Ugrizni se v sovražni jezik! A jezika vseeno ni treba odrezati

Slike: Twitter profil Službe za digitalno preobrazbo


Sovražni govor je eden izmed pojmov, s katerimi se dandanes vse pogosteje srečujemo. Boj proti njemu je napovedala tudi aktualna oblast. Služba vlade za digitalno preobrazbo pa trenutno izvaja kampanjo “Ugrizni se v sovražni jezik!”, v okviru katere so pripravili serijo kratkih videoposnetkov s slovenskimi športniki, ki se srečujejo s sovražnim govorom.

Ob ogledu omenjenih posnetkov pa se mi je porodilo nekaj misli oziroma pomislekov ...



Začnimo pri najpomembnejšem delu. Sem proti sovražnemu govoru in takšne kampanje pozdravljam, ne glede na izrečene pomisleke in kritike. Sem proti vsem oblikam izražanja nestrpnosti, sovražnosti in žaljivosti. Sploh na spletu, kjer se lahko skrijemo za masko anonimnosti, je to nekaj, kar je vseprisotno in pogosto tolerirano.  

Med svobodo govora in sovražnim govorom


Po drugi strani pa sem tudi trden zagovornik svobode govora. Menim, da je ta svoboda skoraj vseobsegajoča in bi se jo moralo omejevati samo v najbolj ekstremnih primerih. Gre namreč za enega temeljev svobodne, demokratične družbene ureditve. Samo kadar vemo, da zaradi svojih besed ne bomo sankcionirani, lahko o težkih, družbeno pomembnih temah debatiramo odkrito, predstavimo svoja (morda mnogim nevšečna) stališča in jih v primeru nestrinjanja tudi zagovarjamo. 
Meja med pojmoma “svobode govora” in “sovražnega govora” pa je tanka in pogosto subjektivna.

Meja med pojmoma “svobode govora” in “sovražnega govora” pa je tanka in pogosto subjektivna. To je eden glavnih razlogov, da se pri obravnavanih pojmih nekoliko nagibam na stran svobode govora. Menim namreč, da je pojem sovražnega govora vse preveč enostavno zlorabljati za utišanje drugače mislečih. Kaj je žaljivo, kaj me prizadene, kaj mislim, da je nesprejemljivo, je pogosto odvisno od nas samih, od debeline naše kože in konec koncev tudi smisla za humor.  

Pomen humorja


Prav humor je tu bistven, in se je v imenu boja proti sovražnemu govoru pogosto znašel v položaju “žrtve”. Mnogi komiki so v zadnjih časih tarče napadov, da so njihove šale žaljive, neokusne, da jih je treba utišati. A prav ta žaljivost je pogosto pomemben del humorja. Brez dlake na jeziku pove, kar mnogi mislijo, družbi postavi ogledalo in ji da material, da se nad svojim delovanjem zamisli. Pogosto se norčuje iz naše ignorance, dvojnih standardov in škodljivih navad. 
Brez dlake na jeziku pove, kar mnogi mislijo, družbi postavi ogledalo in ji da material, da se nad svojim delovanjem zamisli.

Zato se mi zdi pomembno in zanimivo, da je kampanja “Ugrizni se v sovražni jezik!” uporabila prav pristop s humorjem. Sprva se mi je zdelo, da pristop, glede na tematiko, ni najbolj primeren. Žaljenje in diskriminiranje zaradi barve kože, telesnih hib, spola … ni ravno lahka, zabavna tema. 

A morda je ravno zato pomembno, da si s humorjem nastavimo ogledalo. Priznam, mnoge šale v obravnavanih videoposnetkih so se mi zdele dejansko smešne. So nekaj, kar srečujem vsakodnevno, na spletu in v živo. Glede na izkušnje močno dvomim, da sem edini. Nedvomno je bil to eden razlogov, da so se odločili za takšen pristop. Pokažejo nam, da pogosto, ko smo prepričani, kako smo duhoviti in zabavni, dejansko povzročamo škodo in krivico nekaterim izmed nas. Ki so se prisiljeni kislo nasmihati, medtem ko trpijo. 

Zgrešen pristop?


A po drugi strani, sploh glede na kontekst situacije pri nas, se mi ta pristop mogoče zdi nekoliko zgrešen. Vsaj kolikor razumem iz javne debate, je pri nas problem nespoštljive komunikacije poudarjan predvsem v kontekstu politike in medijev. In povzročal naj bi dejansko fizično škodo, kot v nedavnem primeru napada na Niko Kovač.  
Ne gre torej toliko za šale, ki jih izmenjujemo zvečer ob pivu, ampak za način komuniciranja, ki določene osebe žigosa kot manjvredne, krepi obstoječe predsodke in spodbuja ljudi k nasilju.

Ne gre torej toliko za šale, ki jih izmenjujemo zvečer ob pivu, ampak za način komuniciranja, ki določene osebe žigosa kot manjvredne, krepi obstoječe predsodke in spodbuja ljudi k nasilju. In čeprav bi se rado takšen način delovanja pripisalo le določeni politični opciji oziroma prepričanju, menim, da je ta problem veliko bolj vseprisoten, na vseh straneh, ter da bi o tem morali pogosteje govoriti. Poglejte si na primer komentarje pod sledečim tvitom:





In ravno zato se mi zdi ta tema pomembna. Bojim se, da je “boj proti sovražnemu govoru” le zadnja oblika političnega obračunavanja. Izkoriščanje slabo opredeljenega pojma za utišanje nasprotnikov. Iz tega vidika je v obravnavani kampanji zame morda najbolj sporno zaključno sporočilo - fizično utišanje sovražnega govorca. 

Utišanje ni rešitev


Trdno sem prepričan, da se proti nestrpnežem ne bori z njihovim utišanjem, z odvzemom njihovih temeljnih pravic. Dokler ne pozivajo k neposredni akciji (nasilju, nadlegovanju) proti določenim skupinam, menim, da jih ne bi smeli utišati oziroma odstraniti iz družbe. Lahko pa se iz njih norčujemo, izpostavljamo njihovo nesramnost in nestrpnost, ter jih drugače “sankcioniramo”.

Ne smejmo se njihovim šalam, izpostavimo njihovo neprimernost, morda se z žaljivimi osebami ne družimo. Ne “všečkajmo” žaljivih komentarjev in ne ignorirajmo sovražnosti, kadar prihaja iz “naše” strani. Svoje otroke vzgajajmo, da takšno delovanje ni korektno do soljudi, oziroma ni družbeno sprejemljivo. Del socializacije torej. 

S takšnim vsakodnevnim delovanjem, nad katerim ima vsakdo neposreden vpliv, menim, da se lahko proti nestrpnosti borimo mnogo bolj učinkovito in potencialno manj družbeno škodljivo kot z zakonskim preganjanjem in omejevanjem izražanja. Ta ima namreč lahko mnoge neželene družbene posledice... 

https://twitter.com/digitalSLO/status/1603323717978918912
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki