Upadanje števila krstov: Imam, potrebujem, a ne vzamem

vir foto: www.stpeterslist.com
POSLUŠAJ ČLANEK
 

Na koncu leta v mnogih župnijah ugotavljamo, da imamo vedno manj krstov in da se število kristjanov zmanjšuje. V preteklosti so mnogi starši nadaljevali tradicijo  svojih  prednikov in dajali otroke krstiti. Nekateri omogočijo zakramente otrokom, da bodo imeli, v kolikor bo potrebno za njihovo prihodnost. Vse več mladih staršev  otrokom prepušča odločitev za krst. »Naj se odločijo, ko bodo dovolj stari in ko bodo spoznali pomen krsta.«

Že nekaj časa ugotavljamo, da je med nami zelo spremenjen pogled na zakramente. Kaj se je zgodilo, da Kristusove darove ne cenimo bolj in jih tudi ne vzamemo dovolj resno in zavzeto? Ljudje današnjega časa ne vidijo in doživljajo pomena zakramentov; njihova vernost in podoba Boga ter duhovno iskanje so drugačni. Če Kristusove darove prejemamo samo kot tradicionalne darove, to še ni dovolj.

Sporočilo vsakega Kristusovega daru je v današnjem evangeliju: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad  katerim imam veselje.«

Poglejmo v življenje. Kako smo veseli in srečni, zadovoljni, samozavestni in pogumni, če nam nekdo reče, da nas je vesel, da nas ceni, spoštuje in nas ima rad. Potrebujemo spodbude za rast samozavesti.  Vsakdanjo moč in pogum za življenje dajemo drug drugemu na različne načine.
Krst in vsi Jezusovi darovi  so oseben dar vsakemu izmed nas.  Ne samo dar,  Jezus vstopi v naše življenje, je v odnosu z nami. Za odnos je potrebna odprtost. Ali se odpremo?

V tej trditvi, ki prihaja iz nebes od Boga Očeta, je ne samo potrditev naših darov, ampak  Bog želi z nami vstopiti v prijateljski odnos in to najgloblji, to je ljubezenski odnos. Biti ljubljen, kot mi razumemo, je v  tem, da sem nekomu najdražji in da mu pomenim veliko in sem zanj, ali zanjo nekaj posebnega. To se zgodi, ko prejmemo Jezusove darove.

Kristjani premalo doživljamo Božjo  ljubezen in pristen odnos do Boga. Če samo rečemo, da imamo zakramente, je tako, kot bi rekli, da imamo lepo darilo in lep spomin. Postavimo ga na dostojno mesto v našem stanovanju. Ko se ozremo nanj, se spomnimo dogodka in osebe, ki nam je podarila ta dar. Ali ostane samo pri tem?  Krst in vsi Jezusovi darovi  so oseben dar vsakemu izmed nas.  Ne samo dar,  Jezus vstopi v naše življenje, je v odnosu z nami. Za odnos je potrebna odprtost. Ali se odpremo?

Po krstu dobimo ljubezniv, oseben odnos


Če opazujemo življenje, vidimo, da ljudje prav to zanemarjamo, kar najbolj potrebujemo. Lačni smo ljubezni, dobrih odnosov. Kristus nam po zakramentih  daje vse to. Razočarani smo nad odnosi z bližnjimi in hlastamo, da bi bili ljubljeni, sprejeti in spoštovani. Kristus daje po krstu in vseh ostalih darovih v posameznih obdobjih življenja to, kar potrebujemo: »Ljubezniv, oseben odnos.« Z vsakim svojim darom nas povabi in sprejema.

Ko bi doživeli, da smo v Božjih očeh vedno ljubljeni in spoštovani, bi tudi Jezusove darove sprejemali na bolj vesel način in z veliko večjo vnemo in zavzetostjo. Bog ima nad nami veselje. Jezus nas ima vedno rad. Ljubezniv odnos je vedno privlačen.

Ali ni to sporočilo, ki ne samo poboža naš  notranji svet, ampak nas razveseli, da je odnos med Bogom in nami obarvan z močnimi vezmi ljubezni in sprejetosti?

Kar cenimo in vrednotimo, postavljamo v središče življenja; za vse to se tudi trudimo, da bi ohranili. Imamo premalo ljubezni do zakramentov?

Potrebni smo ljubezni, potrebni tudi Jezusovih darov. Prejeli smo jih in pozabili nanje. Ne potrebujemo jih. Mislimo tako. Kličemo in kričimo pa po ljubezni. Jezus prihaja, daje, nam govori in je. Ljudje smo kot posoda. Lahko se zapremo ali odpremo.

»Ta je moj ljubljeni Sin, nad  katerim imam veselje.«

Duhovni nagovor na nedeljo Jezusovega krsta je povzet po spletni strani www.jezuiti.si . Avtor je p. Benedikt Lavrih
i
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30