Urša Cankar Soares: Ljudje se moramo navaditi, da se je za življenje treba javno izpostaviti

V ZDA so letos Pohod za življenje organizirali že 46-tič. V Sloveniji bo letos drugič, prvič v večjem obsegu. Koordinatorka Pohoda za življenje 2020 je Urša Cankar Soares, ki upa, da bo sporočilo pomena zaščite življenja od spočetja do naravne smrti tudi prek Pohoda za življenje našlo pot v svet.


Kot mladostnici se ji splav ni zdel problematičen. Pravzaprav o njem kaj dosti ni vedela. Danes mati in žena pa je svoje poslanstvo našla prav v tem, da širi zavest o vrednosti nerojenega življenja in alternativah splavu. Dvig te zavesti vidi prav v Pohodu za življenje, ki bo potekal na današnjo soboto.

Z Uršo Cankar Soares smo se pogovarjali o današnjem pohodu, pa tudi o problematiki splava na splošno in rešitvah, pri čemer jasno nakaže sočutje do deklet in žensk, ki so to nesrečo prestale, hkrati pa zavrača zavajajoče besede, ki se v javnosti uporablja glede splava.

Zakaj v Sloveniji potrebujemo Pohod za življenje? Kaj je namen takšnega shoda?

Namen Pohoda je, da zaščitimo vsako človeško življenje od spočetja do naravne smrti in da to tudi ozavestimo v javnosti. Tukaj so pomembne tri stvari: Preventiva – informiranost o samih postopkih preden se kdo zanje odloči, sočutje do vseh tistih, ki so skozi to že šli in opolnomočenje vseh, ki se bodo pred to dilemo znašli.

Slovenska scena je še zelo daleč od javnega zagovarjanja zaščite življenja. Zato potrebujemo odmeven dogodek na to temo. Pohod za življenje je svetovno znana in zelo uspešna kampanja, ki doseže veliko ljudi, še posebej mladih. V Ameriki je pravi fenomen, koliko mladih pride na pohod za življenje. Veselim se že, da ga bomo imeli tudi v Sloveniji.

Tokratni Pohod je po tistem leta 2014 šele drugi. Kako to, da nima takšen shod, kot v velikem delu Evrope in marsikje po svetu tudi v Sloveniji že dolgoletne tradicije? Gre morda tudi tokrat za enkratni dogodek?

V Ameriki so s pohodom za življenje začeli že na prvo obletnico uzakonitve splava po vsej državi. V Sloveniji je situacija drugačna. Slovenija potrebuje eno budilko, da se to začne in nameravamo nadaljevati tudi v prihodnosti.

Gre pa moja velika zahvala vsem, ki so gibanje za življenje začeli razvijati že pred desetimi leti. Danes imamo več uspešnih organizacij, ki se zavzemajo za pomoč otrokom in mamam v stiski. Pohod za življenje je naravna nadgradnja tega dela. Najprej je treba pomagati mamam in otrokom v stiski, po določenem času pa dozori ideja, da je treba iti tudi v korak s svetom in se javno pokazati. In to potrebo smo zdaj začutili, verjamem, da bomo vztrajali vsako leto, dokler bo ta potreba obstajala.

Splav je trenutno v Sloveniji prosto dostopen, plačan iz zdravstvenega zavarovanja. Letno (kirurško) splavi okrog 4.000 žensk, kar je ob dejstvu, da se rodi nekaj več kot 20.000 otrok, veliko. Od legalizacije splava leta 1952 je na ta način umrlo že približno 700.000 nerojenih otrok. Številka bi bila še veliko višja, če bi prišteli življenja tistih, ki so splavljeni ob uporabi abortivne kontracepcije. Zakaj je po vašem mnenju statistika tako črna?

Splav in abortivna kontracepcija sta pri nas tabu tema. O tem se praktično ne govori. Zavedanje, da je otrok že človek tudi pred rojstvom, je v Sloveniji zelo šibko. Ker se tega ne zavedamo, nam je umor otroka pred rojstvom nekaj povsem normalnega in zato je ta statistika tako črna.

Zavedati pa se moramo, da je začetek splava neodgovorna spolnost. Potrebujemo večje spoštovanje spolnosti, razumevanja, kakšen dar je, ozaveščanje o vzdržnosti in čistosti, pomenu ženskosti in moškosti … Te formacije občutno manjka po šolah. Razdeljevanje kondomov ni spolna vzgoja. To moramo vedeti.

Zavedanje, da je otrok že človek tudi pred rojstvom, je v Sloveniji zelo šibko.

Kako menite, da bo na statistiko opravljenih splavov in družbeni pogled na splav vplival Pohod za življenje?

Želim si, da bi vsak Slovenec slišal stavek: »Življenje se začne ob spočetju.«, »Življenje ima vrednost ne glede na to, koliko je staro in kako majhno je.« Človek je človek še preden se rodi. Ne more biti nič drugega. Lahko mu rečemo fetus, embrio. Ampak to ni delfinji fetus, je človeški fetus. V kateri stopnji razvoja je človek, ne definira tega, kdo je. Vedno je človek, vedno je dragocen, ne glede na to, koliko je star.

Verjamem, da bo za koga to edina priložnost, da sliši ta dejstva in to bo reševalo življenja. V to sem prepričana.

Kako bi Slovenija lahko bolje zaščitila pravico nerojenih otrok do življenja?

Veliko pozornosti bi morali nameniti temu, kaj otrokom povemo v šolah. Ne samo, kako naj vzamejo kondome. Slišati bi morali tudi, kakšen je pomen partnerstva, kaj je ljubezen, kaj pomeni biti moški, kaj pomeni biti ženska, kaj pomeni vzdržnost, kaj je čistost, čistost pogleda, kako gledamo nasprotni spol. A razmišljamo o tem, kako bi šli z njim v posteljo, ali kako bi ga spoštovali?

Pomembno je, da detabuiziramo posvojitve. Ni mi logično, da se nam zdi, da je slovenski narod vedno bolj informiran, število posvojitev pa ne narašča.

Na zakonodajni ravni splav ne bi smel biti le še ena oblika kontracepcije. Potem bi tudi šola to drugače obravnavala. Ko splav v zakonodaji ne bo več izenačen s kondomom, bo to že velik korak. Danes sta izenačena.

Zavedati pa se moramo, da živimo v takih časih, da je veliko treba narediti v družini. Dolžnost staršev je, da se o teh stvareh pogovarjajo s svojimi otroki in jim odpreti oči, ker jim želimo najboljše. Kot starši si ne želimo žalostnih otrok in splavljenih vnukov. Odgovornost staršev je neizmerna. In to takrat, ko jih otroci še poslušajo.

Bi morala Slovenija splav prepovedati?

Splav vzame življenje človeku in to je velika krivica. V zgodovini je bilo veliko podobnih krivic, ki smo jih počasi odpravili. Tudi sama želim biti udeležena v tem boju proti krivicam. Tako kot smo premagali suženjstvo, aparthaid, obrezovanje deklic in nacizem, verjamem, da bomo tudi splav. Upam, da bom nekega dne tudi sama to doživela.

Že majhne spremembe zakonov rešujejo življenja, tudi če splav še ni povsem prepovedan. Podpiram spremembo zakonodaje, ki bo šla v smer reševanja življenj. Želim si, da bi ustvarili take pogoje v Sloveniji, da splav ženskam ne bo prva misel, tudi če bo v stiski. Želim si, da bi ustvarili tako družbo, da se bo ženska, tudi če se znajde v nosečnosti v stiski lahko zanesla na družbo, državo in družino, da ji bo pomagala in se samozavestno odločila za otroka. Samo s tem, da bi ustvarili tako klimo, da bi se ženska počutila varno, tudi če zanosi nenačrtovano, bi rešili vsaj 80 % otrok, ki so danes splavljeni.

Podpiram spremembo zakonodaje, ki bo šla v smer reševanja življenj. Želim si, da bi ustvarili take pogoje v Sloveniji, da splav ženskam ne bo prva misel, tudi če bo v stiski.

Ali bo Pohod za življenje versko obarvan? So vabljeni le katoličani, ali je dogodek odprt za vsakogar?

Po svetu je Pohod za življenje odprt za res vse ljudi. Na njem se zbirajo ljudje različnih veroizpovedi. Želim si, da bi bil tudi naš pohod tak. Dejstvo pa je, da je pri nas Katoliška Cerkev tista, ki najbolj jasno stoji za zaščito življenja od spočetja do naravne smrti. Ne glede na to, pa si želimo da bi se ta občutek še močneje prebudil tudi pri drugih, ne verujočih ali drugače verujočih.

Organizatorji ne skrivamo, da smo kristjani, zato bo tudi sam dogodek malo versko obarvan. Predvsem kakšna pesem, kakšen nagovor bosta imela krščansko vsebino. Nikakor pa to ne bo verska procesija ali kaj podobnega. To bo Pohod za življenje. Vsi so več kot dobrodošli.

Pričakujete na dogodku kakšno znano osebnost, ki vas podpira, kakšen politik, estradnik, športnik, …?

Udeležbo na shodu sta potrdili poslanki Tadeja Šuštar (NSi) in Alenka Jeraj (SDS). Pride tudi bivši član skupine Čuki, Vinko Cankar, ki bo na shodu tudi zapel, pa Nada Žgur. O udeležbi drugih znanih osebnosti pa zaenkrat nisem obveščena. So pa vsi lepo povabljeni.

Vabili smo tudi predsednike (republike, vlade, Državnega zbora in Državnega sveta) ter nekatere ministre. Večina se je opravičila.

Ste vabili mladinske organizacije, katoliške šole? Na Ameriški Pohod za življenje organizirano hodijo tudi katoliške šole. Kaj pa pri nas?

Vabila so šla po različnih kanalih. Prav uradne prisotnosti s šol letos ne pričakujemo, ampak si želimo, da bi tudi do tega prišlo kdaj v prihodnje. Res si želimo, da bi prišli tudi mladi. Mladi danes so veliko bolj naklonjeni življenju, kot si morda mislimo.

Epidemija COVID 19 vam je maja že preprečila izvedbo dogodka. Tudi zdaj epidemija še ni končana. Zakaj ste se kljub temu odločili, da dogodek izpeljete?

Kljub epidemiji so otroci vsakodnevno splavljeni na ginekološki kliniki. V povprečju približno 10 na dan. To je naša realnost in to dejstvo nam zadošča, da vztrajamo pri zastavljenem cilju. Postopali bomo čim bolj varno. Dobili smo odobritev NIJZ in bomo za varnost maksimalno poskrbeli po vseh smernicah za preprečevanje širjenja okužbe.

Bo Pohod potekal le v Ljubljani ali še kje drugje po Sloveniji? Kaj udeleženci pričakujejo na dogodku?


Letos bo Pohod za življenje potekal v Ljubljani. Upamo, da se nam v prihodnje pridruži še kakšno slovensko mesto. Na Hrvaškem so se začela tudi druga mesta kar sama javljati in organizirati svoje Pohode za življenje. To bi me res razveselilo.

Imeli bomo lep, družini prijazen program. Nastopila bo Nada Žgur, Vinko Cankar, nekaj bo kulturnega programa, poezije, nekaj nagovorov. To bo eno lepo praznovanje življenja.

Poteka še kakšna druga aktivnost, poleg samega Pohoda?

Želimo si zmoliti 700.000 zdravih Marij, kolikor je ocena za število izgubljenih življenj zaradi splava od njegove legalizacije. Ljudi vabimo, da se nam pri tej molitvi pridružijo in sporočijo, da želijo sodelovati. Ta molitvena naveza poteka že nekaj časa in imamo lep odziv. Pripravili smo tudi nekaj izobraževalnih gradiv, delamo pa tudi na ustvarjanju video vsebin v slovenščini.

Kako odgovarjate kritikom, ki menijo, da je splav pravica ženske, celo največji civilizacijski dosežek?

Lahko razumem stisko ženske, ki se znajde v nenačrtovani nosečnosti. Tudi sama sem imela nenačrtovano nosečnost. Radi imamo polna usta pravic, ampak treba je vedeti, da se naše pravice končajo tam, kjer se začnejo pravice drugega. Ženska ima ženske pravice, otrok ima otroške pravice in nerojeni otrok je tudi človek, tako da ima tudi on človekove pravice.

Pravica do življenja je njegova osnovna pravica. Pravica do splava ni nobena pravica. Morda se sliši kot pravica, ali pa je kdo sebe celo prepričal, da je to pravica, v resnici pa je to nesreča. Kdor si je izmislil, da je največji civilizacijski dosežek ubijanje otrok v maternicah, že ne more biti normalen.

Treba pa je vedeti, da splav ostaja praktično od nekdaj. Vedno obstajajo ženske, ki to skušajo narediti. Razlika pa je v tem, da je danes to norma, da to danes razumemo kot civilizacijski dosežek, ne izhod v skrajni sili oz. nekaj, čemur se, če je le mogoče, izogneš. Danes je splav nekaj normalnega, zaželenega in nekaj, kar se lahko dela brez problema. Danes se celo svetuje, da če to narediš, boš živel bolje.

Kaj bi dejali ženski, ki se je za splav že odločila in ga opravila?

Rekla bi ji, da je tudi zanjo upanje. Da so občutki, s katerimi se sooča, resnični. Svet kriči, da splav ni nič takega in da če ne čutiš nič, je vse v redu. Večina žensk se sooča z drugo realnostjo, saj je splav vedno travma, ne glede na to, kako globoko jo zakopljemo.

Tako žensko bi povabila na Rahelin vinograd, kjer je priložnost, da se odpravijo na pot ozdravitve in odpuščanja. Tudi svojo prijateljico sem povabila tja. Mislim, da se mora ženska s tem soočiti in izročiti to bolečino Odrešeniku in doseže notranji mir in spravo. Pa ne samo ta ženska. Splav prizadene tudi druge, očete, dedke, babice brate, sestre. Tudi njim želim, da bi prišli do tega miru.

Ob organizaciji Pohoda za življenje ste zbirali tudi podpise Deklaracije za življenje. Kakšen je njen pomen in zakaj bi jo nekdo podpisal?

V deklaracijo smo zapisali nekaj osnovnih dejstev, ki nas povezujejo in so pomembna za varovanje življenja. In zapisali smo si nekaj ciljev. Če imaš cilje, iščeš pot do njih. Želimo si, da se v Sloveniji stanje izboljša. Zavedamo se, da ne bomo uredili vsega takoj, ampak, ker imamo vizijo, iščemo pot do reševanja življenj. Vse ljudi vabim, da si jo preberejo.

Deklaracija je osnovno sporočilo, kaj si želimo. Želimo si, da bi bilo spoštovano in zaščiteno res vsako življenje, da bi bili mame in očetje deležni sočutja, da bi ženske imele čas, da se v miru odločijo in ne čutijo prisile v svoji odločitvi, da ne bi delali razlik med bolnimi in zdravimi otroki.

S podpisom pa ljudje tem vrednotam izražajo podporo. S tem se začne tudi pot zaveze, da za nerojene otroke nekaj naredimo. Lahko je tudi priložnost, da ob deklaraciji še kdo začuti klic in se nam pridruži. Vabimo vse, ki v srcu čutijo veselje do tega, da bi obvarovali najmanjše med nami, da se pokažejo in nam morda pomagajo v prihodnjem letu ali pa najdejo kakšno drugo organizacijo, ki se ji lahko pridružijo.

So ženske v Sloveniji ustrezno seznanjene z vsemi izbirami, ki jih imajo v nosečnosti?

To je zelo odvisno od ginekologa. Ena slovenska ginekologinja, ki uveljavlja ugovor vesti, mi je povedala, da so ginekologi zelo prestrašeni, kaj ženskam povedo. Mislim, da je to ključen trenutek, da se ji predstavi, kakšno izbiro v resnici ima.

Želim si, da bi bilo v javnosti več promocije posvojitev. Vsaka ženska v krizni nosečnosti bi morala v roke dobiti pričevanje mame, ki je naredila splav, pričevanje mame, ki je dala otroka v posvojitev in pričevanje mame, ki je želela narediti splav, pa ga potem ni. Mislim, da bi vsaka ženska, preden se odloči za splav, morala slišati ta pričevanja.

Kaj bi o splavu moral vedeti vsak najstnik? Bi se ta tema morala obravnavati v šolah?

Ključno bi bilo, da bi najstniki poznali razvoj otroka. Moral bi tudi vedeti, kaj splav povzroči. Moral bi videti kakšno ultrazvočno sliko otroka, ki je živ in otroka, ki ga splavijo. Videti bi moral pričevanja žensk, ki trpijo po splavu, pričevanja otrok, ki so bili posvojeni in so srečni, da so živi. Pričevanja najbolj govorijo. To bi si jaz želela za svojega otroka, da spozna v šoli.

Ste ženska in mati, ki si hkrati prizadeva za sočutje s tistimi, ki želijo splaviti ali so to že storile, hkrati pa o splavu odkrito govorite kot o umoru. Kako je to dvoje združljivo, kako si lahko sočuten z nekom, ki ga imaš odkrito za morilca ne da bi ga hkrati obsojal?

V Sloveniji je splav legaliziran, zato tudi ne moremo govoriti o morilcu, čeprav dejanje vzame življenje otroku. Sama sem izkusila, kako pomanjkanje informacij rani. Nekdo, ki v pomanjkanju informacij to stori, ne more biti enako kriv kot nekdo, ki to stori ob polnem zavedanju.

Predvsem pa se je treba zavedati, da je tudi ženska, ki je storila splav, žrtev te družbene realnosti, zato je nujno potrebno, da do nje pristopimo s sočutjem, ji pomagamo v njeni bolečini in naredimo vse, da bi to doletelo čim manj drugih žensk.

Mnoge najbolj znane zagovornice življenja so tiste, ki so že opravile splav. One vedo, čez kakšen pekel so šle, zato imajo za druge besede sočutja.

Nobena parlamentarna politična stranka odkrito ne nasprotuje splavu oz. zagovarja njegove omejitve in prepovedi. Zakaj menite, da je tako?

V nekem soočenju, ki sem ga gledala, je Violeta Tomić rekla, da je splav najtežja odločitev v življenju ženske. In tukaj se z njo povsem strinjam. Bi pa zagovornike splava vprašala, zakaj je to najtežja odločitev. Želim si, da bi se slovenske ženske to vprašale. Zakaj? In da bi jih potem tudi poslušali.

Stranke vabim, da se o tem informirajo. Verjamem, da tako ravnajo, ker nimajo dovolj informacij.

Pred leti, ko je Zavod Živim za teden otroka na frančiškanski cerkvi na Tromostovju predvajal videoposnetek Čudež življenja, ki o splavu sploh ne govori, je bila na nogah leva politika, grozili so z inšpekcijo, policijo. Z avtobusov so lani sneli oglas Zavoda Živim, ker je nagovarjal nosečnice v stiski. Čemu pripisujete takšne odzive nekaterih skupin ljudi?

Mislim, da gre v ozadju za duhovni boj. Ko je nekdo vprašal sveto Favstino, kaj je največja Jezusova bolečina, ji je rekel, uboj nedolžnih. Pa vemo, da je živela pred legalizacijo splava. To je ena najhujših krivic. Nekaj najbolj nepravičnega v naši družbi.

Ljudje želijo braniti svoje udobje in svoj egoizem. Imeti otroka zahteva žrtev, zahteva čas, ljubezen. A je tako osrečujoče. To so želim sporočati Sloveniji. Da je imeti otroka osrečujoče. Izberimo življenje!