Uroš Urbanija: "Vse skupaj je izgledalo kot neke vrste zarota s ciljem, kako odstaviti odgovornega urednika." (1.del)

Pogovarjali smo se z Urošem Urbanijo, včeraj potrjenim novim direktorjem Televizije Slovenija. Uroša Urbanijo širša javnost v zadnjem času pozna kot nekdanjega direktorja Urada vlade Republike Slovenije za komuniciranje med zadnjo vlado Janeza Janše.

Delovanje Ukoma in čas direktorstva Urbanije so zaznamovali veliki komunikacijski izzivi, kot je bila pandemija covida-19 in predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Poleg tega pa sta njegovo delo in odnos s slovensko medijsko krajino bremenila predvsem konflikt s Slovensko tiskovno agencijo in RTV Slovenija.

“Uroš Urbanija, nekdanji vodja vladnega urada za komuniciranje, deluje izrazito politično in pristransko, njegova medijska zgodovina pušča sledi neprofesionalnosti, šikaniranja, konfliktnosti z novinarskimi kolektivi in osebna maščevanja," so v pismu zapisali predstavniki sindikata delavcev RTV.


Z Urošem Urbanijo sva v prvem delu intervjuja govorila predvsem o "predzgodbi". Njegovih novinarskih začetkih, spoznavanju slovenskega medijskega prostora, delovanja na STA in MMC ter njegovemu vodenju Urada za komuniciranje. V drugem delu intervjuja, ki bo objavljen jutri, pa sva spregovorila o tem, zakaj se je odločil za kandidaturo za direktorja Televizije Slovenija, kakšni so njegovi načrti in kako odgovarja na vse očitke svojega prejšnjega in hkrati prihodnjega kolektiva na RTV.

Svojo novinarsko pot ste začeli na Slovenski tiskovni agenciji, kasneje na MMC in nato na Planet TV. Kako gledate na te svoje začetke? Kakšni so spomini na te čase?

Svojo pot sem začel še prej, Ognjišče, revija Sončna pesem. Tam smo se začeli novinarsko kaliti. Potem sem bil skoraj sedem let v Rimu, kjer sem sicer poučeval slovenščino. Hkrati sem bil tudi dopisnik Družine in tako tedaj poročal o najpomembnejših dogodkih iz Rima in Vatikana. V spominu mi bo tako ostalo poročanje ob smrti papeža Janeza Pavla II. in izvolitvi papeža Benedikta XVI.

Potem pa sem res prišel na Slovensko tiskovno agencijo, leta 2007, Kjer sem bil najprej urednik notranje politike in nato namestnik odgovornega urednika. Dve leti zatem pa sem odšel na RTV, na mesto odgovornega urednika MMC-ja, pozneje pa za dnevnega urednika na Planet TV. Tako sem dodobra spoznal slovensko medijsko krajino.

V svojem času na MMC ste si prizadevali za ohranitev samostojnega uredništva. Programski svet RTV-ja je takrat z 12 glasovi za, s štirimi proti in tremi vzdržanimi dal soglasje k spremembam statuta zavoda, ki predvidevajo tudi ukinitev samostojne uredniško producentske enote MMC. Takrat ste vodstvu očitali, da se sprenevedajo okrog reorganizacije in da je šlo za politični obračun z vami. Kako danes gledate na tisto situacijo?

Moram priznati, da se takrat spremembe niso dogajale tako rokohitrsko kot jih sedanja vlada dela tokrat. Sem bil skoraj tri leta odgovorni urednik, celoten mandat Pahorjeve vlade. Reorganizacijo pa je tedanje vodstvo začelo prvi dan po volitvah 2011. Takrat so slavili zmago stranke ljubljanskega župana Jankovića. In so ocenili, da imajo priložnost za tak grob poseg.

Namreč, da so ukinili mesto odgovornega urednika, konec koncev ni bila neka tragedija zame. Bila pa je katastrofa za MMC, ker je izgubil status samostojnega uredništva.

