Usoda Belorusije je sedaj v rokah beloruskega ljudstva, Evropske unije in Ruske federacije

Minilo je že več kot teden dni od predsedniških volitev v Belorusiji, ki so zaradi poskusa predsednika Lukašenka, da s silo ostane na oblasti, povzročile krizo v državi. Na ulicah beloruskih mest ne vidimo protestirati samo mestne mladine, ampak tudi delavce, kmete in celo javne uslužbence.

Prizori z vsakodnevnih protestov so razblinili kakršenkoli dvom o verodostojnosti uradnih rezultatov volitev. Nepričakovano široka fronta protestnikov je že prisilila Lukašenka, da zaprosi za pomoč svojega edinega zaveznika, predsednika Ruske federacije, Vladimirja Putina.

Another video of tonight’s large peaceful #protest rally in central #Minsk, #Belarus. Protesters are chanting “Long live Belarus!”: pic.twitter.com/khSudfwxWP

— Alex Kokcharov (@AlexKokcharov) August 18, 2020

Čeprav Lukašenko trdi, da mu je Putin že zagotovil svojo podporo, se je ta le malo oglasil in tega ni jasno potrdil. Zdi se, da Putin še vedno kalkulira in da še ni sprejel dokončne odločitve.




Na drugi strani pa so se Evropska unija (EU) in njene članice odzvale hitreje kot običajno, saj so enotno zavrnile uradne rezultate volitev in začele vršiti javni pritisk na Lukašenka in druge visoke beloruske uradnike z grožnjo sprejetja osebnih sankcij proti njim. Poleg tega so voditelji EU v stalnih stikih s Putinom, v katerih ga pozivajo, naj ne ustavi tranzicije v Belorusiji, pri čemer imata Nemčija in Angela Merkel še posebej pomembno vlogo.

Beloruska ljudska vstaja je brez dvoma presenetila vse in prešla vsa pričakovanja, a kljub temu je pot do demokratične Belorusije še dolga. Zaenkrat so protestniki dosegli vsaj to, da se je usoda beloruskega režima premaknila iz rok Lukašenka v tujino, tako zahodno kot vzhodno.

Beloruska ljudska vstaja je brez dvoma presenetila vse in prešla vsa pričakovanja, a kljub temu je pot do demokratične Belorusije še dolga.

Previdni pritisk Evropske unije

Včeraj se je Evropski svet pod vodstvom Charlesa Michela dogovoril o enotnem pristopu EU do Belorusije. 27 članic bo tako kmalu uvedlo sankcije za visoke državne funkcionarje, ki so blizu Lukašenka. Poleg tega je predsednica Evropske komisije Ursula Von der Leyen obljubila tudi ekonomsko pomoč samostojnim medijem, žrtvam državne represije in pomoč zdravstvu pri boju proti koronavirusu COVID-19.

Čeprav so se voditelji držav članic EU hitro odzvali na politično krizo v Belorusiji, lahko vidimo, da skupna zunanja politika EU do Belorusije ostaja previdna, saj se boji scenarija, po katerem bi se Lukašenko s Putinovo pomočjo ohranil na oblasti in dokončno zasidral Belorusijo z avtoritarno Rusijo. Vendar, če sodimo po nenavadnemu obnašanju Rusije v zadnjih dneh, je skupna zunanja politika EU za sedaj uspešna.

Za ta začasni uspeh je najbrž zaslužna nemška kanclerka Angela Merkel, ki trenutno vodi nemško predsedovanje EU in je bila ena od prvih voditeljic držav članic EU, ki je po telefonu poklicala Putina. Nekateri politični analitiki menijo, da je kanclerka izrabila svojo podporo gradnji drugega severnega plinskega toka med Rusijo in Nemčijo kot instrument pritiska nad Putinom, saj je prav ta projekt strateškega pomena za Rusijo.

V zvezi s tem lahko omenimo, da je ameriški pritisk nad Nemčijo in nad samo kanclerko zaradi drugega severnega toka stalen in močan, kar pomeni, da je kanclerkina grožnja Putinu resnična.

Povsem mogoče je, da bo Putin začasno toleriral proces demokratizacije v Belorusiji, obenem pa si bo prizadeval, da bi se na čelo države povzpel kakšen pro-ruski politik.

Kako se bo odločil Putin?

Seveda obstaja tudi drugi razlog, zakaj je Putin do sedaj ostal bolj ali manj tih. Pred volitvami je Lukašenko večkrat presenetil in tudi razjezil Moskvo z nekaterimi svojimi izjavami, kar je povzročilo nepričakovano ohladitev odnosov med obema državama.

Po drugi strani pa je treba poudariti, da so trenutni protesti v Belorusiji drugačni od ukrajinskih, ki so povzročili politično krizo med Rusijo in Zahodom. Takrat so Ukrajinci protestirali proti pro-ruski politiki takratnega predsednika Janukoviča, medtem ko so trenutni protesti v Belorusiji primarno uperjeni proti Lukašenku in njegovi avtoritarni politiki. Zato je povsem mogoče, da bo Putin začasno toleriral proces demokratizacije v Belorusiji, obenem pa si bo prizadeval, da bi se na čelo države povzpel kakšen pro-ruski politik.

Podoben scenarij se je že zgodil v Armeniji, kjer so protesti pripeljali na oblast proevropskega demokrata, ki se je nato obrnil proti Zahodu in je postal trden zaveznik Putina.

Ruski predsednik ima še vedno možnost, da začasno pusti Lukašenka na cedilu in ga s tem omehča za svoj načrt o združitvi Belorusije z Rusko federacijo, o čemer se je v preteklosti že govorilo.

Prihodnost demokratične Belorusije

Ne glede na izid sedanje politične krize lahko predvidevamo, da bo Lukašenko izgubil moč in vpliv, vprašanje je le kdaj in v kakšni meri. Z naše strani lahko samo upamo, da bo Belorusija v  resnici stopila na pot demokracije. Zato bi EU morala nadaljevati s pritiskom nad Rusijo, medtem ko bi moralo belorusko ljudstvo nadaljevati s pritiskom na Lukašenka, da zapusti oblast.

Demokratična Belorusija verjetno ne bo tako blizu EU kot njena južna soseda Ukrajina, zato v naslednjih letih ne gre pričakovati njenega hitrega približevanja EU. A vendar se bo Belorusija, če ji bo uspelo postati in ostati demokratična država, dolgoročno pridružila evropski družini znotraj EU, česar si najbolj želi mestna mladina, ki tam vidi svojo prihodnost.