoli.
Ljubljana je središče Slovenije! Okoliške občine-pokrajine imajo popolnoma drugačne probleme kot sama prestolnica. Spoznal in izkusil z 20 leti terenskega novinarskega in izvirnega tržernjskega dela (po partijski kazni) na RGL in s sodelovanjem pri nekaterih občinskih glasilih tedanjih petih občin Ljubljane in kasneje kot MO Ljubljana in devet samostojnih občin okrog nje. Je pa zanimivo brati aktualno delo o dr. Antonu Korošcu in namerah marsikoga v njegovem času v kraljeviha SHS in Jugoslavija, da bi – na kar opozarja marsikdo tudi sedaj – Slovenijo pokrajinsko razkosali v prid sosed: Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške. Zato je potrebno v himno Slovenije Stanka Premrla dodati tudi 2. in 4. kitici Prešernove Zdravljice, ko se jo izvaja tudi vokalno, da bomo izpostavili slovenske prednosti in potrebe po spravi, sreči in edinosti v duhu prave demokracije. . ..
Ljubljana je središče Slovenije! Okoliške občine-pokrajine imajo popolnoma drugačne probleme kot sama prestolnica.
***
Ljubljana je tudi središče ljubljanske regije.
Mislim celo, da bi bilo veliko boljše ime Ljubljanska regija kot umetno ime Osrednjeslovenska regija.
Ljubljanski bazen ali ljubljanska regija je funkcionalno povezana celota,ki ima veliko skupnih problemov, seveda pa niso vsi problemi Ljubljane in periferije skupni. Specifične lokalne probleme rešujejo občine.
Tudi Mestna občina Ljubljana je lokalna enota, ki rešuje specifične probleme Ljubljane.
Ljubljana kot formalna regija s samostojno upravo bi se dejansko praktično prekrivala z Mestno občino Ljubljana in sedanjo mestno upravo. Kakšna bi bila sploh razlika med njima?
Predlog o Ljubljani kot samostojni regiji ima tako vsaj te funkcionalne napake:
– Faktična ljubljanska regija bi ostala brez svojega naravnega središča, h kateremu gravitira in ljubljansko regije povezuje v celoto
– Ljubljanska regija in Mestna občina Ljubljana bi se po svojih administrativnih funkcijah prekrivali in podvajali. V praksi bi to povzročalo trenja in nerešljive probleme glede pristojnosti. In zapravljanje denarja.
– Ker bi ljubljanska periferija kot samostojna regija ostala brez svojega središča, Ljubljane, in brez osrednje uprave, bi bilo treba na novo ustvariti neko upravno središče, kar je spet logični in funkcionalni nesmisel, saj novo središče ne bi bilo naravna in funkcionalna povezovalna točka ljubljanske regije, kajti to je samo mesto Ljubljana, h kateremu gravitira vse periferija.
Predlog o Ljubljani kot regiji je popoln nesmisel. S tem predlogom zakon o pokrajinah ne bo nikoli sprejet – če premorejo poslanci trohico razsodnosti.
Popravljam zgornji komentar: Po predlogu naj bi Mestna občina Ljubljana dobila poseben status, torej bi bila izvzeta iz sistema pokrajin in tako ne bi prišlo do podvajanja funkcij, kot sem zmotno napisal zgoraj. Vse ostale dubioze pa ostajajo.
Cele Slovenije je komaj za eno spodobno pokrajino, politični umetniki pa bi jo razdrobili na petnajst pokrajin.
To bi prineslo petnajst pokrajinskih upravnih in odločevalskih infrastruktur, z njimi pa stroške, ki bi izničili morebitne koristi od pokrajinske samouprave.Pri tem se pa državna uprava ne bi zmanjšala, ker množica “naših” potrebuje varno državno sinekuro
Vse, kar potrebujemo, je poštena centralna oblast, ki bi skrbela za skladen razvoj države. Seveda brez odločujočega vpliva tradicionalno sleparske in plenilske levice.
Tudi jaz tako mislim.
Žal ponavljata na pamet floskule, ki jih širi levica, že odkar imamo evropsko lokalno samupravo, češ da so pokrajine nepotrebne.
Razlog je v tem, da je desnica bistveno močnejša v določenih regijah kot na nivoju cele države, poleg tega je ljubljanskim plenilcem na nivoju države bolj prikladno, če so javna sredstva čim bolj koncentrirana v Ljubljani na državnem nivoju, namesto da so razpršena po vsej državi in izven njihovega dometa. Zaradi tega levica nsprotuje pokrajinam in zelo težko bo prodrl tudi sedanji predlog, ker ga levica bržkone ne bo podprla.
Bistvo lokalne samouprave je, da imajo besedo pri upravljanju občin in pokrajin tisti, ki tam živijo, ne neka centralna oblast, ki ima svoje interese, svoje prioritete in svoje preference.
Odkar imamo sedanje občine, so tudi manjši kraji urejeni, medtem, ko so v prejšnjih kardeljanskih občinah bila urejena, kolikor so bila, v glavnem središča občin. Toda za urejanje širših regionalnih zadev so občine neprimerne. Potrebno je, da se med sabo funkcionalno povežejo v regijo/pokrajino.
Problem, ki nastane, je seveda možno povečanje javnega sektorja. Zakon o pokrajinah bo moral urediti tudi prerazporeditev določenih nalog, ki jih sedaj opravlja država, na pokrajine, vključno s premestitvijo kadrov.
Pa naju je rasputin razcefral kot bi radi politični sanjači na prafaktorje razstavili Slovenijo.
Če je že res tako potrebna regionalizacija, ne razumem, zakaj je pozabljena tradicionalna delitev Slovenije na Štajersko, Koroško, Dolenjsko, Krajnsko in Primorsko, ki bi ji priključil še obalno kraške občine. Pogojno bi dopustil le še pomursko oziroma prekmursko pokrajino.
Namesto pametnega premisleka o regionalizaciji, pa je nekdo vsilil debato o ljubljanski pokrajini in odprl akademsko debato, ki ji večina nismo dorasli, o tem, ali mejne občine, ki gravitirajo k nekoč slovenski Ljubljani, spadajo v ljubljansko pokrajino ali ne.
Če in ko bom kdaj doživel, da se bo poduhovljeni rasputin strinjal z menoj, bom vedel, da sem le še za v staro šaro in da sem odslužil. Takrat se bom v celoti posvetil pridelavi hrane, ki je bo tako zelo primanjkovalo v vseh petnajstih, šestnajstih ali sedemnajstih pokrajinah, prepotentnim in nadvse pametnim apologetom mikroregionalizacije navkljub.
Občine severno od Ljubljane nimajo ničesar skupnega z občinami južno od Ljubljane.
To je ravno problem tega predloga. Ljubljana povezuje severni in južni del osrednjeslovenske regije v celoto. Brez Ljubljane sta oba dela obglavljena – brez naravnega središča, h kateremu gravitirata. Bojim se, da je ta neumni predlog nekdo podtaknil, zato da bo vsa zadeva padla v vodo.
Ljubljana niti v preteklosti, niti sedaj ni bila središče ljubljanske pokrajine, zaradi obilice, predvsem demografskih faktorjev. V A-O je bila pretežno nemška in z napotenimi priseljenci s Češke, Poljske, itn. Tako je bila tim. Slovenka filharmonija po njihovih knjigah dejansko vse drugo kot slovenska. V kraljevinah so jo preplavili izobraženi koroški Slovenci, ki so tudi zasedli vse naj pomembnejše funkcije ter seveda številni srbskih nameščenci, po zapisanem v knjigi dr. Antena Rahtna o Korošcu. Nabavite si jo, ne bo van žal. V FLRJ,SFRJ pa še dodatno narodnosti in narodi drugih jugoslovanskih republik, kar je še posebej pospešil dr. Marjan Rožič., doktor prištinske univerze. Obrobje Ljubljane je prebivalstveno posledica priseljevanj po I. in II. svetovni vojni z vseh pokrajin Slovenije. Sicer pa nikjer glava mesta niso del raznoraznih pokrajin, ampak so pač glavna mesta. Razdelitev na nekdanje dežele pa je voda na mlin sosedom.
Z dilemo, ali Ljubljana skupa z osrednjo slovensko pokrajino ali naj se sama oblikuje kot okrajina, si še mene spravil v trilemo.
Problem namreč nastane pri številu slovenskih pokrajin. Če bi Ljubljana postala tudi središče osrednje slovenske pokrajine, bi dobili le 14 pokrajin, kar bi bila taka škoda, da bi bi morali razdeliti še kako drugo miniaturno pokrajino, da bi spet spravili skupaj 15 pokrajin kot je bilo globoko umno zamišljeno.
Prevec pokrajin. Tistih pet, ki smo jih imeli pod ranko Avstrijo, se je organsko razvilo v zgodovini, kar pomeni, da so imele neki smisel. Tu gre pa za birokratsko razkosavanje Slovenije.
Pri odločanju upoštevajmo izkušnje primerljivih bližnjih federalno urejenih uspešnih držav , Izpiričano uspešna sosednja Avstrija ima ob štiri- kratni površini in prebivalstvu vsega 9 pokrajin-dežel. Tudi Švica ima ob več kot dvojni površini Slovenije 25 kantonov. Pri tem je Švica iz zgodovinskih razlogov najbolj razedeljena in mnogi kantoni (pre)majhni.
Zakaj v Sloveniji celo 16 pokrajin – regij, pri čemer ni nobenih zgodovinskih argumentov npr za Velenjsko, Zasavsko in še celo vrsto drugih pokrajin.
Dejansko so dovolj vsega tri do štiri pokrajine: Primorska, Osrednjeslovenska v približnem obsegu nekdanja Kranjske dežele in slovenski del nekdanje zgodovinske dežele Štajerske. Tisti drobec Koroške dežele, ki smo ga kljub nestrečnemu plebiscitu uspeli obdržati je (pre)majhen za lastno pokrajino. Samo še Prekmurje je zaradi tisočletne ločenosti od ostalih Slovencev in nekaterih posebnosti morda upravičeno do lastne pokrajine, ki pa bi tudi bila razmeroma majhna.