Uspehi, kompromisi in nerešeni izzivi svetovne podnebne politike ob koncu COP26

Vir: Flickr

V Glasgowu se bo predvidoma danes zaključila 26. konferenca Združenih narodov o podnebju COP26. Pred pogajalci so še finančna vprašanja in piljenje zaključne izjave, ki bo plod številnih kompromisov. Zato bo po konferenci najverjetneje več tistih, ki jo bodo dojemali kot razočaranje.

Toda pri tem ne gre spregledati, da nobena od držav sporazuma aktivno ne sabotira in da je pogajalcem med vrhom uspelo zbližati tudi stališča ZDA in Kitajske, ki sta se zavezali, da bosta skupaj sodelovali pri zmanjševanju emisij v naslednjem desetletju, kar je morda ena najboljših novic tokratnega podnebnega vrha.

Ključni bodo kompromisi

Usklajevanje podnebnih ciljev v Glasgowu je še enkrat razkrilo, kako težavni so takšni kompromisi, saj imajo sodelujoče države pogosto neuresničljive želje. Kot je ob tem za Delo pojasnila glavna slovenska pogajalka na COP26 Tina Kobilšek, ni mogoče, da bi katerakoli stran dobila vse, kar si želi. Zato v takem primeru velja, “da je dogovor dober, če so z njim vsi približno v enaki meri nezadovoljni”.

Tako države, ki bi jih dviganje morske gladine v naslednjih desetletjih najverjetneje izbrisalo iz obličja Zemlje, poudarjajo, da bi morali storiti več. Po drugi strani pa se države kot so Savdska Arabija, Avstralija in Rusija zavedajo, kako odvisne so od energetske izrabe fosilnih goriv in da bi njihovo hitro opuščanje prineslo nesprejemljivo rast brezposelnosti in upad BDP.

Občuten je tudi konflikt med gospodarsko razvitimi in revnejšimi državami, ki se jim zdi nesprejemljivo, da bi bil njihov gospodarski razvoj brez fosilnih goriv močno zaviran in dražji, bogate države pa ne želijo za zeleni prehod razvijajočih se nameniti visokih vrednosti sredstev, ki si jih te želijo.

Končni sporazum mora tako upoštevati, da doseženi kompromisi ne postanejo katastrofalni za podnebno ogrožene države in ne za gospodarstva, odvisna od fosilnih goriv. Pri tem je pogajalcem največ preglavic povzročal odstavek, ki pogodbenice poziva, naj pospešijo razvoj, uvajanje in širjenje tehnologij ter sprejetje politik za prehod na energetske sisteme z nizkimi emisijami ter k prenehanju uporabe premoga in opuščanju subvencij za fosilna goriva, čemur med drugim nasprotuje Indija. Pogovore COP26 je zapletla nedavna energetska kriza. Medtem ko se je Kitajska zatekla k pridobivanju več premoga, so ZDA od OPEC zahtevale, da črpa več nafte.

Države proti strožjim zavezam

Kot eno najbolj ključnih dejstev med konferenco se je ob tem pokazalo tudi, da se udeleženke zavedajo bremena podnebnih sprememb, a se niso pripravljene zavezati ambicioznejšim ciljem na tem področju.

Medvladni svet za podnebne spremembe meni, da je treba emisije zmanjšati za 45 % do leta 2030, da ostanejo znotraj 1,5 stopinje Celzija, kar pa je s trenutnimi obljubami neuresničljivo. Zato so že pred zaključkom vrha zelo glasni pozivi zaradi podnebnih sprememb najbolj ogroženih, da se morajo pogajalci na pregled in ponovno usklajevanje vrniti že naslednje leto in ne šele leta 2025, kot je bilo predvideno s Pariškim sporazumom. Takšnim vsakoletnim usklajevanjem pa so med drugim nenaklonjene ZDA in Kitajska.

ZDA in Kitajska v sodelovanje

Toda ta zaplet je pravzaprav minoren v primerjavi s tem, da sta se ZDA in Kitajska  naposled zavezali k podnebnemu sodelovanju, kar je tudi korak k boljšim meddržavnim odnosom. Med drugim sta se tako zavezali h krepitvi prizadevanj za zmanjšanje emisij, izpustov metana in zmanjšanju krčenja gozdov.

V zadnjih letih so sicer ZDA gojile močan strah, da bi Kitajska energetsko transformacijo skušala izkoristiti za to, da bi še bolj ogrozila status ZDA kot prvega gospodarstva v svetu. In to tudi s pomočjo tega, da bi ZDA morale pokriti energetski prehod najrevnejših držav, Kitajska pa bi bila kljub svoji razvitosti še vedno deležna odpustkov.

Kljub temu je še nejasno, kakšno bo končno stališče Kitajske, ki je v energetski krizi proizvodnjo premoga povečala na rekordne ravni in bo do leta 2030 predvidoma dosegla najvišjo raven emisij.

Stroški za razvite države bodo ogromni

Med pogajanji se je tako izkazalo, da afriške države zahtevajo, da jim razvite države za financiranje podnebnega prehoda ter prilagajanje podnebnim spremembam vsako leto omogočijo dostop do skupno 1300 milijard dolarjev (povratnih in nepovratnih sredstev). Takšni zneski pa so seveda tudi veliko breme za države, ki takšna posojila dajejo.

Zato bo zlasti EU od takšnih držav pričakovala, da v svoja gospodarstva uvedejo tudi rešitve, ki jih v Evropi že poznamo. Takšno je na primer kupovanje emisijskih kuponov, kar bo sprožilo potrebo po reformah tudi v teh državah.

Srednja pot, manj omejevanja in več inovacij
Verjetno bi glede na dogajanje na COP26 države morale najti srednjo pot, ki bi razvijajočim se državam omogočila, da dohitijo razvitejše in se podnebnim spremembam prilagodijo s sodobno tehnologijo. Trenutna svetovna podnebna politika, v kateri bi bogate države zaustavile “umazani” razvoj revnejših, temelječ na fosilnih gorivih, bi razvijajočim se prinesla velike izgube BDP in še povečala njihovo revščino, medtem ko bi bogate povečale svojo prednost.

A da bi revnejše države lahko dohitele bogatejše in se prilagodile spreminjajočim se okoljskim razmeram na način, ki bi najbolj koristil njihovemu gospodarstvu in planetu, bi poleg denarja bogatejših potrebovale tudi delujoče tržno gospodarstvo in svobodno podjetništvo, ki bi omogočilo razvoj tehnologij. Prav napredek, ne omejevanje, je tisti, ki se v boju s podnebnimi spremembami pogosto premalo upošteva, a je pomemben faktor zmanjševanja emisij in bolj zelene prihodnosti, pa tudi odgovor na še nerešena vprašanja na področju vse večjih potreb po energiji.

6 komentarjev

  1. Trideset let se svet ukvarja s podnebnimi soremembami. Sprejema resolucije in tudi ukrepe, pa se razmere ne soremenijo, celo slabšajo se. Torej je pot za preprečitev klimstskih sprememb napačna in neučinkovita.
    In če nekdo trideset let ponavlja napako je nerazsoden.
    Zato ima Gretica čisto prav, ko trdi, da gre za: Bla, bla, bla bla!
    Seveda ona misli, da je bla, bla bla potrebno zaostriti, kar pa bi bila še dodatna neumnost.

  2. Meni se zdi ta histerija okoli zelene energije skrajno dvomljiva. Naj me kdo popravi, če se motim, a samo za primer: koliko cementa je potrebno proizvesti za postavitev ene veterne turbine? Nekje sem prebral 25 ton. Prištejmo še delo v kamnolomih za frakcijo za betoniranje. Temu prištejemo še 900 ton železa za armaturo in še 65 ton plastike. Da o transportu in energiji potrebni za postavitev ene same vetrne elektrarne niti ne govorimo. Grobo povedano, vsaj 500 000 ton CO2 za postavitev. In kaj po 20 letih, ko je zadeva amortizirana? Beton bo ostal v morju ali na kopnem in tam propadal, želeto bo načela rja in plastika bo obležala nekje na nekih deponijah. K vsemu temu še prištejemo redke kovine, ki so potrebne za izdelavo ene same vertne elektrarne in , ki jih 80% na svetu dobavlja samo Kitajska. Pridobivanje le teh pa je skrajno toksično. Srečen bom, čeme bo kdo poravil. Iskreno upam, da se motim.

Komentiraj