Umrl je Fidel Castro: na oblasti preživel 10 ameriških predsednikov, J.F. Kennedy ga je želel za karibskega Tita

Uredništvo
0

Ob smrti dolgoletnega kubanskega predsednika in revolucionarja Fidela Castra (včeraj zvečer je umrl v 91. letu starosti), smo se spomnili nekaterih njegovih dejanj, ki so vplivala na tok svetovne zgodovine.

Predvsem smo se osredotočili na dve področji: življenje katolikov in Cerkve pod Castrovim režimom ter odnose med kubanskim in jugoslovanskim komunističnim diktatorjem Josipom Brozom Titom.

Fidel Alejandro Castro Ruz se je rodil leta 1926 kot nezakonski sin lastnika sladkorne plantaže na vzhodu Kube. Šolal se je na jezuitski šoli v Belenu, študij prava pa je nadaljeval v Havani, kjer je tudi doktoriral. Šolanje v katoliškem okolju se je odražalo tudi v njegovi retoriki. “Kristusa so križali pismouki, bogati ljudje,” je dejal leta 1960, “Demagogi, izkoriščevalci, … ker je govoril resnico.”

Med študijem se je začel angažirati v politiki, v 50. letih pa se je pridružil revolucionarjem, ki so želeli s predsedniškega mesta odstaviti samooklicanega Fulgencia Batista.

Po neuspelem atentatu so ga pahnili v ječo na odslužitev 15-letne kazni, vendar so ga po dveh letih pomilostili. Odšel je v Mehiko, kjer je z drugimi revolucionarji načrtoval invazijo na Kubo, ki jim jo je uspelo izvesti v začetku leta 1959. Še istega leta je Castro prisegel kot kubanski premier in napovedal vpeljavo marksistično-leninističnega programa.

V skladu z njim se je začel proces kolektivizacije zemlje, nacionalizacija podjetij, industrije in premoženja, tudi cerkvenega.

Leta 1961 je odbil poskus državnega udara kubanskih imigrantov s podporo CIA (Prašičji zaliv), leto kasneje pa je Kuba igrala pomembno vlogo v mednarodnem konfliktu, ki bi lahko pripeljal do 3. svetovne vojne. ZDA so namreč izvedele, da Sovjetska zveza na Kubi skrivaj namešča rakete z jedrskimi konicami. Po velikih napetostih se je kubanska kriza razrešila s sporazumom med velesilama, da SZ s Kube rakete umakne, ZDA pa zagotovijo, da te države ne bodo napadle ter da umaknejo rakete z jedrskimi konicami iz Turčije.

Po 47-letni vladavini je Castro leta 2008 iz zdravstvenih razlogov oblast prepustil mlajšemu bratu Raulu.

Fidel Castro je bil trn v peti Združenih držav Amerike. Na oblasti je preživel 10 ameriških predsednikov in kljub kontinuiranemu ekonomskemu embargu in grožnji ameriške invazije mu je komunistično revolucijo ves ta čas uspelo ohraniti le 145 kilometrov od floridske obale.

Iz Miamija prihajajo vesti, da so v krogih kubanske imigrantske skupnosti njegovo smrt pospremili z veseljem in praznovanjem.

Zadnjič so dolgoletnega kubanskega voditelji v javnosti videli v torek, 15. novembra. 

Kljub odkritemu sovraštvu oblasti do katoliške Cerkve, si je ta uspela ustvariti vpliven prostor v kubanski družbi

Kljub temu, da je socialistična oblast ostro nasprotovala in zapostavljala katoliško Cerkev, se je ta na otoku obdržala in se v zadnjih letih okrepila.

Leta 2014 je država Cerkvi vrnila nekaj posesti in prvič po revoluciji je lahko začela graditi semenišči, piše The Atlantic.

Kot institucija, ki obsoja obe posvetni ideologiji, tako komunizem kot kapitalizem, si je Cerkev lahko v kubanski družbi ustvarila prostor, ki je na Kubi nima nobena druga organizacija. “Poleg vlade je Cerkev najpomembnejša institucija na Kubi,” je dejal Javier Figueroa, upokojeni profesor kubanske zgodovine na Univerzi Puerto Rico.

Po otoku škofje, duhovniki, sestre in laični sodelavci dejansko vzdržujejo mrežo socialne pomoči, saj vlada, ki je na tesnem z denarjem, vsem starejšim in obubožanim Kubancem ne more nuditi pomoči. V Boju proti revščini Kubi pomaga tudi Karitas in tuje škofije.

Kljub preganjanju Cerkve in njenih sodelavcev, Vatikan ni nikoli prekinil diplomatskih vezi s Kubo, čeprav je za Cerkev brezbožni komunizem predstavljal njeno največjo grožnjo.

Papežu Frančišku pa, ki je hkrati obsodil neregulirani kapitalizem, se daje zasluge za izboljšanje diplomatskih vezi med Kubo in ZDA.

Castro in Tito: kljub nekaterim razhajanjem prijatelja

cast-foto3Fidel Castro in Josip Broz Tito, komunistična revolucionarja, ki sta v svojih državah uspela prevzeti oblast in uvesti komunistični režim, sta se prvič srečala na hodniku palače OZN septembra leta 1969. Castro je k Titu pristopil pred njegovim govorom z željo, da spozna voditelja, ki ga je izjemno cenil, piše Radiosarajevo.ba.

Od takrat sta se Tito in Castro pogosto družila na Brionih, jugoslovanski diktator pa  je potoval tudi na obiske na Kubo.

Spodnji video prikazuje enega od Castrovih sprejemov Tita v Havani.

Kljub nekaterim drugačnim političnim stališčem (Castro je bil Sovjetski zvezi bližje kot Tita, in precej dlje od ZDA), ta niso pripeljala do spora med voditeljema in njunima državama.

Tesne politične odnose sta obdržala tudi po srečanju neuvrščenih na Havani leta 1979, ko sta vsak iz svoje perspektive vodila boj za “obrambo izvornih načela neuvrščenih”. Nekateri analitiki celo menijo, da je šlo zgolj za navidezen spor, s katerim si je Jugoslavija pridobila podporo Washingtona, Kuba pa Moskve, še navaja Radiosarajevo.ba.

Po nekaterih virih pa naj bi Castru šel v nos Titov življenjski slog in oblačenje, ki bi bolj kot revolucionarnemu voditelju iz vrst delavstva pritekel dvoru britanske kraljice.

John F. Kennedy: Castro kot karibski Tito

Zanimiva je vzporednica, ki jo je med Fidelom Castrom in Jospom Brozom Titom v pogovoru s francoskim novinarjem alžirskih korenin Jeanom Danielom v času svojega predsedovanja ZDA potegnil John F. Kennedy.

Dejal je, da bi Castro lahko bil kot Tito ali Sékou Touré (tedanji gvinejski komunistični diktator) v smislu, da bi tudi Kuba imela “normalne” odnose z ZDA kot državi obeh drugih komunističnih voditeljev, pri tem pa bi ji to bilo v pomoč pri vodenju bolj neodvisne politike do Sovjetske zveze, brez hkratnih ameriških pričakovanj, da se odnosi med Kubo in SZ poslabšajo.

A kot v knjigi Vzpon in zaton Fidela Castra piše Karl M. Schmitt, se je Castro na tovrsten signal s strani Kennedyja odzval odklonilno.

“Zakaj nisem kot Tito ali Sékou Touré?  Ker nam Rusi niso naredili nič slabega, kot so denimo Jugoslaviji in nam obenem ZDA niso dale nobenih benefitov, katere lahko uživata ti dve državi.”

Prav ta čas je denimo John F. Kennedy sprejel Josipa Broza Tita v Beli hiši, čeprav je bil glavni spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo v tistem trenutku mimo in so bili odnosi med komunističnima državama nekje med dobrimi in prisrčnimi.

A iz Castrovega odziva na Kennedyjeve pripombe se da sklepati, da zanj nekakšna “nevtralizirana Kuba” brez Sovjetskega sodelovanja, oziroma soglasja, kakor ga ni bilo v primeru Jugoslavije in Gvineje, ni bila sprejemljiva.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime