Ukrajinci so udarili nazaj. Toda ...

Profimedia.si


Ukrajincem kaže na bolje. Že do sedaj jim je kazalo precej bolje, kot so mnogi pričakovali, pred dnevi pa smo končno lahko dočakali prve obrise dolgo napovedovane protiofenzive. Da, Ukrajinci so udarili nazaj. A kljub začetnemu optimizmu se mora ukrajinska stran zavedati, da bo vsak poskus osvoboditve okupiranih ozemelj nadvse mučen. Tokrat je ruska stran tista, ki se brani, in predvsem v smislu urbanega bojevanja lahko Ukrajinci računajo na dva scenarija: na velikanske izgube v pouličnih bojih ali pa na strašansko uničenje mest, če se bodo odločili Ruse pregnati z obstreljevanji.

Temu pristopu smo bili priča pri osvobajanju Hersona, mesta (in regije), ki leži ob izlivu Dnepra v Črno morje in ima zato velik strateški pomen. Tuji viri navajajo, da so Ukrajinci napadli iz osmih smeri, prva ruska obrambna linija pa je bila prebita v nekaj urah. Ukrajinske sile so cilje med drugim obstreljevale z raketami HIMARS ameriške izdelave, pri tem pa so po pričevanju ruskih virov nekateri obstreljevani kraji ostali brez vode in elektrike.

Medtem ko Ukrajinci proslavljajo svoj prvi ofenzivni uspeh, so Rusi takoj ob začetku ofenzive že zatrjevali, da je poskus "sovražnika sramotno propadel". Res je, da Ukrajinci niso "gnali ruskih vojakov čez mejo", kot prihodnost rad slikovito napove predsednik Zelenski; v velikanski Ukrajini zavzetih šest kilometrov ne pomeni kaj dosti. A bolj kot dejanske ozemeljske pridobitve je tu pomemben premik v glavah branilcev: do sedaj smo se branili, od sedaj lahko tudi napadamo. Imamo možnosti. Kdor spremlja šport, ve, kaj to pomeni za ekipo.
Bolj kot dejanske ozemeljske pridobitve je tu pomemben premik v glavah branilcev: do sedaj smo se branili, od sedaj lahko tudi napadamo.

A žal se Rusi ne bodo dali zlahka, posebno ne tam, kjer se separatistično rusko prebivalstvo želi zateči pod okrilje matere Rusije. Dan, ko bodo ruski vojaki šli čez meje danes priznane Ukrajine, je, realno gledano in milo rečeno, še zelo oddaljen. Vse pa kaže, da v osrčje Ukrajine Rusi ne morejo prodreti, saj zaenkrat ne kaže, da bi se uresničil pred časom napovedovani scenarij o prodoru po Dnepru z juga.

Ukrajinci torej napadajo na jugu, že več tednov pa lahko spremljamo, kako Rusi brez uspeha poskušajo zavzeti Bahmut, boji potekajo tudi v drugih mestih vzdolž frontne črte. Pojavila so se celo namigovanja, da naj bi Rusi skušali vkorakati v Harkov. Čeprav je to mesto stalno podvrženo obstreljevanju, so Rusi ravnali modro in se niso spustili v poskus kopenske zasedbe. Tega si ob visoki ukrajinski morali in vse boljši opremljenosti enostavno ne morejo privoščiti.

Rusi mobilizirajo


Zaskrbljujoča pa so predvidevanja inštituta ISW, ki v svojem poročilu na podlagi ukrajinskih virov navaja, da se Rusija pripravlja k mobilizaciji dodatnih 300 do 350.000 vojakov. Ti naj bi prišli iz Rusije, Sirije, Armenije, Tadžikistana, Gorskega Karabaha in Kazahstana. Gre za tam razporejene ruske vojake, ki pa bojda ne bodo predstavljali kakšne posebne bojne moči, saj naj bi služili kot podpora.

Slednjo Rusi krvavo potrebujejo. Glavne tarče ukrajinskih napadov so namreč preskrbovalne linije, mostovi, pontonske povezave, skladišča in poveljniška mesta, ki jih, to morajo priznati tudi tisti, katerih srca trepetajo za mati Rusijo, Ukrajinci zelo učinkovito uničujejo. Tudi daleč v ruskem zaledju. Bojne enote brez podpore so obsojene na propad in iz dejavnosti na bojišču lahko zaključimo, da je ena glavnih ukrajinskih taktik prav izčrpavanje okupatorja.

Premestitve vojske iz drugih dežel ruske domene zgovorno kažejo na kadrovski primanjkljaj Rusije, ki posledično slabi njeno prisotnost v interesnih državah, s tem pa zmanjšuje njeno moč, s katero si podreja omenjena območja. "Ruski mir" se je torej začel krčiti. Počasi, a vendarle, in že lahko slutimo, kako bo po umiku ruskega medveda vakuum moči zapolnil rdeči zmaj.

Mrtvi, ki so se, za zgled ostalim, "umorili sami"


Putinov režim pa ima težave tudi znotraj države: direktor energetskega giganta Lukoil je "padel skozi okno" in se ubil. Pred tem je bil bojda kritičen do Putinovega režima. Uradna preiskava je pokazala, da je šlo za samomor. Samomorilnost se med oligarhi od začetka vojne širi kot virus ... Samomor jih je, tako ruske oblasti, v le nekaj mesecih storilo več deset. Statistika "samomorov" zgovorno priča po eni strani o Putinovi paranoji, po drugi strani pa tudi o tem, da se velik del vplivnih ljudi z njegovim stilom vodenja države ne strinja.

Predrzno si upam zapisati, da se je od časov Ivana Groznega ruska oblast civilizirala in ne mori več vsem na očeh, s sekirami. Ljudem vsaj reče, da so se mrtvi umorili sami. A še vedno je njihova smrt zgled za poslušnost vsem ostalim.

A če gre verjeti ruski neodvisni anketarski agenciji Levada, je vse manj ljudi slepo poslušnih Putinovim muham. Podpora vojni med državljani namreč pada. Po zadnjih raziskavah "le" 48 % vprašanih meni, da je vojno nujno nadaljevati, medtem ko jih 44 % vidi rešitev v pogajanjih, predvsem populacija med 18. in 39. letom, ker se je tako opredelila večina. Upajmo, da bo čas prinesel svoje in se volja ljudstva spremeni.
Strinjam se z Zelenskim: Ukrajina mora zmagati. Zmaga bo vse, kar ne bo poraz. Dokler bo Ukrajina še živela in ne bo podjarmljena, smo na zmagovalni poti.

Zmaga Ukrajine bo vse, kar ne bo poraz


V tem duhu ne moremo mimo vprašanja z Blejskega strateškega foruma: je ta vojna ruska ali Putinova? Zelenski je v svojem blejskem govoru Rusijo označil za dejavnik, ki ogroža vse okoli sebe, in jo je treba obravnavati kot strateški izziv, za to pa so po njegovo krivi Rusi, saj so izvolili zločinsko oblast.

Ker bralci Domovine vedo, kako se (tudi) v Rusiji s podedovanim medijskim monopolom dobiva volitve, na tem mestu ne bi neposredno obdolžil celega ruskega naroda, pač pa bi prej potegnil kakšno vzporednico s slovenskimi volitvami. A kakorkoli že, strinjam se z Zelenskim: Ukrajina mora zmagati. Zmaga bo vse, kar ne bo poraz. Dokler bo Ukrajina še živela in ne bo podjarmljena, smo na zmagovalni poti.

Takšne misli pa bi gotovo zmotile koga iz slovenske vlade. Žal. To, da ministri Golobove vlade zgolj nakažejo na to, da mogoče ne podpirajo zmage žrtve nad okupatorjem, je katastrofa za vse nas. Širjenje idej v smislu "v vojni ni zmagovalcev, vsi so poraženci", je nedopustno. Je bila torej Rdeča armada poražena v boju proti nacizmu? Za tako retoriko se najverjetneje skrivajo intimne pro-ruske opcije nekaterih, ki jih kot javne osebe v demokratični državi ne smejo izreči na glas. A tako očitno čutijo nekateri naši vladajoči; žrtev ne sme zmagati, ker je agresor "naš". Na čigavi strani torej smo?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Možina, Makarovič
Enaki vatli za vse
11. 6. 2024 ob 13:08