Desno, levo, sredina, levosredinsko, desnosredinsko, skrajno levo, skrajno desno, nacionalistično. Zadnje čase je na to temo v slovenski politiki izrečenih veliko besed (in psovk) ter prelitega veliko črnila v smislu kam kdo »paše« oz. kakšno etiketo kateri stranki ali posamezniku znotraj nje prilepimo.
Pa je pravzaprav jasno, kaj pomeni desna usmerjenost, kaj leva? S čim označujemo sredino in v čem je recimo razlika med nacionalizmom in desnim domoljubjem? Zakaj se s temi pojmi namerno zavaja ali jih celo zlorablja? Kdo ima od tega korist in zakaj je sploh potrebno tako jasno razmejevanje posameznikov ali strank v okolju, kjer stvari, nazori, vrednote še zdaleč niso tako jasno razmejene?
Ali je nekdo, ki podpira pravico do splava in odločitve o lastnem telesu, istočasno pa smatra, da je domovinska vzgoja in ljubezen do lastne domovine in naroda ultimativna podlaga in vrednota vsake države, desničar ali levičar? In kaj je nekdo, ki je istospolno usmerjen, pa ni mnenja, da je to nekaj, o čemer mora obvestiti vsakega posebej, hkrati pa meni, da je vera opij za ljudstvo in da edino znanost osvobaja in obstaja? In kaj je nekdo, ki meni, da je UTD (univerzalni temeljni dohodek) dobra rešitev za zahodno demokracijo, ni pa naklonjen podržavljanju in socialističnim temeljnim organizacijam združenega dela?
Ali torej pomeni, da si lahko eno, ne pa tudi drugo in/ali kam se potem umestiti in komu pripadati v političnem smislu. Morda sredini? Ampak tudi v sredini se gnetejo stranke z diametralno nasprotnimi stališči (recimo tistim do splava). In kaj sploh je sredina? Ali to obstaja? Ali pa obstajajo zgolj vprašanja, do katerih se je potrebno opredeljevati, brez t.i. označb o levosti, desnosti, ekstremizmu, nacionalizmu …
Stvari namreč nikoli niso enostavne. Eno je vpiti, da je istospolnost nenaravna (bolna), drugo, ko je istospolno usmerjen tvoj otrok. Enostavno je reči, da je borza dela nepotrebna socialistična molznica denarja, dokler sam ne ostaneš brez dela, in nenazadnje, lahko je soditi, da je splav umor in popolnoma zgrešen koncept, dokler sam nisi postavljen pred dilemo, ali si zmožen dodatna usta tudi dejansko prehraniti.
V življenju stvari nikoli niso črne ali bele, in zakaj smo mnenja, da je taka politika? Je le umetnost možnega in najboljšega za večino, v nekem določenem trenutku, skupaj z možnostmi, ki jih kot država imamo na razpolago. In ja, ni vse “levo” progresivno in napredno in ne vse “desno” klerikalno in nazadnjaško. To, da se vpije, pljuva, hodi od vrat do vrat in grozi, zasleduje in maltretira, ni noben napredek, nobena prihodnost, še manj progresivnost v politiki. Je zgolj vandalizem, nasilje (bulizem), brezčutnost in leta razvajenosti na podlagi pravega pedigreja. In nič drugega. Poglejte priimke in poglejte, kaj so poleg tega, da vpijejo, žalijo in grozijo, v življenju dosegli in pridelali. In tudi ni vsak bolesten nacionalizem tipa »tujci raus« žlahtno desen in antipod levim frustracijam.
Gre za skrajnosti, ki ne koristijo nikomur. Gre za popolno odsotnost empatije, samokritičnosti in občutka za realnost, ki družbi napredka ne omogoča. Napredek je vedno v poslušanju, strpnosti, korektnosti, samokritičnosti, iskrenosti in pravičnosti. In zmožnosti, da priznaš, ko se (z)motiš ali pritrdiš protiargumentom v kolikor ti zdržijo.
Pri nas se »levo« in »desno« koristi zgolj za diskreditacijo in očrnitev nasprotnega pola, ne glede na dejstva, resničnost ali dejansko stanje, ob izdatni podpori nekaterih (če ne večine) medijev.
Kaj manjka “levim” in “desnim”
Pri nas pa se “levo” in “desno” koristi zgolj za diskreditacijo in očrnitev nasprotnega pola, ne glede na dejstva, resničnost ali dejansko stanje, ob izdatni podpori nekaterih (če ne večine) medijev. In če je problem “levih”, da so neznosno levi z vso agresivnostjo, maltretiranjem in brezkompromisnim zanikanjem lastne zgodovine, je problem “desnih” frustriranost, ker ne morejo biti iskreno “desni” do te mere, kot si želijo. Niso namreč ustvarili dovolj sposobnih ljudi, dovolj kritične mase, dovolj položajev, dovolj tem, ki bi jih lahko naslavljali. Se zgolj branijo in poskušajo minimalizirati levo hemisfero slovenske politike. V smislu, saj nismo tako “desni”, kot nam to pripisujejo “levi”.
Pa vendar gre bolj kot za levo-desne opredelitve za naslavljanje pravih (aktualnih) tem, potrebno je najti sposobne in simpatične obraze, potrebno je najti iskrene ljudi, ki verjamejo v svoja prepričanja, potreben je medij, ki bo dejansko dosegel ljudi, ne politično barvo. Nagovoriti je potrebno vsebine, ki bodo nagovarjale z vsebino samo, ne pa z opredelitvijo, ali gre za levo ali desno temo.
Levo in desno je umetno ustvarjen konstrukt, pri nas pa zradikaliziran do te skrajnosti, da nam vsem preprečuje, da bi se civilizirano, s skupnimi močmi in iskreno spopadli z vsemi izzivi današnjega časa, dilemami in temami, ki dejansko vplivajo na kvaliteto naših življenj in življenja naših otrok. Skupaj, kot državljani ene države, ki je v veliko pogledih (gospodarsko, športno, znanstveno, turistično) nadpovprečna in vzor marsikateri naciji.
Samo manj destruktivne, namišljene in s strani medijev ustvarjene levo-desne politike, pa več vsebine, prosim. Pa bo. Boljše. Za vse. Hvala.
Je potemtakem čudno, da se nam za predsednico vlade ponuja desničarka Tanja Fajon in da se na prestolu predsednika republike že vidi politično popolnoma nevtralana Ljudmila Novak?
@prispevek: »[…] In kaj sploh je sredina? Ali to obstaja?«
===========
V Sloveniji je vse, kar je ustavno, čista sredina. Ob neupoštevanju tega je vselej na primer problem, kako opredeliti slovensko »levico«, slednja v smislu nikoli pretrgane rdeče niti SD ima namreč z demokratično ustavo težavo. Označevanje slednjih z levico je zato mašilo, ki onemogoča oblikovanje pristne levice. In tako naprej – do vsebinsko praznih strank slovenske »sredine«, ki so mašilo, ki onemogoča pristno sredino.
Kar nezadovoljivo nadomešča kaj, je mašilo. Tu je jedro problema v Sloveniji o tem, kako na primer opredeliti levico volilnega prostora. Obstoječa »levica«, ki je ostala intimno vezana na preteklo nedemokratično državo, ima namreč z demokratično ustavo te države težavo. Njeno nezadovoljivo označevanje kot levice pa blokira obravnavo nadaljnjih anomalij te države.
Zato se od tega pojava razmejimo s čisto definicijo sredine. Čista sredina volilnega prostora je izključno takšna, ki deluje skladno z načeli dne 28. 12. 1991 objavljene Ustave Republike Slovenije (z novelami) in dne 25. 6. 1991 objavljenih Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter Deklaracije ob neodvisnosti. Za tisti del volilnega prostora, ki deluje znotraj čiste sredine volilnega prostora, so intimne orientacije oziroma položaji vezani izključno na številna medsebojno prepletena in hkrati učinkujoča načela ustave te države.
Prva orientacijska dilema t.i. čiste sredine volilnega prostora se nahaja v mestu, točki, ki je enako oddaljena od prve in druge besede, ki tvorita besedno zvezo v stavku 1. člena Ustave Republike Slovenije. Člen se glasi: »Slovenija je demokratična republika.« Skratka, prva dilema čiste sredine je intimna točka med demokratskim in republikanskim.
Naj opomnim, da s tem ni govora o Ameriki. Demokratsko (po korenu: dêmos, the people) je vezano na mehanizem delovanja te države, po katerem ima oblast ljudstvo. Republikansko (po korenu: rēs, thing, affair; pūblica, public) je vezano na »javno«, to pa na nadaljnji mehanizem, po katerem se oblast ljudstva deli prejemnikom javnih pooblastil.
Intimno volilno tehtanje med demokratskim na eni strani in republikanskim na drugi je torej vezano na mehanizem podeljevanja javnih pooblastil. Generalno se le-ta v 2. odstavku 3. člena Ustave glasi takole: V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.« Po treh vejah oblasti pa se jo nato poraz-deluje naprej. In sicer s podelitvijo javnih po-oblastil. Javno pooblastilo se po-deli z zakonom ali na njegovi podlagi. In tako naprej, vse do nikoli povsem ugotovljive dimenzije nosilcev javnih pooblastil Republike Slovenije.
Skratka, v rdeči niti naslovnega prispevka odprava blokade pojavnih mašil omogoča pot v nadaljnjo obravnavo aktualnih anomalij nosilcev javnih pooblastil te države.
Upam, da je s tem kaj prispevano k rešitvi problema.
Odličen Komentar, Žiga Stupica, hvala.
To razmišljanje o levo – desno je precej površno, ni premišljeno do mere , da bi se pokazale kontradiktornosti. Na primer skozi aspekt relativizma bi bilo potrebno pretehtati stvari, da bi se izognil zmedi tega razmišljanja.
Levo desno v svetu globalizacije nima več nobenega pravega pomena, Tudi sredine ni več. So odločitve za ali proti, sredine praktično v teh ključnih odločitvah ni.
Ja, nekateri bi bili radi skrajna sredina.
Odgovor, zakaj je tako, kot je – kaotično – je v starem rimskem reklu Divide et Impera – Razdvajaj in vladaj.
Drugo podobno reklo je: Ordo ab Chao. Red iz nereda.
Glasnogovorci, ki jih opazujemo na vidni politični sceni, niso tisti, ki dejansko vodijo igro. Scenarist in režiser sta skrita izza kulis. Tudi vstopnina od predstave gre v zakulisje.
Otročje in sramotno je jokcanje moškega, ki v 21. stoletju preobilja ni sposoben nahraniti še enih ust, niti jih dati v posvojitev, niti si natakniti kondoma ali spolno občevati na neplodne dni … Edina rešitev, ki jo vidi, je splav. Pa še tega mora namesto njega narediti in s tem živeti žena/partnerka/ljubica (in zdravstveni delavci). Buuuuuuuuuuu.
“Samo manj destruktivne, namišljene in s strani medijev ustvarjene levo-desne politike, pa več vsebine, prosim. Pa bo. Boljše. Za vse.”
Avtor je lepo nanizal kričeče primere iz našega političnega prizorišča, pravzaprav bojišča in z marsičem napisanim se lahko strinjamo tako na levici, kot na desnici.
Gornji recept pa, se bojim, ne bo deloval, dokler se vsa levica (KUL + stranka Levica in njihovi pristaši in sledilci) ne bo odrekla revolucionarni “logiki” in “boju” ter popolnoma, “s srcem” sprejela izključno demokratične principe političnega dela.
Saj navidezno jih je ob osamosvojitvi sprejela, a v resnici je ostala pri revolucionarnem izročilu, ki jo navdihuje z namišljeno večvrednostjo, povzdigovanjem nekdanje ureditve, nespoštovanjem do drugih političnih prepričanj in strank, vztrajanje na več kot dvomljivih revolucionarnih “dosežkih” in “izročilih”, z vztrajanjem celo pri branjenju in opravičevanju očitnih revolucionarnih zločinov in podobni zgodovinski navlaki, itd. itd.
Do prave transformacije totalitarnega sistema, ki se je v glavah levice kljub gostobesednemu razglašanju demokracije še obdržal skoraj nedotaknjen, v demokratični sistem razmišljanja sploh še ni prišlo, zato je dvom, da bo s takšno levico, kakršna je že osem desetletij, kdaj “bolje za vse”, če le sebe še malo spremenimo, več kot upravičen.
Sicer pa počakajmo na volitve – ali pa bomo medsebojne probleme spet reševali s krvavim nasiljem?
Obstaja le delitev; na Bogaboječe in častilce Satana, na poštene in barabe, na delovne in lenuhe. V prav v vsaki stranki imamo tako ene kot druge.
Je pa v slovenskih t.i. levih strankah satanizem uradna religija.
Gre za dve stvari, ki nista nujno povezani. Prvič je, da ljudje nismo enoznačni. Enoznačnost danes je konstrukt levice, ki je potem, ko je nehala zastopati interese delavskega razreda (prvič zato, ker je te interese v 2. polovici 20. stol dosti bolje rešil in naslovil kapitalizem, kot jih je katerikoli socializem, in ker delavskega razreda na Zahodu preprosto ni bilo več dovolj za zmago na volitvah) svojo volilno bazo in interese prenesla na t.i. marginalne skupine. Težava skupin je, da to sploh niso. Ali imata več skupnega super bogati beli gay z Wall Streeta in revni, neizobraženi, zaradi istospolnosti v zaporu sedeči temni gay iz Ugande ali pa sta vsak bližje svojim krogom? En beli eliti, drugi lokalnemu črnskemu prebivalstvu? Je recimo, črna, revna, neizobražena, istospolna ženska pripadnica ene skupine ali pripadnica vsake od teh ali pa se v nobeni od teh sploh ne vidi? Vsakega posameznika lahko razbijemo na poljubno število skupin, ki da jim pripada. Levica je torej skupine ustvarila. Skupine so levi družbeni konstrukt, ustvarjen kot novo torišče in volilna baza levice. V spoju s postmodernizmom in neomarskizmom je zadeva dobila nekakšno teoretično pokritje in politično, ne pa dejansko, realnost. K temu dodamo še samonastavljene voditelje teh imaginarnih skupin in voila….popoln recept za napad na demokracijo preko demokratičnih gesel. Konkretno pri nas, pa vsa ta leva imaginacija služi kot Potemkinova vas pokritju 3.6 miljardne letne sistemske korupcije. Naši desni in levi v resnici niso toliko opredeljeni ideološko, kot koruptivno. Slovenija kot država je žrtva koruptivnega Sistema, ki ga sta ob prehodu zasnovala UDBA in Kučan, pravno, politično in dejansko pa spravila v življenje LDS in Drnovšek. Sistem, ki za svoje normalno delovanje potrebuje navezavo na formalno demokracijo, torej levi prevzem oblasti in s tem nadzor nad javnimi financami. Brez dostopa do tega formalnega dela, so vsi priseski na lovkah lačni in prazni. To je razlog biciklističnega upora, ščuvanja medijev in neskončnega sabotiranja z levimi krti prestreljenih navidezno neodvisnih in strokovnih institucij. Zgaga ni Blaž, je korupcija. To rečeno ima SDS sama s sabo podobne težave. SDS je antipod, ampak kot taka najboljša učenka in del sistema. Jasno ne v isti meri kot levica. 23 let vlad proti 6 letom. Desnica svojih kadrov preprosto ne more nagraditi, ker je levica v 23 letih večino masti nagrmadila sebi. Zato pomanjkanje desnih kadrov. V SLO je vsakomur jasno na kateri strani delitve je kruh namazan z maslom. Povsem jasno je, kdo je bolj del Sistema. Ob tem bi sicer lahko dodali, da oba dela verjameta v svoje ideološke in vrednostne sisteme, niso pa jima prioriteta. Prioriteta je nadzor in kanalizacija korupcije. Levi-desni so torej neka poenostavitev, ki nam služi za vsakdanjo rabo. Rešitev jasno ni v odvolitvi JJ in njegovi odsotnosti, navsezadnje je odsoten 23 let, rešitev je v odvolitvi obstoječe levice in prekinitvi njene navezave, njenih priseskov, na vzvode formalne demokracije in s tem javnih financ.
Martin, čudovit komentar in se strinjam z vsem, kar ste zapisalu, zlasti z zaključkom. Je pa lepo analizo podal tudi g. Stupica, ko je opozoril, da je termin “levica” mašilo, ki preprečuje pravo poimenovanje teh strank kot totalitaristično komunist8čnih, torej strank, ki imajo de facto težave z ustavno demokracijo. Obenem pa to mašilo. preprečuje nastanek prave levice.
Zanimiva razmišljanja danes, komentarje brati je pravi užitek!
Lavrič, tako učeno si se razpisal, da komaj sledim! Ali priznavaš, da je desnica kljub tem koruptivnim željam kot pišeš, v danem trenutku vendarle nosilka višjih vrednot kot levica!? Ne znam se prav izraziti, ampak zame je zdrav kapitalizem vrednota, ker pošteno nahrani ne le kapitalista ampak tudi ves sistem v piramidi.Socializem odklanjam z dušo in telesom, čeprav sem zelo sočutno bitje in socialno usmerjeno.Ne pristajam pa v uravnilovko, ki pridnim in sposobnim reže napredovanje, lenuh pa relativno dobro preživi. Na desnici me privlači ekonomski sistem in domoljubne vrednote.Levico bi njega dni še razumela, ko naj bi se borila za delavca, ampak danes vem, da gre za veliko prevaro.Sandi Češko je SD! Halooooo!???
Z avtorjem prispevka se globoko strinjam. Če bi se o aktualnih političnih temah racionalno pogovarjali, bi nam bilo lažje. A biti racionalen zahteva napor. Ljudje smo pa intelektualno leni in nagnjeni, da zadevo ” rešimo” z nekaj floskulami, bližnicami: “ta je levičar in nima pojma” ali “ta je desničar, jasno, da nima pojma”. Problem pa ostane isti, nerešen, ob dejstvu, da smo prisiljeni živeti skupaj in si ustvariti okolje, da bo vsaj približno vsem dobro, da ne bo nihče izključen samo zaradi nalepke, QR kode, ki mu jo nekdo nalepi na čelo.
Žiga Stupica, vaš komentar je dokaj smisel in ima določeno vsebinsko težo. Ko pa se sklicujete na ustavo ste spregledali, kot večina ljudi in tudi vse politične stranke, da naša ustava dejansko govori o vladavini ljudstva v praksi pa imamo strankokracijo, kar pomeni da gre za vladavino vodstev političnih strank, ki jim uspe priti na oblast. Neposredna demokracija, ki je v resnici vladavina ljudstva bo oz. bi bila dosežena z decentralizacijo. Klasičen element decentralizacije so pokrajine, ki so po ustavi obvezne, pa očitno niso v interesu nobene politične stranke v parlamentu.
V razpravi je zakon o pokrajinah, ki pa so ga vse stranke hitro pospravile pod mizo, kar kaže da dejansko ne spoštujejo ustave, ki jasno in nesporno v členu dol,ča: 143. člen (pokrajina)
Pokrajina je samoupravna lokalna skupnost, ki opravlja lokalne zadeve širšega pomena in z zakonom določene zadeve regionalnega pomena.
Pokrajine se ustanovijo z zakonom, s katerim se določi tudi njihovo območje, sedež in ime. Zakon sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev. V postopku za sprejem zakona mora biti zagotovljeno sodelovanje občin.
Država z zakonom prenese na pokrajine opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, mora pa jim za to zagotoviti potrebna sredstva.
Drugi očitno spregledan problem povezan s prvim je, da naša ustava dejansko ne daje vsebinske oblasti ljudstvu ampak strankam, saj za skoraj vsako neodtujljivo ustavno pravico določa, da se konkretne pravica uresničuje na podlagi zakona. Zakone sprejema parlament z večino, torej imajo dejansko oblast stranke, ki sestavljajo vsakokratno večino v parlamentu.
Dokljer beremo samo našo ustavo bomo težko prišli do zgoraj navedenega pogleda. Če pa našo ustavo primerjamo z Švicarsko kjer ima dejasnko oblast ljudstvo pa to postane od člena do člena kristalno jasno, vključno z že davno izvedeno decentralizacijo v Švici.
Najbolj zanimivo pri tem je da decentraliziran sitem z dejansko oblastjo ljudstva odlično deluje že najmanj 100 let, Švicarska ustava namreč določa, da so najvišji instituti izvajanja demokracije referendum, lokalne oblasti in civilna iniciativa, stranke pa so šele na četrtem mestu, pa se s tem vprašanjem ne ubada nobena stranka. Zakaj, dejansko oblast ljudstva namreč več kot logično ni v interesu nobene stranke zlasti pa tiste, ki je na oblasti. Zato stranke manipulirajo z nami navadnimi občani in nam navidezno (strankarsko demokracijo) prikazujejo kot dejansko demokracijo.
Pri tem so si tako leve kot desne stranke zanimivo in indikativno povsem enotne.
Peter ljudstvu ne kaže povsem zaupati. Gre za izkušnjo iz stare Grčije, vsi imamo radi Perikleja, mislimo pa Alkabiadesa. Rim nam je zato bližji in ta republikanizem je dejansko osnova modernih zahodnih demokracij. Navsezadnje, biciklisti so tudi del ljudstva. Na žalost. Bi dal referendumsko večino njim? nauk vseh zgodb o zlati ribici je, da mormo s svojimi željami biti pazljivi, ker se lahko uresničijo. Se pa strinjam v toliko,da bi na načelni ravni, vsa vprašanja morala biti odprta za referendum.
Peter, mislim, da je g. Stupica zelo jasno zapisal, da je Slovenija po ustavi demokrat8čna republika, pri tem pa podal zelo jasno distinkcijo med demosom in republiko oz. kaj po njegovem “demokratična republika” je. Takole je zapisal:
“Naj opomnim, da s tem ni govora o Ameriki. Demokratsko (po korenu: dêmos, the people) je vezano na mehanizem delovanja te države, po katerem ima oblast ljudstvo. Republikansko (po korenu: rēs, thing, affair; pūblica, public) je vezano na »javno«, to pa na nadaljnji mehanizem, po katerem se oblast ljudstva deli prejemnikom javnih pooblastil”
Se pravi, pri nas se oblast ljudstva uresničuje z delegiranjem javnih pooblastil, torej s posredniško demokracijo in ne z neposredno oblastjo ljudstva kot v Švici.
Samo toliko, ker si zapisal, da je to pozabil omeniti.
Poleg tega je v Sloveniji vse pomešano, Smo politično konfuzen narod. Verjetno zaradi zgodovine, ko je bili naše politično udejstvovanje usmerjeno zgolj v preživetje in “borbo” proti gospodarjem. Tako na primer, ali je klanjanje pred spomenikom BK napredno ali konservativno.? Po moje hudo konservativno. Ali je Zveza borcev konservativna ustanova ali “napredna”? In kaj je sploh napredno? Ohranjanje državnega zdravstva, čeprav ne funkcionira, se smatra za napredno, v resnici je konservativno. Sprememb nikar pravijo konservativci. Naši konservativci oz. desni pa hočejo spremembe, torej napredek…………. Vse smo pomešali. Glede na gospodarske ukrepe te vlade, bi jo lahko označili kot levo, socialdemokratsko, v medijih pa beremo, da je desna ali celo skrajno desna. In tako dalje. Za začetek reševanja te zmede najprej razčistimo kaj naj bi sloh bilo desno oz levo, napredo in konservativno. So inštitucije države, ki so po svoji naravi konservativne. Na primer tožilstvo. Tam so, da konservativno ohranjajo, vzdržujejo minimum standarda morale družbe. Ne kradi, ne laži, ne ubijaj…kaj je v tem “naprednega”?
Absolutno se strinjam z gornjo oceno, da je za najhujše sistemsko odstopanje od deklarirane, a nikoli uresničene “oblasti ljudstva” oz. polnokrvne večstrankarske parlamentarne demokracije zaslužen/kriv ustavno sporen in pravzaprav ustavno in demokratično nedopusten veljavni sorazmerni volilni sistem, ki proti-ustavno omogoča ter utrjuje oblast vladajoče strankokracije in v izhodišču onemogoča ter v kali zatira vsakršno možnost demokratične vladavine ljudstva, državljanov, volilnega telesa – demokracijo v polnem pomenu.
Veljavni ustavno sporni sorazmerni volilni sistem namreč trajno omogoča najožjim vodstvom parlamentarnih političnih strank, da po lastnih parcialnih političnih interesih oblikujejo in določajo kandidatne liste ter v skladu z lastnimi sebičnimi interesi postavljajo na pričakovano najbolj zagotovo izvojljiva mesta v izbranih volilnih okrajih in enotah izbrane favorite najožjega vodstva stranke.
Volivci v nasprotju z veljavno ustavno normo nimamo odločilnega vpliva na dokončno izvolitev kandidatov. Pravzaprav imamo le možnost, da potrdimo, ali pa ne, vsiljenega kandidata vodstva posamezne politične stranke v svojem volilnem okraju.
Zaradi neustavnega odločilnega privilegija strank, da si same samovoljno postavljajo na izvojljiva mesta po posameznih volilnih okrajih svoje najbolj zveste kandidate (s posameznimi redkimi izjemami, ki le potrjujejo splošno pravilo), je povsem razumljivo, da so prav samopašne in samoljubne parlamentarne stranke najmanj zainteresirane za vsakršne spremembe sorazmernega volilnega sistema, ki bi v resnici sledile popolnoma jasni ustavni določbi ter celo veljavni ustavni presoji Ustavnega sodišča RS in ki bi v resnici končno omogočile slehernemu volivcu polno pristojnost in odgovornost za veljavno izvolitev svojega “ljudskega poslanca”.
Več kot očitno je, da bo veljavno ustavno spremembo pravno spornega oz. demokratično invalidnega sorazmernega volilnega sistema mogoče doseči le z množično demokratično pobudo civilne družbe in nemara tudi zainteresiranih neparlamentarnih političnih strank za izvedbo referenduma z ustreznim zakonodajnim vprašanjem ter z ustrezno legalno in legitimno odločitvijo potrebne večine ljudstva kot ključnega političnega “suverena” po veljavni ustavni ureditvi v RS.
Brez nujne in ključne ustavno utemeljene ter zahtevane zakonske spremembe veljavnega sorazmernega volilnega sistema, ki za zdaj proti-ustavno in ne-demokratično le še utrjuje in poglablja škodljivo oblast vladajoče strankokracije, bo tudi vse nadaljnje politično ter medijsko obkladanje, zmerjanje ter sovražno družbeno iz-števanje in iz-ključevanje s populističnimi političnimi etiketami “levičarstva” in “desničarstva” brez haska ter bo le še naprej le destruktivno utrjevalo in poglabljalo ne-ustavno in ne-demokratično sovražno politično ozračje na videz dinamičnega in nenehnega bojevanja vseh proti vsem, v resnici pa brezplodno jalovega in mrtvoudnega družbenega in političnega “močvirja” oz. brezupnega “statusa quo”.
Najbolj hecno bi bilo, če bi začeli vsi novinarji in druge organizacije deliti politično prizorišče po delovanju oz. programih političnih strank. Potem bi zadeva izgledala takole:
LEVI POLITIČNI POL
SDS – leva sredina
DESUS – leva sredina
SD – izrazito leva (v nekaterih pogledih že skrajno levi)
SAB – levi populisti
LMŠ – levi populisti
LEVICA – skrajna levica
DESNI POLITIČNI POL
NSI – desna sredina
SMC – desna sredina (glede na trenutno situacijo)
SLS – desna sredina (če jim uspe priti v parlament)
SNS – desni populisti
zanimiva scena, kajne?
Aktiven državljan, čestitam kot že večkrat ponovno briljanten komentar in uvid v dejanskost, ki nas obdaja ajo ne vidimo ali pa zgolj nočemo videti ne na levi in ne na desni.
V resnici se levica in desnica v odnosu na obravnavan ključni problem prevlade strankokracije krega in sovraži zaradi ”oslovske sence”.
“Ali je nekdo, ki podpira pravico do splava in odločitve o lastnem telesu,”
Že spet tale floskula O LASTNEM TELESU.
Kdaj vam bo že kapnilo, da JE NEROJENEMU DETETU KRATENA PRAVICA ODLOČANJA O LASTNEM TELESU? Pa ne obsojam žensk, ki so se prisiljene odločiti za splav, morda iz zdravstvenih razlogov, ali pa, ker nimajo med bližnjimi dovolj opore.
Bravo Helena, spoštovana somišljenica! Na splošno bi rekla, da desnica ,takoimenovana, bolj spoštuje življenje, resno delo, kapital, privatno lastnino…To mi je všeč! Predvsem me pa z ravnanji in zgledom prepričujejo desnosredinski politiki, ki jim, posameznikom, skoraj vsem zaupam, na levi pa, pri moji duši, ne najdem junaka, ki bi ga imela za zgleden lik.Na osebnem nivoju bi se znala poglobiti v vsakega od njih in mu biti v pomoč, če bi me potreboval, na politični sceni se mi pa zdijo vsi po vrsti veliki egoisti in bleferji.
Shalotka, enako kot vi.
Martin Lavrič tvoje stališče je povsem korektno zlasti če si ti sedaj na oblasti. Ljudstvo skoraj zagotovo ne bo sprejelo tega , kar ti ali tvoja stranka misli, da je prav. Navadni ljudje pa se povsem logično vprašamo ali je ta nas bolje zaupati ljudstvu ali ”pokvarjenim” politikom.
Peter dilema ni nekaj novega in je ne bomo razrešili, dejstvo pa je, da vse moderne predstavniške demokracije me ljudstvo in politične odločitve vnesejo nek vmesni člen, ki skrbi za stabilnost. zadeva zelo dobro deluje tam, kjer je demokracija dovolj razvita, da ni že vnaprej postala žrtev plenilskih lobijev.
Martin se strinjam a nekje je treba začeti. Brez vsaj četudi majhnih sprememb pri osnovah razmišljanja ob upoštevanju obstoječih dobrih praks se Sloveniji z zaostrovanje strankarskega boja beri razkola ( ki strankam seveda koristi) in v katerega so stranke že potegnile tudi navadne ljudi, slabo piše.
Po mojem bi se vsi strinjali, da je glavni problem odsotnost jasne demokratične, programske sredine.
Kaj pa je sredinska politična stranka v Sloveniji?
Ni treba, da je levosredinska – ta prostor bi z konstruktivno držo zelo uspešno lahko zapolnila SD (na žalost očitno ne pod tem vodstvom, mogoče bi bil Prednik bolj sposoben).
Politična sredina tudi NIKAKOR NISTA SAB ter LMŠ, da od DeSUS-u sploh ne govorimo. SAB je leva populistična stranka z anti-katoliškimi popadki, LMŠ pa se je izdajala za kvazi katoliško-pozicijo in tako na led spravila nemalo katoliškega volilnega telesa z Gorenjskega.
Politična sredina zgodovinsko izhaja iz politične sredine ob slovenski osamosvojitvi, ki je bila Slovenska demokratična zveza (SDZ). SDZ pa je izhajala iz predvojnega liberalnega tabora in se je idejno navezala na ljudi kot sta Ljubo Sirc, Črtomir Nagode itd. Se pravi meščanski, obrtniški liberalci, pro demokratični, ne katoliško orientirani a hkrati ne anti-katoliški. Predvsem pa so trdi ANTI-KOMUNISTI.
Po tem kriteriju je bil edini pravi naslednik SDZ-ja pri nas Virantova DL, ter pred letom 2000 desno krilo SDSS-ja (Narodni Demokrati, ki je sedaj del SDS). Trenutno je temu najbližje SMC, v bistvu pa je v preteklosti na sredino do neke mere (ampak ne do konca) najbolj pogumno zakorakal Miro Cerar, ki ga je leta 2014 volil celo del bivših volivcev pomladnega SDS-a. Cerar v poziciji ni zdržal, saj so mu stranko uničili Brglez et conhortes.
Cel kup levice, ki se sili na sredino pa NI sredina in pika.
V Sloveniji je, če jo motrimo s sociološkimi pogledi in definicijami, vse pomešano, vse zblojeno. Nimamo prave levice, saj so ti, ki se imajo za levičarje, samo neposrečena preobleka boljševizma, banda, ki zaenkrat obvladuje vse družbene podsisteme. Največji absurd pa je, da se imajo imetniki (naropanega) kapitala in drugih oblik družbene realne moči za levičarje. Sociološko Slovenija desnice sploh nima. Kako pa naj bi imela še skrajno desnico? Spet levičarska finta, na katero pada neuki in politično popolnoma nezreli slovenski narod. Referendum o vodah je dovolj zgovorna ilustracija.
Ula nisi razumela pointa mojega razmišljanja , Stupica pravi :”V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo NEPOSREDNO in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.« Po treh vejah oblasti pa se jo nato poraz-deluje naprej. In sicer s podelitvijo javnih po-oblastil. Javno pooblastilo se po-deli z zakonom ali na njegovi podlagi. In tako naprej, vse do nikoli povsem ugotovljive dimenzije nosilcev javnih pooblastil Republike Slovenije. Skratka, v rdeči niti naslovnega prispevka odprava blokade pojavnih mašil omogoča pot v nadaljnjo obravnavo aktualnih anomalij nosilcev javnih pooblastil te države. Upam, da je s tem kaj prispevano k rešitvi problema.”
Stupica trdi da je ustava, osrednja točka, delitve medtem ko sam in še bolje Aktivni državljan trdiva, da je ravno ustava s pripisi skoraj vsem členom ustave, da pravice ureja zakon ravno ključni problem , saj je sama s seboj v nasprotju (Kar pa je težko razbrati če je ne primerjamo z ustavami, ki dejansko konsistentno določajo oblast lčjudstva oz. neposredno demokracijo. Naša ustava sicer v uvodu določa, da ima oblast ljudstvo, nato pa v posameznih členih daje oblast skozi sprejemanje zakonov strankokraciji. Aktivni državljan pa še dodatno briljantno razloži v čem je problem strankokracije v Sloveniji, ki že dodatno onemogoča oblast ljudstva in neposredno demokracijo.
Peter, saj sem razumela, le na tisto besedo “neposredno se nisem osredotočila. Že nekajkrat sem zapisala, da se s tabo (in tukaj Aktivnim državljanom) strinjam glede protislovja v naši ustavi. A če zanemariš tisto besedo” “neposredno” v ustavi, je g. Stupica stvar dobro razložil, ko je opozoril na dejstvo posrednosti naše demokracije skozi delegoliranje pooblastil. Kakorkoli že, imaš prav, menim pa, da Slovenija za sistem neposredne demokracije, ko ima neposredno oblast ljudstvo in skupne zadeve rešuje z referendumi, žal ni zrela. Bi si želela, da bi bila, a žal ni.
Dovolite, da se še enkrat oglasim v zvezi z aktualno veljavnim ne-ustavnim in ne-demokratičnim sorazmernim volilnim sistemom, iz katerega se prav z ustavno-pravno invalidnimi demokratičnimi volitvami, na katerih proti-ustavno odločajo najožji vrhovi parlamentarnih političnih strank, generira ne-ustavna in ne-demokratična “oblast strankokracije” namesto ustavno obljubljene in zagotovljene posredne “oblasti ljudstva”.
Komaj polovična aktivna udeležba volilnega telesa na parlamentarnih volitvah z ustavno spornim sorazmernim volilnim sistemom je zagotovo tudi posledica prevladujočega občutka oz. neposrednega demokratičnega izkustva potencialnih volivcev, da dejansko nimajo odločilnega vpliva ne na izbiro strankarskih kandidatov (oz. oblikovanje strankarskih kandidatnih list) in še manj na izbiro strankarsko določenih oz. dobesedno proti-ustavno vsiljenih “ljudskih poslancev”.
Dejstvo je, da na volitvah v evropski parlament volivci lahko s prednostnim glasom izrazimo svojo izbiro ter tako rekoč brez izjeme prav z uporabo pravice do prednostnega glasu med kandidati na strankarskih kandidatnih listah neposredno in demokratično polno odločamo o izvoljenih evro-poslancih iz RS. Kar nam omogoča veljavna evropska volilna zakonodaja in evropska volilna praksa, nam v domači državi pri volitvah v domači parlament ni dovoljeno oz. ni mogoče. In to prav po zaslugi domačih kratkoročno razmišljujočih ter medsebojno konkurenčno popadljivih parlamentarnih političnih strank, a tudi po zaslugi domačih najbolj poklicanih in vplivnih akademikov, profesorjev in doktorjev pravnih ved, ki oportunistično molčijo ob nerazrešljivem flagrantnem kršenju veljavnega ustavnega reda in flagrantnem kršenju demokratičnih volilnih pravic in svoboščin s strani veljavnega ustavno in demokratično invalidnega sorazmernega volilnega sistema, pri oblikovanju in sprejemanju katerega so tudi sami politično oportunistično “držali svečo”.
Skratka spoštovanje drugih ljudi ne glede na njihovo prepričanje. Obravnavanje vsakega človeka individualno, ne kot predstavnika neke skupine ljudi. Kristjani pravimo temu ”vsi smo ljubljeni božji otroci”. Celim generacijam manjka osebnostne vzgoje in državljanske vzgoje, da bi se lahko šli demokracijo. Na žalost.
Zakaj je v SLO potrebna povsem svoja definicija za malone vse, kar je sicer drugje ze dodobra definirano?
Odgovor je na dlani. Zaradi kompleksa manjvrednosti. “Mi znamo pa ja sami to ali ono”, je stalen parameter vsake debate, ceprav tako dobesedno tega nihce vec ne rece.
Covid debata je v SLO tako unikatna, kod da bi bil virus, pa tudi cepivo povsem drugacni kot drugje.
Potegniti se v lupino kot rak samotarec je ocitno prijeten za kolektivno psiho.
Trdim, da je tudi velik del politike sprejel ta sindrom in zato “prodaja” nacionalno soliranje kot vrednoto.
Trdim tudi, da Slovenci to “soliranje” in izolacionizem izredno drago placujejo.
Seveda je ta sindrom, kot vse, posledica preteklosti. Ampak, treba bi bilo malo vec racionalizma za optimiranje tako majhne druzbe. Danes nihce te druzbe ne ogroza, v nobenem pogledu. Skarje in platno sta povsem v lastnih rokah. Zakaj torej tak umetno gojen refleks ogrozenosti in pobeg v nacionalen izolacionizem?