Umik knjig o indijanskem poglavarju Vinetouju, ker naj bi bile rasistične in stereotipne, v Nemčiji sprožil ogorčenje

vir: pixabay.com

Ljubitelji knjig o indijanskem poglavarju Vinetouju širom Nemčije so ogorčeni nad odločitvijo nemške založbe otroških in mladinskih del Ravensburger Verlag, ki je odpovedala tisk dveh knjig o indijanskem poglavarju Vinetouju, ju umaknila iz prodaje in sporočila, da bodo razmislili tudi o nadaljnjem tisku drugih, lastnik pa se je opravičil prizadetim zaradi vsebine knjig. Tudi nemška televizija ARD je prenehala predvajati filme s priljubljenim junakom.

Tako naj bi se odločili zaradi obtožb o rasizmu ter klišejih in romantičnih predstavah o Indijancih v sicer domišljijskih knjigah izjemno priljubljenega nemškega pisatelja iz 19. stoletja Karla Maya, čigar knjige so že desetletja prodajne uspešnice (po vsem svetu je bilo prodanih preko 200 milijonov izvodov), Vinetoujeve dogodivščine pa so bile upodobljene tudi v filmih in serijah.

A sedaj naj bi nekatere ljudi vsebina filmov in knjig prizadela. Kot kaže, bodo plameni ognja kulturne vojne, v kateri se literatura preteklih desetletij in stoletij presoja skozi današnje vatle, na grmadi uničili junaka otroštva številnih generacij Nemcev in drugih Evropejcev, ugotavljamo v komentarju uredništva. Nenazadnje so bile Mayeve knjige priljubljene tudi pri nas … A Nemci priljubljenega junaka ne nameravajo pokopati tako hitro.

Nemci zgroženi nad cenzuro Vinetouja

Vinetoujeve knjige in filme (ki jih nemška televizija še vedno vrti) je še danes mogoče najti v številnih nemških gospodinjstvih, kjer so generacije otrok odraščale ob plemenitem in junaškem Apaču, izmišljenem poglavarju ameriških domorodcev Vinetouju in njegovem »krvnem bratu« Old Shatterhandu, nemškemu priseljenskemu geodetu. Dela so navdih tudi za več festivalov ter tematskih in zabaviščnih parkov, ki jih obišče množica ljudi.

A po novem na knjige in serijo filmov letijo kritike, da gre za izmišljotino, ki ignorira najbolj grde resnice o genocidu belih naseljencev nad staroselci in obnavlja stereotip o “plemenitem divjaku”. Kritiki avtorju očitajo tudi, da je bil belec, ki je pisal o kulturi, o kateri iz prve roke ni vedel ničesar. Ameriko je namreč obiskal le enkrat, pa še takrat Divjega zahoda ni videl, saj je letel le do New Yorka. V vseh filmih pa v vlogi domorodcev nastopajo belci.

Prav domišljijska dela zaslužna za zanimanje in raziskovanje zgodovine ameriških domorodcev?

Preklic ponatisa in umik knjig je v Nemčiji sprožil veliko ogorčenje na družbenih medijih in širše. Tabloid Bild je potezo založbe označil za “prebujeno histerijo”, ki “junaka našega otroštva sežiga na grmadi”, pri Deutsche Welle pa so med drugim zapisali, da je “gledati Karla Maya in Vinetouja in pričakovati pristno sliko domorodne izkušnje, kot bi brali Janka in Metko za nasvete o vzgoji otrok”.

A kot opozarja Deutsche Welle, “označevanje Maya in njegove namišljene Amerike kot rasistične in imperialistične ignorira, kako radikalen je bil za svoj čas Vinetou”. Avtor je namreč “obrnil tradicionalno upodobitev ‘divjih Indijancev’ in ‘civiliziranih kavbojev’, tako da je kot junake prikazal staroselske Američane (vsaj Vinetouja in njegove prijatelje) in bele naseljence predvsem kot zlobneže”. Prav dela o Vinetouju po pisanju časnika v veliki meri ameriške domorodce prikazujejo kot univerzalne, prav dela Karla Maya pa naj bi spodbudila zanimanje za domorodno kulturo in navdihnila generacije nemških akademikov, da odkrijejo resnico za domišljijskimi zgodbami.

Po množičnem odporu Nemcev na družbenih omrežjih v podporo Vinetouju tudi več založnikov in televizij

Kritikam se je uprl tudi vodja založbe Karla Maya Bernhard Schmid, ki je za Bild dejal, da so dela Karla Maya kulturna dobrina nemško govorečega območja ter da Nemci nimajo pravice Indijancem predpisovati, zakaj naj se počutijo diskriminirane.

Prepovedi se je uprlo tudi še več drugih založnikov. Vodja založbe Bildschriftenverlag Eckhard Friedrich je za Bild dejal: “To protigibanje je absurdno, saj so ravno romani Karla Maya pripeljali do tega, da se v Nemčiji intenzivno ukvarjajo s kulturo staroselcev (Indijancev).”

Tudi več nemških televizij – tako Kabel Eins kot tudi RTL in ZDF – bo filme o Vinetouju (zaenkrat) predvajalo še naprej.

Se bomo cenzuri sposobni upreti pri nas?
Kulturna vojna se iz ZDA, kjer so prepovedi in izključitve del iz šolskih knjižnic in ponatisa že kar nekaj časa redno prisotne, vse bolj širi tudi na staro celino. O nekaj takšnih primerih smo na Domovini že poročali. Sedaj se bo treba z njimi soočiti tudi pri nas. Levičarska gibanja, ki se zavzemajo za “kulturno občutljiv” in “vključujoč” jezik, namreč tudi številne znane pravljice, romane in filme, s katerimi so odraščale generacije, danes označujejo za rasistične, seksistične in tako ali drugače sporne ter potrebne cenzure. Na udaru so poleg del, v katerih nastopajo temnopolti, tudi denimo Pika Nogavička, pa pravljice bratov Grimm, številnim delom “manjka spolno občutljiva raba jezika” … Posledično jih skrajna gibanja želijo napisati na novo ali pa umakniti.

Da se kulturna dediščina, napisana v drugem času in okolju, presoja skozi vatle politične korektnosti, je močno sporno ne le z vidika izgube literarne dediščine Evrope, ampak tudi z vidika sodobnega ustvarjanja. Danes bo pod vplivom pritiskov nekaj vplivnih interesnih skupin težko že najti avtorja, ki bi se lotil pisanja o kavbojih in indijancih ali Čuriju-Muriju. Da bi bila avtorjeva kariera varna, se bo verjetno raje kot za pravljico o zatiranju staroselcev odločil za varnejšo tematiko … Pa smo še pri samocenzuri, ki vse bolj vdira tudi k nam. Bomo premogli vsaj delček upora, ki so ga vsaj tokrat pokazali v Nemčiji, ali bodo potiho umaknjena tudi dela avtorjev pri nas?

19 komentarjev

  1. Zanimivo. Kako pozna reakcija. Kot ex knjižničar lahko povem, da te knjige med 1980. in 2015 leom med mladimi c Soveniji – niso bile zelo brane. Neka moja OK ex kolegica knjižničarka – bi rekla, da so bile “demodirane” – izven mode branja. L.r. Janez KK
    p.s.
    bplj o bile brane nekatere novejše derije mladinskih del npr. H. Potter, Tolkien
    – pa še te- ne pretirano.

  2. V 50. letih je v 11 ali 12 zvezkih v Ljubljani izšel prevod Winetuja. Mnogo kasneje sem prebral, kako so v tem Winetuju izpuščali ali predrugačili vse, kar je spominjalo na (krščansko) vero.

    Sicer pa se je vsem tem, ki hočejo biti “moderni”, popolnoma zmešalo. Normalen človek pač zmešanemu ne bo verjel. Razen pri nas, ki smo zares bolj papeški od papeža!

  3. Sveža informacija!

    Včeraj sem za našega pravnuka, ki je v tistih nerodnih letih, da je obseden z divjim zapadom, pištolami, Indijanci, kavboji in z vsem drugim, kar je s tem povezano, v knjigarnah in celo v antikariatu našega starodavnega mesta iskal Winetoua ali kako drugo knjigo Karla Maya in da nkkjer niso imeli te in podobne literatura.

    Prijazna prodajalka v Mladinski knjigi mi je celo pojasnila, da so te knjige na indeksu oziroma pod zaporo.

    Ko sem jo vpraša, zakaj, mi je pojasnila, nova oblast, nov odnos do knjige in nova morala.

    Literature o LGBT pa kolikor hočete.

  4. Kdo le bo bral sodobne slovenske pisce. Med petimi nastopajočimi je zagotovo ena lezbijka, en priseljenec iz Bosne, en narkoman in dva ki ne vesta kaj bi sama s seboj. V spremni besedi pa piše, da je roman odsev današnjega časa. Najbrž odsev Pub-obup, nikakor pa ne odsev normalnega življenja.

  5. Trčeni so. Amen.
    Jaz sem še tista generacija, ki je v knjižnici stala v vrsti za naslednji zvezek Vinetuja, Sužnjev in drugih isrega avtorja Karla Maya. In knjižničarka nas je vodila in spidbjjala k branju. Vse te knjige me niso “naučile” nič rasističnega in kakšne podobne pregrehe, pač pa so vse imele pozitivno sporočilo za mladega odraščajočega fanta: pravica zmaga, treba se je boriti proti zlu, biti spoštljiv in podobno. Te kretene, ki sedaj gestapovsko čistijo knjižne police , bo enkrat še sram in bodo horeli skriti svojo vlogo pri tem početju.

      • *meni najljubših knjig mojega otroštva, Ovčar Marko in Bobri Janeza Jalna*.

        Oboje imam v knjižnici doma. Pod svobodnim soncem tudi. Za moje vnuke ne bo problem. Zdaj bom v antikvariatu poiskala še Vandotove zgodbe o Kekcu.
        Hočem reči: ne bodo nas kar tako na hitro zapeljali v nemoralnost sodobne družbe. Se bomo uprli, čeprav ne bomo kolesarili po Ljubljani. Tiha voda bregove dere.

    • Friderik, tokrat se strinjam z vami. Še sedaj z zadovoljstvom hranim zbrana dela Karla Maya (ne Marxa, kot bi morda kdo na tem forumu pomislil) v svoji knjižnici in lahko rečem, da so me ravne te knjige naučile spoštljivega odnosa do avtohtonih ljudstev.
      Interpretacija teh del kot rasističnih je popolnoma zgrešena in neumna.

  6. Zgodbe so domišljiske in klišejske itd. . Seveda so. Vse zgodbe so domišljiske, vsa umetnost je domišljiska. Vsaka nota, vsaka simfonija ali popevka, vsaka risba, vsaka pesem ali roman. Vse je plod človekove domišljije. In vsak otrok v procesu odraščanja to tudi ugotovi, kot ugotovi, da piškotov ni prinesel Miklavž. Ne vem zakaj bi moral avtor vplesti še genocid, da bi bil za “naše” razmere sprejemljiv? Zakaj je potrebno otroštvo umazat?

  7. Saj bi razumel, da jih moti Tarzan, kjer je še mene zmotilo, da so črnci prikazani kot še manj od opic. Ampak Vinetu?????

    Sicer je pa ameriške wokerje in BLMjerje zelo zmotil že Twainov Huckleberry Finn in to zato, ker se zgodba dogaja v času suženjstva in pač uporablja takratne izraze, npr, “nigga” (“črnuh”), v bistvu je pa pobegli “zamorec”, ki potuje s Huckom na splavu, prikazan kot izredno plemenit, ki celo tvega vse, da bi rešil belega prijatelja.

  8. Ah ta cancel… Slabi dve leti nazaj sem bila povabljena na birmansko zabavo v Hrvaško Zagorje. Velika dvorana, najeti glasbeniki, med Zagorci se je med drugim svaljkako veliko ostarelih rockerjev pa kupček metalcev, enako med slovenskimi gosti, ki so tvorili kakšno petino vsega prisotnega tam. No ni trajalo dolgo, da se je cela dvorana drla in zibala v zvokih tiste že pozabljene Alfijeve: “Žena naj bo doma, čaka naj na moža” al pa Don Mentonijeve “Mrhe”. Čakam kdaj bodo Lukci zagnali cancel in obe viži v Sloveniji prepovedali. Saj veste, Bog ne daj da bi izustili “žena naj bo doma”, lahko pa dekleta in žene drogirate in jih btutalno posiljujete. Tisto zadnje je “in”. A ne, Lukec?

Komentiraj