Uspešnost Janeza Janše ni odvisna od uspešnosti SDS

Martin Nahtigal
Vir zajema slike: arhiv mmc rtv slo
Predsednik SDS Janez Janša je bil na tajnem glasovanju v državnem zboru z 52 glasovi izvoljen za predsednika nove slovenske vlade. Janša je tako dobil že tretji premierski mandat v zgodovini samostojne Slovenije, ki bo kmalu dobila svojo štirinajsto vlado. Novo slovensko vlado bodo sestavljale stranke SDS, SMC, NSi in DeSUS.

Včerajšnja debata je še enkrat pokazala, da levo polovico slovenskega političnega prostora druži predvsem nasprotovanje Janezu Janši in SDS. Paranoja, ki je v času koalicijskih usklajevanj dosegla do sedaj nepoznane vrhunce od groženj do protestov. Sentiment, ki je velikokrat popolnoma iracionalen in osnovan na eni najbolj trdovratnih PR zgodb slovenske zgodovine preteklih 30 let.

Podcast Nahtigalovega komentarja je na voljo na dnu teksta


Toda. Vsaka PR zgodba mora za dolgoročen uspeh imeti v sebi tudi vsaj kanček resnice. In zato si bom dovolil, da novoizvoljenemu mandatarju namenim nekaj besed. Namreč Janez Janša je eden najboljših slovenskih političnih strategov. O tem ni dvoma. In je popolnoma drugačen tip premierja, kot je bil njegov predhodnik. Delita pa si pomembno lastnost. To je želja po nadzoru in odločanju. Lahko bi morda stvar celo imenovali težnja po demokratičnem absolutizmu. Čeprav se ta skovanka na prvi pogled sliši nesmisel, vendar pojasnjuje modus operandi, ki je škodljiv za vsakršnega premierja, ki želi teči na dolge proge. Znotraj nazivno demokratičnega sistema doseči čim večjo moč odločanja sam, ne glede na ceno za demokratične institucije, politične partnerje ali sodelavce in uslužbence.
Janša je sicer popolnoma drugačen tip premierja, kot je bil njegov predhodnik. Delita pa si pomembno lastnost. To je želja po nadzoru in odločanju.

Namreč največja stranka v opoziciji se mora vesti drugače kot največja stranka v vladi. Če želi, da ta vlada obstane in ta vlada nadaljuje svoje delo v prihodnje. Novoizvoljeni premier pa skozi svojo politično kariero dokazuje, da ima s tem kdaj tudi težavo. Odličen osamosvojitveni obrambni minister ni morda najboljši premier tri desetletja po končani vojni. Lahko je, če ustrezno spremeni modus operandi. Prvi uspešen signal tega je bil njegov poizvolitveni govor, ki je bil povezovalen in državniški.

Skrb predsednika vlade bi morala biti dobrobit partnerjev


Če sklepamo po koalicijski pogodbi, so si štirje partnerji zadali visoke cilje in zahtevne naloge, ki jih je nemogoče v celoti uresničiti v dveh letih, ki jih imajo na voljo. Morda pa bi se jih dalo v večini uresničiti v šestih letih. Toda za to bi morali skupaj prečkati most, ki se imenuje volitve. In v volilnem sistemu, kot ga imamo, je premier tisti, ki je primoran ta most prečkati z zagotovljeno večino. Relativna samostojna zmaga je bolj slaba tolažba.

Zato po mojem mnenju prva skrb novega premierja, če si to želi ostati naslednjih šest let, ni njegova lastna stranka, ki je v odlični formi. Niti njegova zvesta baza. Ampak njegovi trije partnerji. Njihovo blagostanje, rast in napredek bo tisto, kar bo tej koaliciji omogočilo, da uresniči cilje, ki si jih je zastavila in ki si jih državljani zaslužimo, da jih uresniči.
Če želi državo voditi naslednjih 6 let, prva skrb novega premierja ni njegova lastna stranka, temveč njegovi trije partnerji.

Politična senca nad njegovimi partnerji, ki jo je z veseljem gradil Šarec preko svoje medijske pojavnosti in zakulisnih dogajanj je tisto, kar mu je sfižilo načrte po predčasnih volitvah ter gladkem ustoličenju kot naslednje LDS. Uničil se je sam in njegovi partnerji so ga z veseljem prepustili njegovi usodi. Ta del osebnih odnosov je v politiki velikokrat relevanten. Žalibog morda prevečkrat in preveč odločujoče, ampak to je realnost, v kateri živimo.

Pri tem pa je pomembno poudariti tudi, da morajo koalicijski partnerji opraviti svoje delo in se ne vdati v usodo ali blagostanje koalicijskega zavetja. Njihova usoda je prvenstveno v njihovih lastnih rokah. Vsebinski idealizem in reševanje sveta v enem zamahu ni tisto, kar bo dalo prave rezultate z dolgoročnim učinkom. Konkretne rešitve, ki bodo prišle pravočasno in jih bodo državljani poznali, razumeli in čutili predvsem v svoji denarnici, so tisto, kar bo dodalo vetra v jadra tega partnerstva.

Jasno je, da bo nasprotna stran poskušala obtežiti igrišče, da bo viselo na njihovo stran, kar se da močno preko vseh možnih vzvodov; od akademskih pisem, organizacij protestov do stalnega medijskega pritiska in ustvarjanja izrednih razmer na mnoštvu področij, ki so realno zanemarjena že desetletja. S tem bodo premierja in njegove mehanizme stiskali v kot ter čakali na odziv, na protinapad. Na jezik, ki se ga da vleči na sodišče; na poteze, ki se jih da "spinati" do onemoglosti. Karkoli, kar bi lahko dalo povod še večjem pritisku na koalicijske partnerje in trasiranju izgovora za njihov izstop iz koalicije.

Situacija ni pošteno postavljena, niti posledice neposrednih in netaktnih potez, ki bi to spremenile, ne bodo omogočile poštene spremembe. Prejemati udarce in ne odgovoriti. Omiliti ton in se pustiti obtoževati, celo blatiti. To je nekaj najtežjega, ne samo v politiki, tudi v življenju. Ko lahko človeka raznese od nepoštene obravnave in neresničnih navedb. Vendar tega ne sme pokazati. To je realnost, ki čaka novega premierja.

In samo od njega je odvisno, ali bo odgovarjal na te napade in poskrbel še za eno antijanša koalicijo čez dve leti, ki nas bo državljane stala veliko. Ali pa bo sprejel, da samo zmaga te koalicije na prihodnjih volitvah pomeni njegovo lastno zmago.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Mojca Šetinc Pašek z udarnim poročilom o financiranju stranke SDS. Bo komisijo v nadaljevanju sploh še vodila?
  • 07. 11. 2023
Odmev tedna: Bitka praznikov
  • 05. 04. 2024
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
  • 19. 04. 2024

Prihajajoči dogodki

Ogled koledarja