Um, ki je premagal medije: Alojz Rebula

Telo je velikokrat kletka človekovega duha. To smo že leta opazovali pri velikem duhu literata in misleca Alojza Rebule. Ni se namreč predal ne fizični oslabelosti ne dodatnim nadlogam. Zadnje romane je napisal samo z enim očesom. A tudi ko je oslepel še na drugo oko, je narekoval ne le pisma, ampak tudi članke.

Na prvi strani največjega slovenskega dnevnika so napisali, da je Rebula pisal prav do konca in še čez. Da je njegova zadnja kolumna, ki jo je na (dobesedno) smrtni postelji narekoval hčeri, izšla v Družini dva dni po njegovi smrti. To je velik poklon Rebuli s strani časnika s komunističnim imenom, kot je nekoč zapisal neki nemški časnik. Zakaj? Da so pokojnemu akademiku, ostremu kritiku stanja v slovenski družbi, ki ga tako nazorno izkazuje prav vedno režimsko Delo, posvetili del naslovnice, ni razlog višja prodaja. Roko na srce, višja prodaja na Delu nikoli ni bila pomembna. Če temu dodamo še omembo katoliškega tednika, česar se v vodilnih medijih nikoli ne zgodi, če ne gre za izrazito slabšalne novice, je presenečenje popolno.

Prevelik za medije

Zgodilo se je nekaj podobnega kot ob smrti papeža Janeza Pavla II., ko so slovenski mediji bili vsi po vrsti presenečeni, kako velik dogodek je to bil. In so zato obširno poročali o dogodku, ki bi mu sicer namenili štiri članke. Osebnost slovanskega papeža je bila preprosto prevelika. Uredniki so capljali za dogajanjem in dan za dnem spet in spet naročali novinarjem, naj še kaj najdejo o papežu, Vatikanu in Cerkvi. To sem osebno doživel, kasneje pa tudi preveril pri novinarskih kolegih. Tudi osebnost Alojza Rebule je preprosto prevelika za ideološko in obrtniško pritlehnost slovenskih medijev, zato so mu namenili precej prostora.

Osebnost Alojza Rebule je preprosto prevelika za ideološko in obrtniško pritlehnost slovenskih medijev.

A to je izjema. Tako kot je bila izjema smrt nekdanjega premierja Andreja Bajuka. Ob smrti so mu vsi mediji, pa tudi politiki, izražali spoštovanje, pohvale in pozornost.

Primorska ignoranca

Naj opišem to s konkretnim primerom. Pred leti sem kot novinar Primorskih novic po dogovoru z urednikom napisal recenzijo o novi Rebulovi knjigi. Šlo je za eminentnega pisatelja, Primorca in Zamejca in roman, ki je umetniško delo, brez političnih sporočil. A Primorske novice tega članka niso objavile. Celo leto dni je bil članek v bunkerju. Slednjič pa so ga objavili zaradi preprostega razloga: knjiga je namreč prejela veliko nagrado Kresnik.

In nagrada je botrovala še eni objavi. S pisateljem sem namreč naredil celostranski intervju. Dotlej Primorske novice še niso objavile intervjuja s tem primorskim umetnikom in akademikom. Nobenega. Za primerjavo, s predavateljico FDV Sandro Bašić Hrvatin iz Ljubljane je v tistih letih bil objavljen vsaj en intervju letno. Na dveh ali treh straneh.

Intervju po slučaju

Rebula je bil večkrat med petimi nominiranci za Kresnika. Seveda nikoli ni imel možnosti za zmago. Pri Kresniku je namreč v ozadju politična korektnost. Zato je trenutno najbolj cenjeno slovensko pisateljsko pero, Drago Jančar, prejel štiri Kresnike, pisec Goran Vojnović pa tri. Zato Zorko Simčič ni prišel nikoli niti med nominirance.

Rebula je bil večkrat med petimi nominiranci za Kresnika. Seveda nikoli ni imel možnosti za zmago.

Leta 2005 je bil Rebula tretjič nominiran. Bil je v 80. letu. Razmišljal sem, da bi tokrat Rebula utegnil le prejeti nagrado, saj bi se zaradi starosti lahko zgodilo, da bi to bil njegov poslednji roman. Če Kresnik med nagrajenci ne bi imel po vseh merilih vrhunskega pisatelja, ki je vsako leto napisal nov roman, bi lahko to postala velika sramota. To sem povedal tudi uredniku, ki je potem intervju s pisateljem vendarle dovolil. Časnik je šel v tiskarno. Čez kako uro so na ljubljanskem Rožniku razglasili, da je Rebula dobil Kresnika za zgodovinski roman Nokturno za Primorsko.

Imel si prav, sem dobil naslednji dan pohvalo. Eno redkih, zato sem si jo zapomnil. Tudi kasnejše dogajanje mi je, žal, dalo prav. To je bil res ne le prvi, ampak tudi zadnji Rebulov Kresnik.

Primorska aroganca

Ni pa to bil Rebulov zadnji intervju za Primorske novice. Bil je še eden. A ga nisem mogel prebrati do konca. Novinarjeva vprašanja so bila namreč tako vzvišena in mestoma žaljivo postavljena, da mi želodec ni dal, da bi bral do konca. Ne samo zaradi nespoštovanja novinarja do velikega uma. Že samo zaradi dejstva, da gre za človeka z devetimi križi. To se pač ne spodobi. Tak intervju ima podoben učinek kot cenzura. Manipulativni članki so bolj škodljivi od medijskega molka.