Namreč, da so ukinili mesto odgovornega urednika, konec koncev ni bila neka tragedija zame. Bila pa je katastrofa za MMC, ker je izgubil status samostojnega uredništva. Takrat so zapeljali zgodbo na način, da ne potrebujejo enega odgovornega urednika, ampak bo cca. 15 odgovornih urednikov RTV skrbelo tudi za MMC. Kar se je izkazalo kot huda napaka. Potem so bile že leta 2018 ideje, da se vzpostavi nazaj mesto odgovornega urednika. Tako da je bilo jasno, da je šlo leta 2011 samo za odstrel odgovornega urednika, ki ni bil po volji zmagovalca volitev, in so očitno na RTV mislili, da bodo s tem ustregli novi oblasti.

 

Ob odhodu s položaja odgovornega urednika MMC-ja ste vložili kazensko ovadbo zoper devet novinarjev MMC-ja in takratnega generalnega direktorja RTV Marka Fillija. Ljubljansko tožilstvo je ugotovilo, da ovadba ni utemeljena, in jo v celoti zavrglo. Zakaj ste se takrat odločili za tožbo? Se strinjate s takratno odločitvijo?

Kako tožilstvo pelje stvar, je ena stvar. Dejstva pa so bila sledeča. Takrat so v javnost prišle številne korespondence med temi novinarji in generalnim direktorjem. Vse skupaj je izgledalo kot neke vrste zarota s ciljem, kako odstaviti odgovornega urednika. Generalni direktor si je namreč dopisoval s posameznimi novinarji, kako bi zamenjal njihovega nadrejenega, torej odgovornega urednika, za katerega ni našel nobenega krivdnega razloga, da bi to lahko naredil v skladu z veljavnimi predpisi.

Za kazensko ovadbo pa sem se odločil tudi zaradi vsebine teh korespondenc. Med drugim so si dopisovali tudi, kako je potrebno vse novinarje, ki niso bili del te črede, zmetati v jame. To je bilo zelo pretresljivo. Da kolegi, s katerimi smo več let skupaj sodelovali, razmišljajo, da nas je potrebno vse, ki drugače razmišljamo, pometati v jame. In to dopisovanje se je dogajalo ravno v času odkritij Hude jame. To je žalostno. Ne vem, kako bi danes tožilstvo ocenjevalo take zapise, ko je zavest o sovražnem govoru in nedopustnosti le-tega nekoliko bolj jasna, kot je bila morda tedaj.

V prejšnji vladi ste bili direktor Urada za komuniciranje. Kako gledate na ta čas – zaznamovalo ga je predsedovanje Sloveniji Svetu EU, covid itd. Kako gledate na vladno komuniciranje v tem obdobju, kajti gre za drugačno delo kot novinarstvo? Kaj je za vas največji dosežek in kaj največja napaka?

Tudi pri vladnem komuniciranju sem se trudil upoštevati enaka merila, ki veljajo za medije. Navsezadnje tudi v smislu dosega – koliko državljanov uspemo nagovoriti s svojimi vsebinami. Na področju družbenih medijev smo naredili velik korak naprej z vidika vladnega komuniciranja. Denimo vladni Facebook je imel pred mojim prihodom manj kot 10.000 sledilcev. Danes jih ima več kot 110.000. Razvijali smo tudi Instagram profil, razmišljali smo o Tik-Toku. Vse vzvode za obveščanje državljanov, sploh v času covida-19, da so lahko dobili ažurne informacije, smo uporabljali. To je bilo izjemno naporno obdobje. V dobrih dveh letih smo imeli preko 300 tiskovnih konferenc, česar ni imela nobena vlada pred tem. Zelo intenzivna, odprta in  transparentna komunikacija je potekala, sploh kar se covida tiče

To obdobje pa je zaznamovalo tudi predsedovanje Slovenije Svetu EU. Zelo sem ponosen na sodelovanje z režiserjem Mitjo Okornom. Njegova filmska upodobitev Zdravljica – redkokdo je, ki je ni videl – je bila mišljena kot promocijski spot slovenskega predsedovanja.

Zelo pomemben, ampak manj viden premik v komuniciranju pa je bilo, da smo UKOM digitalizirali na način, da smo vzpostavili dva studia in omogočili novinarjem, da spremljajo novinarske konference na daljavo ter tudi na daljavo sodelujejo. S tem smo omogočili, da je na novinarskih konferencah sodeloval kdorkoli s kateregakoli konca sveta. S tem so postale vladne konference veliko bolj dostopne za vse – ne glede na medij ali regijo, ne samo za peščico novinarjev iz Ljubljane, ki so pred tem običajno spremljali te konference.

Glede napake, neuspeha?

Vsega ni bilo mogoče narediti, predvsem na področju oglaševanja je ostalo še kar precej odprtih stvari.

V času vašega vodenja smo spremljali spor z STA in RTV. Kaj je bil vaš cilj pri prvem? Se vam zdi, da bi bilo to mogoče tudi drugače rešiti, predvsem brez negativnega medijskega refleksa? In predvsem skomunicirati z javnostjo?

Dalo bi se drugače narediti. In sicer tako, da ne bi nič naredili. Da bi mižali in plačevali račune. Spomnite se, kako se je stvar začela. Direktor STA mi je mesečno pošiljal račune in hkrati opozorila, da iz naslova javne službe dela primanjkljaj. Vedno znova je bilo izraženo pričakovanje po več denarja, kar so v preteklosti reševali z aneksi. Ko sem direktorja prosil za dokumentacijo, da pregledamo finančno stanje; kako pravzaprav agencija posluje, pa je le-to zavrnil. Na koncu je trajalo več kot pol leta, da jo je dostavil.

V normalnih medijskih razmerah bi se vsak novinar vprašal, kaj je narobe, da direktor noče dati finančne dokumentacije. V slovenskih razmerah pa se je zgodbo vedno znova poskušala obrniti v nasprotno smer – kaj je narobe z direktorjem UKOM-a, da želi finančno transparentnost

V normalnih medijskih razmerah bi se vsak novinar vprašal, kaj je narobe, da direktor noče dati finančne dokumentacije. V slovenskih razmerah pa se je zgodbo vedno znova poskušala obrniti v nasprotno smer – kaj je narobe z direktorjem UKOM-a, da želi finančno transparentnost pri poslovanju s Slovensko tiskovno agencijo. Finančna transparentnost je osnova vsega. Novinarji, ki so o tem poročali, pa preprosto niso opravljali svojega dela. Bili so na strani tistega, ki je želel prikrivati svoje poslovanje.

[caption id="attachment_353379" align="aligncenter" width="800"] Foto: Rok Rakun / ppr.si[/caption]

Sčasoma je postala srž zgodbe dejansko finančni model STA, kjer je slednji domnevno zaračunaval večkrat isto uslugo oziroma produkt, ki bi moral biti na voljo preko javnega servisa. A ne bi z jasno razlago te situacije lažje prepričali slovenske javnosti v svoj prav?

Tudi o tem se je sicer precej govorilo. Ravno pri fotografijah, kjer je jasno v zakonu navedeno, da so del javne službe, se je zataknilo pri podpisu nove pogodbe. Kot del javne službe morajo biti te fotografije na voljo vsem brezplačno pod enakimi pogoji. Nekdanji direktor ni upošteval te zelo jasne zakonske določbe. Ampak je te fotografije, ki jih je država že plačala, še enkrat prodajal na trgu. Ko je prišel novi direktor, je bila stvar kristalno jasna tudi njemu glede zakonodaje. In sva podpisala pogodbo, kjer morajo biti te fotografije vsem dostopne brezplačno pod enakimi pogoji.

Zakaj sploh država subvencionira Slovensko tiskovno agencijo? Da lahko tako majhen medijski trg, kot je slovenski, sploh preživi. Da lahko tudi majhni mediji preživijo. Ne pa, da STA s svojim privilegiranim položajem, ko dobi približno dva milijona letno neposredno iz proračuna, naslednji milijon pa še posredno preko parcialnih pogodb s posameznimi organi, izrablja nasproti majhnim, regionalnim medijem.

Poleg tega ste na UKOM začeli zloglasni projekt analize poročanja RTV, ki so ga izvajali kar zaposleni na UKOM-u. Novinarji so se pritoževali, da s tem izvajate pritisk na novinarsko svobodo. Kakšen je bil vaš cilj s tem projektom? Je dosegel svoj namen?

Pri novinarstvu je včasih podoben problem kot pri zdravnikih. Spomnite se v preteklosti, da se je v govorilo, da zdravniki ščitijo drug drugega. Pri novinarstvu je pogosto še hujše, saj se hude napake tolerira, namesto da da bi se jih problematiziralo in na ta način pridobivalo večje zaupanje javnosti. Ta projekt analize, ki smo ga delali, je bil odgovor prav na včasih pavšalne,  lahko utemeljene ali neutemeljene kritike slovenskega medijskega prostora. Ko so stvari zapisane, je težko brez argumentov nekaj kritizirati ali hvaliti. Po drugi strani pa so bile te analize tudi dober prispevek k javni debati o novinarstvu in poročanju.

Sam osebno nisem srečal enega novinarja, katerih prispevki so bili tako ali drugače omenjeni, ki bi te analize realno čutil kot pritisk. Te analize so del javne razprave. Če ti nekaj javno objavljaš, moraš pričakovati tudi javne kritike ali pohvale. Novinar, ki se tega zaveda, tega ni mogel jemati kot pritisk. Pritisk je, če ti nekdo neposredno reče, da delaj to ali ono; ali nečesa ne smeš pisati oz. če boš o nečem pisal, ti bom zmanjšal plačo itd.

Tudi z RTV so me klicali novinarji, konkretno se spomnim pogovora z eno novinarko, ki mi je lepo rekla, da smo napisali, da ni poiskala odziva druge strani, kar je bilo razvidno iz samega prispevka. Ampak mi je povedala, da je odziv iskala, vendar ji uradnik na visokem položaju ni želel dati odziva. Še več, bil je zelo nesramen do novinarke. Sem se ji zahvalil za to informacijo in poudaril, da je nesprejemljivo, da se katerikoli uradnik obnaša nesramno do novinarjev. Ter da bom primerno ukrepal in da bomo v naslednji analizi objavili, da ste iskali odziv, vendar ga ni bilo.

Povedala mi pa je ta novinarka še eno resnico o teh analizah – da odkar smo delali te analize, je uradništvo hitreje reagiralo, saj jih je bilo na nek način strah, da bodo izpostavljeni v analizi, da niso dali odziva čeprav bi ga morali. Tako da po mojem mnenju so bile te analize kvečjemu pozitiven prispevek k razmisleku o profesionalnosti, kakovosti in standardih slovenskega novinarstva, pa tudi odnosa uradnikov do novinarstva

Pa se vam zdi, da je UKOM v prvi vrsti poklican za take analize? Ali bi moralo biti to delo koga drugega?

UKOM sicer ima znotraj svojega poslanstva tudi medijske analize. Različne analize opravlja že desetletja. Vsekakor bi takoj pozdravil idejo, da takšne analize delata obe reprezentativni društvi, to je Združenje novinarjev in publicistov in Društvo novinarjev Slovenije. Zakaj se s tem le od časa do časa kdo ukvarja na akademskem nivoju, pa je že drugo vprašanje.

Glejte, nihče ni redno delal teh analiz, in ko se je kritiziralo medije, se je to najpogosteje delalo na podlagi subjektivnih občutkov. Medtem ko smo v resnici te analize delali zgolj z vidika upoštevanja novinarskih standardov (npr. da je potrebno poiskati odziv, če gre za hude obtožbe). Stvar je matematično natančno narejena. Vsak lahko to vzame, kakor želi. Lahko tudi zavrne, kot so nekateri, z argumentom, da je pavšalno. Kar seveda ni res, ker je vsak primer zelo natančno zabeležen. Drugi pa so to resno vzeli. Tudi kakšen novinar mi je dejal – ja, Uroš, res je bilo tako; naredil sem napako. Kar pa seveda ne pomeni konca sveta. Lahko pa vsem pomaga k bolj profesionalnemu novinarstvu.