Ugovor Evropi, kakršne se bomo “morali navaditi”

Milena Miklavčič
3

Včasih, ko se zalotim, da ničesar ne razumem, se mi na koncu, ko že vržem puško v koruzo, vseeno zdi, da smo postali ne le Slovenci, tudi Evropejci nasploh, sila leni in zanikrni.

V komodnosti, v kateri lagodno živimo, se nam čisto nič več ne ljubi. Sprejeli bi tudi šeriatsko pravo, zasužnjili bi ženske, privolili bi v poroke z otroki- da le ne bi nihče motil ferragoste, rasti delnic na londonski borzi, erotičnih užitkov ob drsanju po pametnem telefonu ali zmanjševal dobičkov.

Znižujemo standarde o tem, kaj pomeni svoboda. Moralne vrednote. Prihodnost. Predrzneži pa nam vztrajno perejo možgane, da se bomo morali na takšno Evropo pač navaditi.

Da bi jih koklja brcnila!

Prebivalci stare in dotrajane Evrope odpovedujejo (drvijo v pogubo) na ravni črti! Iz minute v minuto, iz leta v leto nas je manj. Če odpove generacija, ki bi morala poskrbeti za potomstvo, odpove družba. To je edino področje, ki ga starci ne morejo reševati, pa bi ga radi!

In ker je otrok komaj za vzorec, še teh, ki so, ne znamo vzgajati, kot bi bilo treba. V Pinnebergu na severu Nemčije, na primer, že tri leta otroke sprejema prvi demokratični vrtec. Otroci sami glasujejo o vsem – od tega, kaj bodo jedli in kako dolgo spali, pa vse do previjanja. O tem, ali hkrati komandirajo vzgojiteljice in tudi starše, ne poročajo.

V manj kot sedemdesetih letih se je na področju človekove intime zgodilo toliko revolucionarnega, da se mi, ki se danes skupaj z ostalimi žabami kuhamo v vrelem loncu, teh sprememb niti ne zavedamo.

Ideal samskosti

Pred tridesetimi, štiridesetimi leti je bilo med znanci- pa jih ni malo- samskih pri tridesetih manj, kot je prstov na eni roki. Danes je čisto drugače. Pa niso vsi geji ali lezbijke, kot bi kdo namigoval, nekako se jim ne da, da bi našli partnerja, si ustvarili družino in vzgajali otroke.

Ženske, s katerimi grem včasih na kavo, živijo same, morda jim dela družbo pes ali maček. Njihove hčere in sinovi so zakrknjeni samci. Že misel na čustveno razdajanje jim je tuja in neprijetna.

V manj kot sedemdesetih letih se je na področju človekove intime zgodilo toliko revolucionarnega, da se mi, ki se danes skupaj z ostalimi žabami kuhamo v vrelem loncu, teh sprememb niti ne zavedamo.

Našim starim staršem je bilo samo po sebi umevno, da se morajo ravnati po pregovoru najprej štalca, potlej kravca. Verjeli so, da bo otrok toliko, kolikor jih bo Bog dal. In jih je res bilo.

Malo zgodovine

Ko so se 6. marca 1941 v Črnomlju zbrali visoki cerkveni dostojanstveniki, so večji del proste debate posvetili škodljivosti Knauss-Oginove metode, ki so jo smatrali kot zelo škodljivo.

Izpostavili so bivšega župnika s Preske, ki jo je priporočal občestvu in že naslednje leto se je v tej župniji rodilo kar 1/3 otrok manj kot sicer! Povedali pa so tudi, da so pri spovedi slišali, da vedno več mladih fantov, o, kakšen greh, penetrira. Kot da bi slutili, da prihajajo na Kranjsko za družine z več otroki težki časi.

Leta po 2. svetovni vojni so bila namenjena graditvi domovine in osvobajanju žensk izpod moškega jarma. Za rojevanje otrok ni bilo več toliko navdušenja kot za seks.

Četudi so bili splavi do leta 1956 uradno prepovedani, to ni veljalo za ilegalo. Zdravnica J. K., ki je po sili razmer delala tudi v ginekološki ambulanti, je povedala, da je nekatera dekleta komaj pregovorila, da so otroka donosile in jih potem, ker jih same niso marale, dale v posvojitev (prodale) parom brez otrok.

V zgodnjih sedemdesetih letih je nastopila svojo zmagoslavno pot antibejbi pilula. Ginekologi niso niti vprašali, jo hočeš ali ne- predpisali so jo! Družine z več kot dvema otrokoma so postajala prej izjema kot pravilo.

Ljudje so vedno več časa posvečali sebi, užitku, prostemu času, karieri. Kar se janezek nauči, to janezek zna! Tudi mladi so se nalezli teh bolezni, začeli so zavestno pozabljati, da se morajo osamosvojiti in iti na svoje. Ostajajo doma še pri štiridesetih in petdesetih. In mame se hvalijo, kako lepo je, da imajo na dosegu roke psa in sina, ki jih počoha po hrbtu, če je treba.

Nekoč prijat’li, zdaj tujci …

Tega sicer nihče ni obešal na veliki zvon, a v tem času se je povprečno število semenčic pri moških v Severni Ameriki, Evropi, Avstraliji in Novi Zelandiji prepolovilo. Tovrstnega upada – kaj šele seksualnega- pa niso ugotovili pri moških v Južni Ameriki, Aziji in Afriki.

Ob Italiji, kjer bo leta 2065 več kot 22 milijonov prebivalcev priseljencev prve in druge generacije, je v Nemčiji že sedaj 36 % otrok starih pod 5 let rojenih priseljenskim staršem.

Bela Evropa me vedno bolj spominja na futuristične romane Isaaca Asimova. Že tam okoli leta 1952 je opisoval Zemljane, ki so postali popolnoma odtujeni drug drugemu, nezmožni medsebojne komunikacije, kaj šele intimnejših stikov.

Njim so zavladali roboti, bo Evropi Tretji svet?

3 KOMENTARJI

  1. Naša družba je takšna kot je bila srbska družba. Posledica je bila, da so se muslimani namnožili in potem so se pojavili Arkan in Mauzer.
    Tudi z Evropo bo tako.

  2. Mislim, da tudi včasih ni bilo idealno. Otrok polna hiša: napol oblečeni, lačni, raztrgani. Dekleta so že zgodaj odhajale služit, fantje so bili pastirji ali pa so odšli po svetu. Revščina in še enkrat revščina in tistih časov si ni za želeti!
    Danes imamo drugo skrajnost. Mislim pa, da je resnično največji problem samskost tako deklet kot tudi fantov.
    Pravi starši, prave matere si želijo, da bi se njihovi otroci poročili, si ustvarili družine in bili srečni. Tisti starši, ki so zadovoljni, zato ker so njihovi otroci sami, so egoisti in mislijo samo nase!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime