Tamino Petelinšek: "Ukrajinci se želijo vrniti. Beg čez mejo so občutili, kot bi jim nekdo odsekal roko" (2. del)

V prvem delu intervjuja s priznanim fotoreporterjem Taminom Peteliškom, ki je iz Ukrajine v Slovenijo pripeljal avtobus beguncev ter jim tukaj poiskal domove in nekaterim tudi delo, je Tamino spregovoril o tem, kaj je doživel v vojni v Ukrajini ter na Poljskem, kako je dozorela odločitev za pomoč, kako je potekala akcija, kaj ukrajinski begunci sedaj najbolj potrebujejo ter zakaj je aktualna situacija dobra priložnost za vse, ki radi govorimo, kaj vse bi bilo treba, da nekaj tudi naredimo.

Kaj se te je ob vašem obisku v Ukrajini najbolj dotaknilo, kaj vas je spremenilo?

Najbolj pogled na železniško postajo. Kjer so bile te družine nastanjene, ni bilo nobenih siren, nobenega streljanja in eksplozij, ljudje so živeli v miru in dobro. Do nedavnega, ko so Rusi raketirali vojaško bazo, ki je od Poljske oddaljena 12 km in potem še letališče, tam sploh ni pokalo, tudi ob sirenah nihče ni šel v zaklonišče. Niso pa oni imeli stika s svojo okolico.

Scena je bila res moreča. Vse je bilo zakajeno, ker so kurili ognje na premog in drva, da so se greli. Imel sem občutek, kot bi prišel v Auschwitz med drugo svetovno vojno. Žalost v grlu ...

V mestu, kamor naju je s snemalcem kljub strahu pred bombardiranjem odpeljal nek šofer, je bilo povsem drugače. Tam so bile na postaji trume ljudi, ki so na poti iz centralne Ukrajine čakali na vlak naprej za na Poljsko. Imeli so vdrta lica, bili popolnoma izžeti, tu in tam so se slišali kriki ... Scena je bila res moreča. Vse je bilo zakajeno, ker so kurili ognje na premog in drva, da so se greli. Imel sem občutek, kot bi prišel v Auschwitz med drugo svetovno vojno. Žalost v grlu ... V čakalnicah, pod peroni in na hodnikih je bila nepregledna množica ljudi. Potem so bile spet druge skupine, ki so se med sabo prerivale. Vagoni so bili brez elektrike, ogrevani na premog. Iz vsakega vagona se je vil dim od premoga. Mnogi so se poslavljali od svojih sorodnikov, vojaki od svojih deklet. Vonjave, zvoki, vse je bilo pretresljivo.

Iz tiste slike sem potem odhajal nazaj v semenišče in si rekel, da bomo za skupino, ki sem jo spoznal, poiskali dobro rešitev za pot v svobodo. Vsaj toliko, da tukaj najdejo nek mir, se okrepijo in gredo nazaj. Ker si želijo nazaj. In bomo že omogočili, da bodo šli tudi nazaj po varni poti.


Kako ste vi videli vojno v državi, ki jo ljudje na različnih straneh razlagajo zelo različno?

Predvsem sem videl posledice vojne v ljudeh in njihovih zgodbah. Snemalec je delal z njimi številne intervjuje. Ko so bili nastanjeni v Lvivu, je med njimi vladala predvsem tišina, nobenega smeha ni bilo, nobene razigranosti, tudi pri otrocih. Želel sem vsaj nekaterim pomagati in jim v begunstvu ponuditi več od trpanja v velike dvorane in telovadnice, kjer samo čakajo. Človek ne more čakati na tleh neke telovadnice. Ko so prišli v Žalec, so bili otroci po nekaj dneh zopet živahnejši.

Na fronte nisem šel, ker bi to po mojem mnenju izgledalo predvsem kot avantura nekega fotografa, ki ne bi prispeval h koncu konflikta in bi bilo brezpredmetno, da bi rinil v še večje težave. Doma imam ženo in štiri otroke, ki mi pomenijo največ na svetu.

Zasledila sem, da ste kot prostovoljec pomagali tudi ob begunskem valu leta 2015 in sedaj dobila občutek, da so vam ukrajinski begunci drugače blizu. 

Takrat sem šel na mejo iz istega vzgiba kot tokrat. Kot fotograf sem šel v Dobovo, Rigonce in tam po poti beguncev. Tudi tam sem videl trpljenje ljudi, ki ga je treba olajšati, zato sem se odločil, da bom oddelal dve izmeni deljenja hrane, ki sta bili zame precej fizično in čustveno naporni. In šel bi še enkrat, ker sem videl človeka v stiski - pa naj beži iz kakršnih koli razlogov. Je pa res, da z njimi takrat ni bilo nekega globljega stika, kot je s temi, ki so naši krvni bratje.

Težko mi je soditi vsakega posameznika. Nočem gledati preveč globalno, ampak raje ena na ena. Iz tega si sam ustvarim sliko. Ko vidiš trume mladih fantov, ki pravijo, da bežijo, ker je doma nevarno, se vprašaš, kje imajo žene in otroke. In ko pravijo, da so ti ostali tam, se mi to zdi precej nenavadno. Tu je povsem druga zgodba, saj bežijo le tisti, ki se ne morejo boriti.

Ukrajinci se želijo vrniti. Ko so šli čez mejo, so se počutili, kot bi jim nekdo roko odsekal. Ko so stopili na naš avtobus, se je res videlo, da so čustveno ranjeni, ker odhajajo iz svoje države.

Sprva ste ob začetku vojne na Poljskem fotografiral pot humanitarne pomoči, ki jo zbirate Kolumbovi vitezi. Poljska je država, ki je sprejela največ ukrajinskih beguncev. Še spremljate razmere tam – kakšne so?

Medijem glede tega ne zaupam kaj dosti, zaupam predvsem temu, da si sam ustvarim sliko, ter temu, kar mi povedo prijatelji. Iz Poljske nimam veliko vtisov, vem pa, da obstaja med ljudmi skrb, ker je beguncev res veliko. Poljaki imajo na nek način težavo sami s seboj, ker ti ljudje prihajajo tudi na njihov trg dela. Malo se bojim bojev v državah, kjer jih je res veliko – da se bo začelo lokalno prebivalstvo pritoževati in se bosta usmiljenost in karitativnost končali ravno pri denarju.

Spremljali so našega predsednika vlade, ki je šel k Zelenskemu na sestanek in Slovencem sedaj, ko vedo, da smo njihovi prijatelji, že odpustijo, da imamo zastavo zelo podobno ruski.

Vidim pa, da je katoliška javnost zelo aktivna; organizirajo mnoge shode, romanja, molitve za rešitev. Vem tudi, da ogromno poljskih družin sprejema begunce. A ko je enkrat mera polna, je polna. V Varšavi sem videl ljudi, ki so stali na avtobusni postaji, ker so jih do tam pripeljali z meje in jih tam pustili. Edina rešitev je, da so nastanjeni čim bolj privatno, da imajo tudi neko zasebnost, intimo. Za nikogar ni dobro, če spi na ulici.

Razmišljate po prvi takšni uspešno izpeljani akciji o še kakšni podobni?

Ja, sedaj se v tem bogoslovju dela že nova lista ljudi. Za nekatere posameznike tudi posebej organiziramo prevoz in se akcije dogajajo tudi ponoči. Sedaj so se opogumili in videli, da je Slovenija dobra država. Spremljali so našega predsednika vlade, ki je šel k Zelenskemu na sestanek in Slovencem sedaj, ko vedo, da smo njihovi prijatelji, že odpustijo, da imamo zastavo zelo podobno ruski. Ker sprva so glede na zastavo nekateri mislili, da smo neka ruska provinca. Obenem hvaležno pozdravljajo napotitev diplomatskega predstavnika v Kijev.

Ob obisku vojne v Ukrajini ste svoje fotografije delili, da bi ljudi spodbudil k pomoči, k darovanju potrebne pomoči in ponudbi stanovanj. Še vedno zbirate pomoč? Kaj in kam lahko ljudje darujejo?

Želim si, da bi dobili čim več družin, ki bi sprejele begunce k sebi domov.

Še vedno spodbujam ljudi, da sodelujejo s Slovensko karitas. Če kdo čuti drugače, lahko tudi z drugimi organizacijami, ki zbirajo pomoč. Najbolj potrebujejo sanitetni material. Oblek imajo, kakor sem razumel, dovolj.

Apeliral bi na slovenske družine: lahko pomagamo tako s finančnimi kot tudi materialnimi donacijami organizacijam, ki se ukvarjajo s pomočjo. Še bolj pa pomagamo, če poskusimo koga sprejeti v svojo hišo. Najbolje je, če sta vsaj dva, da se lahko med sabo sporazumevata in se bolje počutita. Želim si, da bi dobili čim več družin, ki bi sprejele begunce k sebi domov. Bi pa opozoril tudi, da to ni kar tako, ampak je treba med begunci in gostitelji sprejeti sporazum, ki se podpiše in potrdi, ter so tudi na policiji obveščeni, da imajo tam začasno prebivališče. Tako da je vse pravno formalno potrjeno.

Kako zdaj, ko ste na svoji koži občutili vojno v naši neposredni soseščini, gledate na Slovenijo in naše domače probleme?

Mislim, da smo preveč pokupčkani in umetno naščuvani. Mislim, da bi moral vsak najprej pri sebi razčistiti stvari in potem iti v javnosti. In če tam obstajajo spori, se morajo ljudje skupaj usesti in se o rešitvi tudi dogovoriti. Zdi se mi zgrešeno, da morajo mediji poročati o vsakem sporu politikov. Naj se politiki sami zmenijo med seboj. Zakaj mora biti spor med politiki volilni kapital? Vedno znova se mi smilijo novinarji, ki morajo ta čreva poslušati in predelovati.

Vi ste edini Kolumbov vitez v Sloveniji. Kaj pomeni ta naziv in kaj počnete kot član te izvorno ameriške organizacije?

Pri nas je taka humanitarna akcija prva, sicer v Sloveniji kot Kolumbov vitez ne delujem. Z njimi sem začel sodelovati kot fotograf za patra Marka Ivana Rupnika. Skupaj s kolegom fotografom Petrom Škrlepom sva l. 2016 fotografirala muzej Janeza Pavla II. v Washingtonu D.C., v katerem je cerkev, delo p. Marka Rupnika. Lastniki tega objekta so ravno Kolumbovi vitezi. Tam smo se spoznali in potem so me angažirali za določene projekte do danes.

Z njimi delujem predvsem kot fotograf. Povabili so me oni, ko so v meni spoznali človeka, ki mu lahko zaupajo. Gre za vplivno katoliško organizacijo, ki ima prek dva milijona članov po vsem svetu. Tudi sam jim zaupam in upam, da bomo sodelovali še naprej.

Nam zaupate kakšno zanimivo anekdoto s tvojih fotografskih druženj s politiki?

Samemu sebi se najraje smejim. V drugem Janševem mandatu vodenja vlade sem spremljal regionalni obisk, mislim, da v Metliki, kjer je bila tudi nogometna tekma med vlado in lokalnimi predstavniki gospodarstva, ki sem jo fotografiral. Očitno sem stal malo preblizu gola, tako da me je g. Janez Janša zadel direktno v glavo. Prišel me je tja pobirati in se mi opravičeval, meni pa je bilo le smešno.

Če je človek z mojim delom zadovoljen, to štejem kot nagrado.

Pobiral me je tudi že Borut Pahor. Na Teharjah so dvignjeni pohodni podiji, in ko sem hodil ritensko, sem se zaletel v količek in padel, Pahor pa me je prišel pobirat.

Tudi POP TV me je nekoč ujela, kako sem hodil ritensko ob fotografiranju neke delegacije, se spotaknil čez nek količek in padel na hrbet. In je bil objavljen komentar, da so nekateri za dobro fotografijo pripravljeni storiti »nekaj več«.

A največ prigod in anekdot imam z običajnimi ljudmi in teh se tudi najraje spominjam.

Vašo fotoreportažo iz samostana Pleterje je objavil tudi National Geographic, kar je veliko priznanje in nagrada fotografu. Imate kakšne nadaljnje cilje, mejnike, ki jih želite doseči na področju fotografije?

Društvo novinarjev Slovenije mi je za fotografije Kartuzije Pletarje podelilo nagrado »čuvaj« za izstopajoče dosežke v novinarski fotografiji. Nagrada je spodbuda za naprej. Če je človek zadovoljen z mojo fotografijo, če lahko z njo nekomu naredim nekaj dobrega, če je človek z mojim delom zadovoljen, to štejem kot nagrado.