Umetna histerija in lažne krivice, ki jo ustvarjajo

Ob pogledu na dogodke v zadnjem času imam občutek, kot da živimo v neki histeriji, veliki drami. Naj vas spomnim na nekatere dogodke, ki me navdajajo s tem občutkom. Mnogi od njih so bili v sredstvih množičnega obveščanja presenetljivo prezrti.

[su_note]Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta je na voljo na dnu prispevka[/su_note]

Neznanci so s smrtjo grozili članom vladne svetovalne skupine za covid-19. Ni bilo prvič. Aleš Rozman, predstojnik klinike Golnik in Bojana Beović, vodja svetovalne skupine sta ob tem povedala, da postajajo grozilna pisma praktično del njunega vsakdanjika. Direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje Milana Kreka je na ulici dobrih osem minut nadlegoval protestnik Zlatan Čordić. Da bi se direktor strokovne inštitucije siljenju vanj s telefonom in brez maske izognil, je večkrat zamenjal smer hoje in nato mimo prehoda za pešce prečkal cesto.

Neznanci so s črno barvo zamazali fasado Ministrstva za kulturo ter zid v bližini domovanja ministra Vaska Simonitija, ker je le zadnja od akcij, uperjenih proti tej instituciji. Videli smo tudi že z rdečo barvo oblite mize, pa vpitje v avli ministrstva, lepljenje različnih karikatur na fasado, večkrat so le te vključevale imena in priimke zaposlenih na ministrstvu. Nekateri zaposleni tam se bojijo prihajati v službo.

O pritiskih poročajo poslanci stranke DeSUS, na javni televiziji poslušamo izjave nasilnih protestnikov, da naj poročevalci s protestov nosijo oznake javne RTV, če nočejo biti tepeni, in to po tem, ko je bil brutalno pretepen fotoreporter, snemalcu »napačne« televizije pa je bila iztrgana kamera. Poslušamo tedenske proteste, zasmehovanje častne straže slovenske vojske, policijo nekateri pošiljajo »v domače vasi«, da je socialni dialog mrtev in napovedi splošnih stavk na rezervo.

Po devetih mesecih epidemije, ko se nam že vsem po malem trga zaradi pomanjkanja socialnih stikov, so razmere še vedno negotove. A razlog za psihozo primarno ni epidemija in z njo povezane omejitve, čeprav psihičnih in socialnih stisk zaradi nje ne gre podcenjevati.

Gre za boj proti lažnim, umetno ustvarjenim krivicam

Mislim, da je motiv za omenjenimi dejanji boj proti krivici. Zdi se mi, da so storilci vsaj večine teh dejanj v svojem bistvu prepričani, da so dobri ljudje, ki se borijo proti strašni krivici, ki se godi v naši preljubi državi.

Če ne bi »poklicno« spremljal razmer od blizu, bi se po krivici prikrajšanega prav mogoče počutil tudi sam. Po slavnem metu puške v koruzo se je začela goditi »huda krivica«. Namesto izsiljenih predčasnih volitev smo dobili novo vlado, ki je legitimno prevzela oblast. Kot je v navadi, je zamenjala nekaj ljudi na ključnih mestih, uvedla podobne, na trenutke tudi milejše ukrepe za omejevanje pandemije kot druge države, izpolnila zaveze do ključnih vojaških zaveznic, ki so jih dale prejšnje vlade, vmes sprejela še kakšen zakon in še kakšnega več predlagala.

In res, nekateri kadri, ki jih je imenovala, niso bili optimalni, nekateri posamezniki znotraj precej raznorodne koalicije so komunicirali nekoliko protislovno in kakšen minister je izvedel manever odstopa, ki ga potem ni bilo, kakšen drug zelo ugodno kupil delnice. Vlada je dregnila tudi v kakšno osje gnezdo določenih centrov vpliva.

Ni vse dobro, ni vse hvale vredno, a pravzaprav ni ničesar takega, česar v še veliko večji meri ne bi videli že v prejšnjih vladah. Glede na izredne razmere se ta drži prav dobro.

Ni vse dobro, ni vse hvale vredno, a pravzaprav ni ničesar takega, česar v še veliko večji meri ne bi videli že v prejšnjih vladah. Glede na izredne razmere se ta drži prav dobro.

A med ljudmi se ustvarja občutek strašnih krivic. Krivica se nam godi, ker moramo nositi maske, pa ker je veliko okuženih, pa ker ne smemo tega in onega. Krivica se nam godi, ker zbolevamo, ker nekateri ne morejo delati, ker država ni poskrbela da se čisto vsakomur standard življenja ne bi zmanjšal. Krivica se nam godi, ker domnevno tonemo v diktaturo, kjer se oblast kruto maščuje tistim, ki so do nje kritični, preganja novinarje, si podreja medijsko krajino, ustvarja vzporedni medijski svet, zanemarja kulturnike. Krivica se godi otrokom, ker ne morejo v šolo, pa starostnikom, ker nimajo stikov s svojci, pa spet starostnikom, ker jih napada virus, ki vdira v domove starejših, pa gostincem, ker ne morejo delati, pa zdravnikom, ker morajo preveč delati. Pa vsem, ker bo država končno izvedla nekaj nujnih investicij v slovensko vojsko. Pa spet vsem, zaradi tega in onega.

Se tudi vam ob vseh teh krivicah zdi, da bi nujno morali nekaj ukreniti? Karkoli pač že, samo da nekaj naredite, prispevate, da se uprete temu pohodu tiranije krivic, ki nas vse bolj duši? Če ne bi vedel, da gre v celoti za povsem umetno ustvarjene in potencirane krivice, bi mene vsekakor vleklo.

Odzivi na krivice so pri različnih ljudeh različni. Eni se uprejo konstruktivno in iščejo rešitve, eni pišejo grozilna pisma in zalezujejo domnevne »krivce«, drugi grafitajo in pljuvajo po domnevnih simbolih. Čakam samo, da se bo našel nekdo z orožjem in »vzel stvari v svoje roke«. Ni čudno, če v takih razmerah svetovalno skupino zapušča gospod Fafangel. Dobro, da še kdo sploh vztraja.

Dolgo sem se čudil, da ima krščanstvo med deli usmiljenja tudi »Krivico voljno trpeti«. Glede na to, kako destruktivni znamo biti v boju proti domnevnim krivicam, in kako hitro nekaj prepoznamo kot krivico, čeprav to ni, zdaj razumem pomen tega dela usmiljenja.

Mediji - prvi na odgovornosti

Kako smo se znašli v tem začaranem krogu krivic? Prvi, ki bi jih morali poklicati na odgovornost, so mediji. S svojim tendencioznim in pogosto pristranskim, netočnim poročanjem le dela resnice in v veliki meri tudi z zamolčevanjem ključnih informacij, so med bolj odgovornimi za takšno stanje.

Za ilustracijo prisluhnimo citatu iz oddaje Utrip, tedenskega pregleda dogajanja v Sloveniji, ki ga pripravlja javna RTV.

»V stiski so tudi gospodarstveniki, ki preprosto ne morejo razumeti, da država mirno opazuje kako propadajo. Vlada pomoč obljublja v PKP7, kjer je našla prostor tudi za pomoč verskim uslužbencem, ne pa tudi kulturnim delavcem in ustanovam, kjer v zadnjih dneh spremljamo pospešeno kadrovanje.«

Ta informacija skoraj zagotovo v vas vzbudi občutek krivice. Kako vlada zapostavlja gospodarstvo in pred kulturniki priviligira verske uslužbence ter brutalno kadruje. Le da vlada z milijardami gospodarstvu izdatno pomaga že skozi vso pandemijo, tako s PKP 7, kot z vsemi preostalimi šestimi paketi ukrepov, kar RTV označi za »mirno opazovanje«. Od subvencioniranja čakanja na delo, skrajšanega delovnega časa, poplačila dela fiksnih stroškov, odloga kreditov.

Gospodarstveniki so v stiski. Epidemija in zaprtje sta jih močno prizadela, a reči, da država le opazuje, kako propadajo, je grda in zlonamerna laž.

Gospodarstveniki so v stiski. Epidemija in zaprtje sta jih močno prizadela, a reči, da država le opazuje, kako propadajo, je grda in zlonamerna laž. Stisko gospodarstvenikov pa še povečuje v socialnem dialogu neusklajen dvig minimalne plače, zaradi katerega sindikati grozijo s stavko, a to so na RTV izpustili.

PKP 7 je prvi paket ukrepov, ki pomoč daje tudi verskim uslužbencem, ti so se zadnjih devet mesecev morali znajti po svoje oz. živeti od dobrote vernikov. Za razliko od kulturnikov, ki so že v prvem valu prejemali univerzalni temeljni dohodek v višini 700 evrov na mesec in ga prejemajo tudi zdaj, v drugem valu, ko je, sodeč po poročanju RTV, vlada nanje pozabila, medtem ko je poskrbela za »bogati kler«, tipično lažno predstavo o življenju duhovnikov.

Ustanovam je vlada izplačala vsa predvidena sredstva, čeprav večine programa zaradi epidemije niso mogli izvesti. Pospešeno kadrovanje pa se nanaša na menjavo enega direktorja. O smiselnosti menjave te ne morem soditi, a reči, da gre za pospešeno kadrovanje je popolno pretiravanje. To je le en odstavek ene oddaje, ki odraža realnost naših glavnih medijev.

Poslušali smo lahko, kako se vlada maščuje raperju Zlatku za protestništvo z odvzemom statusa samostojnega kulturnega delavca, da so resnični razlogi za odvzem statusa kršenje finančnih pravil pa »pozabijo omeniti«. Pa naj se še kdo čudi, kako da je predsednik vlade z njimi v vojni.

Vojni dobičkarji in vsi jamrajoči

Drugi, ki bi morali biti poklicani na odgovornost so t.i. vojni oz. krizni dobičkarji. Predvsem gre za politike, influencerje in tiste, ki iščejo svojih 5 minut slave ali pa gradijo kapital za vstop v politiko. Vse to pa z nasprotovanjem maskam, uporabi aplikacije, opozarjanjem na namišljeno avtoritarnost, zlorabljanje manjših problemov, ki nastajajo zaradi reševanja velikih. Denimo potenciranjem negativnih posledic omejitev, ki so namenjene omejevanju epidemije, ki bi sicer povsem ušla izpod nadzora. Število smrti se je v novembru opazno povečalo, glede na prejšnja leta.

In tretji, ki smo soodgovorni za nastalo situacijo smo posamezniki, ki se nismo sposobni odreči nekaterim željam, potrebam in ugodju, kar je nujno potrebno, da virus ustavimo in premagamo krizo. Mi vsi, ki smo preveč intelektualno leni, da bi se pozanimali o informacijah, ki nam jih pridno, s svojo računico v mislih servirata prej omenjeni skupini. Mi vsi, ki jamramo, namesto, da bi se trudili situacijo izkoristiti kot priložnost. Priložnost, da naredimo nekaj dobrega, spremenimo kakšno navado, razvado, da razveselimo svoje bližnje in vse druge.

Kakšno krivico, še posebej tisto, ki nastaja iz našega občutka zaradi napačne informiranosti, je dobro tudi voljno potrpeti. Za to, da bi živeli v normalnejši družbi, kjer bi se bolj spoštovali in morda lažje razumeli drug drugega. Vseh krivic pa tudi nima smisla voljno trpeti. Predvsem tiste posameznike, ki jih profesionalno umetno ustvarjajo je vsekakor potrebno poklicati na odgovornost.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta