Upadanje števila krstov: Imam, potrebujem, a ne vzamem
POSLUŠAJ ČLANEK
Na koncu leta v mnogih župnijah ugotavljamo, da imamo vedno manj krstov in da se število kristjanov zmanjšuje. V preteklosti so mnogi starši nadaljevali tradicijo svojih prednikov in dajali otroke krstiti. Nekateri omogočijo zakramente otrokom, da bodo imeli, v kolikor bo potrebno za njihovo prihodnost. Vse več mladih staršev otrokom prepušča odločitev za krst. »Naj se odločijo, ko bodo dovolj stari in ko bodo spoznali pomen krsta.«
Že nekaj časa ugotavljamo, da je med nami zelo spremenjen pogled na zakramente. Kaj se je zgodilo, da Kristusove darove ne cenimo bolj in jih tudi ne vzamemo dovolj resno in zavzeto? Ljudje današnjega časa ne vidijo in doživljajo pomena zakramentov; njihova vernost in podoba Boga ter duhovno iskanje so drugačni. Če Kristusove darove prejemamo samo kot tradicionalne darove, to še ni dovolj.
Sporočilo vsakega Kristusovega daru je v današnjem evangeliju: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«
Poglejmo v življenje. Kako smo veseli in srečni, zadovoljni, samozavestni in pogumni, če nam nekdo reče, da nas je vesel, da nas ceni, spoštuje in nas ima rad. Potrebujemo spodbude za rast samozavesti. Vsakdanjo moč in pogum za življenje dajemo drug drugemu na različne načine.
Krst in vsi Jezusovi darovi so oseben dar vsakemu izmed nas. Ne samo dar, Jezus vstopi v naše življenje, je v odnosu z nami. Za odnos je potrebna odprtost. Ali se odpremo?
V tej trditvi, ki prihaja iz nebes od Boga Očeta, je ne samo potrditev naših darov, ampak Bog želi z nami vstopiti v prijateljski odnos in to najgloblji, to je ljubezenski odnos. Biti ljubljen, kot mi razumemo, je v tem, da sem nekomu najdražji in da mu pomenim veliko in sem zanj, ali zanjo nekaj posebnega. To se zgodi, ko prejmemo Jezusove darove.
Kristjani premalo doživljamo Božjo ljubezen in pristen odnos do Boga. Če samo rečemo, da imamo zakramente, je tako, kot bi rekli, da imamo lepo darilo in lep spomin. Postavimo ga na dostojno mesto v našem stanovanju. Ko se ozremo nanj, se spomnimo dogodka in osebe, ki nam je podarila ta dar. Ali ostane samo pri tem? Krst in vsi Jezusovi darovi so oseben dar vsakemu izmed nas. Ne samo dar, Jezus vstopi v naše življenje, je v odnosu z nami. Za odnos je potrebna odprtost. Ali se odpremo?
Po krstu dobimo ljubezniv, oseben odnos
Če opazujemo življenje, vidimo, da ljudje prav to zanemarjamo, kar najbolj potrebujemo. Lačni smo ljubezni, dobrih odnosov. Kristus nam po zakramentih daje vse to. Razočarani smo nad odnosi z bližnjimi in hlastamo, da bi bili ljubljeni, sprejeti in spoštovani. Kristus daje po krstu in vseh ostalih darovih v posameznih obdobjih življenja to, kar potrebujemo: »Ljubezniv, oseben odnos.« Z vsakim svojim darom nas povabi in sprejema.
Ko bi doživeli, da smo v Božjih očeh vedno ljubljeni in spoštovani, bi tudi Jezusove darove sprejemali na bolj vesel način in z veliko večjo vnemo in zavzetostjo. Bog ima nad nami veselje. Jezus nas ima vedno rad. Ljubezniv odnos je vedno privlačen.
Ali ni to sporočilo, ki ne samo poboža naš notranji svet, ampak nas razveseli, da je odnos med Bogom in nami obarvan z močnimi vezmi ljubezni in sprejetosti?
Kar cenimo in vrednotimo, postavljamo v središče življenja; za vse to se tudi trudimo, da bi ohranili. Imamo premalo ljubezni do zakramentov?
Potrebni smo ljubezni, potrebni tudi Jezusovih darov. Prejeli smo jih in pozabili nanje. Ne potrebujemo jih. Mislimo tako. Kličemo in kričimo pa po ljubezni. Jezus prihaja, daje, nam govori in je. Ljudje smo kot posoda. Lahko se zapremo ali odpremo.
»Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«
Duhovni nagovor na nedeljo Jezusovega krsta je povzet po spletni strani www.jezuiti.si . Avtor je p. Benedikt Lavrih
i
Povezani članki
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
28
Predstavitev knjige Materinska knjižica
18:00 - 20:00
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
11 komentarjev
Kraševka
Rokc, res je, vera se vtisne v srce že v ranem otroštvu. Sicer pa tudi za duhovnike ni lahko, ker jih je vedno manj. Enako je z ministranti, zato so tudi deklice dobrodošle. Če se bo ta trend nadaljeval, bodo morali razmišljati tudi, da bodo ženske maševale, kakor je že pri evangeličanih. Lahko pa bo v prihodnje več duhovnikov iz vrst migrantov katoliške vele. Večje število duhovnikov bi bilo zelo dobrodošlo.
Rajko Podgoršek
Za krizo so veliko odgovorne družine. Vera se oblikuje v družini, vere ti v bistvu ne da ne župnik in ne katehet. Tu se skrivajo vzroki. Je pa res, da je pišmeuhovski in kumbaya odnos do vere tudi zaradi neodločnih duhovnikov. Pridige so razvodenele, glasba pri bogoslužju ni katoliška, obredje je včasih v nekaterih cerkvah kar malo na izi, po domače, uvedlo se je strežnice - včasih so bili samo fantje, izredne delivce obhajila itd. Nek začaran krog in nato dobimo mlačne mlade katoliške starše in nato pride do situacije pri krstu kot jo opisuje dotični članek.
Kraševka
APMMB2 in Majda lepo sta razložila, toda vaše globoko razmišljanje je prezahtevno, da bi ga RTHRTH RT, razumel, ker on razmišlja plitko in kratkoročno. On vse, ki mu hočejo pojasniti tudi drugo plat resnice, le ozmirja. Titovi komunisti so vse drugačemisleče poteptali in si prisvojili tuje premoženje. Če je kdo temu oporekal so ga hudo kaznovali, In temu oni pravijo poštenje. Razmišljanje na glas so celo prepovedali - kajti vse NAROBE je postalo prav. Oni si nikoli ne izprašajo vest.
Upam, da večina ljudi razmišlja tako kot APMMB2 in Majda - le s tem, se bodo "Kranjcem vremena zjasnila". Bog pa obstaja, pa če tudi ga ne vidimo. Bistvo skrito je očem.... Kdor se poglobi to začuti.
APMMB2
Človek ni samo materija, 50 ali 100 kg mesa , vode in kosti. Je še nekaj zraven. Pa naj se tega zveda, ali ne. Tisto zraven je skrivnost živjenja, je duhovnost.
Če o tisti 50-100 kilogramih že vemo skoraj vse, je tisto več, kar je v človeku, še vedno zavito v temo.
Eni menijo, da je to božje, duhovno in da s tem upravlja Bog.
Drugi ne morejo nič inp ravijo usoda.
Ja kaj pa je usoda?
Vemo, kaj je to? Zakaj nam usoda usmerja življenje? Zakaj nam ga prekine? Zakaj se poigrava z nami? Mar nam je res vseeno, kaj s eznami dogaja, kaj se nam bo prietilo naslednji hip, čez dan, čez mesec, ali leto?
Med nami je neki rthrthrt, ki mu je vse jasno, ki vse ve.
Pa ga vprašam: Kaj se ti bo zgodilo 27. januarja ob 16.38? Najverjetneje nič posebnega, zanesljivo pa ne moreš napovedati in se boš moral zateči k usodi. Ponižno boš moral priznati: ne vem, to ve usoda. Kakšna pa je razlika med usodo in Bogom?
O usodi ne rabiš razmišljati, o Bogu pač.
In razmišljati o Bogu pomeni razmišljati, se pravi se ravnati tudi po nekih pravilih, po nekih naukih. Prav to razmišljanje pa človeka poduhovlja, mu daje nekaj več, nekaj česar se zaveda, ne more pa opredeliti. Ne more stehatati , ne more zmeriti, ne more zgrabiti.
Zato ga obdaja nekaj, nekaj duhovnega. Končno začne iskati smisel življenja.
Zanimivo rthrthrt, da to počnejo ljudije od kar obstojajo. Vse do danes ljudje iskanje smisla življenja niso opustili, pa ne gkede, kje so in v kaj verujejo. Verujejo pač in iščejo smisel življenja.
Takšni kot si pa ti, menijo, da vse vedo, ampak ne vedo, kaj je smisel življenja in živijo kot ovce.
Žal je teh vse več in več in zato lahko gledamo kako družba razpada.
Mladina nima želje o ustvarjanju družine, nima želje po ohranitvi rodu. Vse manj in manj je življenske energije. Ljudje živijo tja v endan. Zatekajo se k mamilom, saj le navidazni svet jih lahko še zadovolji.
Ali je to cilj?
Povsod, kjer se razrašča ateizem, družbe starajo in izumirajo.
Takšna je Evropa, takšna je Amerika.
Tistih 50-100 kg materije je pač premalo, da bi se ohranilo življenje. Tako pač to je.
NatalijaL
Dober komentar! Dejstvo je, da človek ne živi samo od kruha...
korosec.france
A se kdo kdaj vpraša kaj tako silnega so se naučili pri verouku, in od staršev seveda, da niso zmožni nadaljevati velikega pričevanja Življenja, da v njih ni skrbi za Večnost, skrbi za Ljubezen, še manj pa odgovornosti za odgovornost!
Je že kdo kdaj, kje izvedel anketo med najstniki, recimo eno leto po birmi, preprosto : " Naštej pet najpomembnejših zadev, ki si si jih zapomnil za življenje od veronauka ali od staršev ?"
A si kdo drzne to speljati, brez, da bi ga ratalo v trenutku silno strah nečesa?
helena_3
Se strinjam. Vera ni več samo navada in tradicija. Potrebno je pričevanje z lastnim življenjem in zgled. Tudi razmišljanje, iskanje odgovorov na vprašanja.
Diana Argenti
rthrthrt, nismo videli dogodkov izpred 2000 let, jih pa vidimo danes. Očitno ne veš kaj vse verni čutijo in doživljajo sicer ne bi tega pisal. Daj se vprašat kdo copy pasta verni ali neverni. Zakaj se lotiš soditi stvari, ki jih sploh ne poznaš?
NatalijaL
Koliko starih staršev je žalostnih, ko vidi, da so njihovi sinovi in hčere brezbrižni, jim je vseeno in ne dajo krstiti svojih otrok. Izgovarjajo se na to, da nimajo časa, ker je baje nekajkrat treba iti h verouku za starše. Po drugi strani pa imajo čas hoditi po raznih žurih, rojstno dnevnih zabavah itd.
In stari starši nič ne morejo, parkrat rečejo, potem pa jim je že nerodno, ko vidijo, da ni nič. In vse več otrok žal ni krščenih, mislim, da predvsem iz lenobe in ne zato, da bi imeli kaj proti krstu.
oakhrast
Ja gospod AlojzZ!
Kaj imajo učitelji in lenoba mladine, ki dobiva slabe ocene opraviti z Božjo Ljubeznijo? Tudi Jezus je v templju spletel bič iz vrvi in razgnal drhal prekupčevalsko. Verjetno je kakšna padla tudi po hrbtu. Torej Božja ljubezen ima vkalkulirano tudi vzgojo.
O psih bevskačih pa samo tole: Pustimo jim veselje. Na drugem svetu se jih gotovo ne sliši.
AlojzZ
Ljudje smo svobodni, lahko se zapremo ali odpremo. Seveda so posledice drugačne, če se odpremo. In zelo dobro je, da jih na nekom vidimo. Na nekom, ki živi za Jezusa, oblastniki in njihovi psi bevskači ga blatijo, materialno uničujejo, celo zažgejo ... a on kljubuje vsem in je srečen.
Srečni so tudi njegovi otroci, ki ji psi bevskači oblajajo, učitelji dajejo slabe ocene, mečejo na izpitih ... ja, gospod p. Lavrih. Ste kaj razmišljali v tej smeri?
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.