Ubogi in zatirani slovenski mediji

Andreja Barat
POSLUŠAJ ČLANEK

V zadnjih mesecih bralec, poslušalec ali gledalec naših osrednjih medijev zlahka dobi vtis, da ti svoje delo opravljajo v izjemno težkih pogojih, v skrivnih bunkerjih, pod krinko in v stalni nevarnosti ...


Na neodvisne in objektivne novinarje se izvajajo neverjetni pritiski in grožnje. Novinarji so skoraj nacionalni heroji, ki opravljajo nadvse plemenito poslanstvo in jim za svojo kariero praktično ni mar, le za resnico in za svobodo.


In kdaj točno so se za slovenske novinarje in medije začeli tako težki časi? Točno 13.3.2020, ko je prišlo do državnega udara in je oblast povsem nepričakovano in nadvse hinavsko prevzela skrajna desnica, ki zaradi dveh levih kolaborantov samo sebe imenuje desna sredina.


Do tega datuma so mediji delovali v svobodnem in spodbudnem okolju, kjer so lahko mirno in osredotočeno, dobro okrepljeni s proračunskim denarjem, poročali o vseh pomembnih dogodkih in brez posledic za kariero preiskovali napake in napakice katerekoli javne osebe.


Resno? Haha.



Jamranje medijev


Videti je, da so naši osrednji mediji precej razvajeni. Oziroma navajeni na to, da jim gre dobro, ne glede na to, kakšno je stanje na trgu. Prav tako jim praviloma ni potrebno nositi nobene odgovornosti za karkoli. Ker so pač blizu proračunske denarnice. Neodvisnost in objektivnost pa sta predvsem zadrga na tej denarnici. Zelo lepo se ju da uporabiti, ko je potrebno denarnico odpreti.


Lep primer je recimo časnik Delo. V začetku leta so korektno (seveda ob spodbudi sodbe ustavnega sodišča) zapisali (in to ne na zadnji strani - res pa tudi ne na prvi), da je bilo pisanje pred leti o Patrii in potomstvu kardinala izmišljeno in predvsem nevredno resnega časnika.


Ok, spodbudno. Kiksi se dogajajo, tudi novinarji so le ljudje s svojimi napakami in osebnimi interesi, gremo naprej in delajmo v smeri vedno višjega nivoja medija.


No, to je bilo takrat. Zdaj je drugače. Že od marca iz vsake številke Dela, iz vsake priloge, vsakega komentarja in iz vsake druge strani skače JJ, veliki zatiralec, orbanizator naše dežele … in seveda njegovi izprijeni podrepniki.


Koliko komentatorjev še imate, ki še niso popljuvali in dobesedno »posrali« te vlade? Vlade, ki nikakor ni idealna, zagotovo pa nič slabša kot prejšnje, a če bereš in poslušaš naše medije, je najmanj fašistična verzija Severne Koreje.


Kje je tu objektivnost? Kje so pozitivne poteze in projekti te vlade? Kje je realno in potrebno poročanje o napakah? Kje je neodvisno poročanje, v katerem bralec v ozadju ne bi jasno vohal novinarja in urednika, ki si goreče želita padca vlade? Objektivno in neodvisno?


(To, da so isti mediji, ki so pojem »Patria-provizija-Janša« pred leti vgradili v kolektivno psiho povprečnega Slovenca, o sodbi ustavnega sodišča poročali tako skromno, da jih tisti povprečen Slovenec sploh ni slišal, pove veliko o objektivnosti in neodvisnosti naših osrednjih medijev.)



Nacionalni interes


Kaj je to?


To je umirjeno, objektivno in verodostojno poročanje o stvareh javnega interesa. To so ista merila in kriteriji poročanja za vse javne osebe.


To, kje je prespala ministrica in kaj je dobila kot poslovno darilo, ni stvar javnega interesa, vsaj ne bolj kot to, kar je na istem mestu dobil njen predhodnik. In predvsem ne bolj kot to, kaj je bilo s tistim več deset tisoč evrskim plačilom nepojasnjenih svetovalnih storitev.


No, seveda je bilo to v prejšnji vladi in plačnikov računa tudi ne bi radi namočili in tako si »naši« pač malo popravijo skromne plače … pustimo to. Dokler si naša, bomo mižali pri velikih denarjih, kolaborante, ki si drznejo v vlado, ki ni naša, pa bomo rušili zaradi 75€. Neodvisno in objektivno?


Novinar, ki zasleduje nacionalni interes, ne išče obsedeno morebitnih sorodstvenih povezav ministra s podjetjem, ki je sodelovalo na javnem razpisu, spregleda pa milijonov, ki se sistematično perejo preko razpisov in drugih kanalov, ali pa tega, da minister prijateljuje s podjetnikom, za katerega mu ni nerodno poklicati v državno podjetje in jasno povedati, da je razpis namenjen njemu.


In ja, RTV Slovenija je v nacionalnem interesu. Pozivanje k neplačevanju prispevka je otročja provokacija. V nacionalnem interesu pa je vsekakor tudi to, da se nacionalni medij občasno kadrovsko prevetri, sicer lahko o neodvisnosti in objektivnosti le sanjamo.



Medijska svoboda - do kam?


Mediji pravzaprav nasprotujejo sami sebi. Ali bi bilo možno v deželi, kjer ni medijske svobode, do onemoglosti in brez posledic žvečiti zgodbe, ki so očitno namenjene diskreditaciji posameznikov?


Veliko vprašanje pa je, kaj bi se zgodilo s to, na veliko opevano medijsko svobodo, ki je baje od 13.3. letos ogrožena, če bi se vsi ti objektivni in neodvisni novinarji lotili pravih zgodb. Tistih, o katerih se po tihem sicer šepeta, a jih v osrednjih medijih ni. Če se jim pa posreči prodreti vanje, tudi precej hitro potihnejo. Brez epilogov.


Če bi šli kopat malo globje, bi naleteli še na kaj drugega kot na kosti, ki so jim nastavljene. In jih ne bi izpustili ob prvem ukazu: »Pusti! Priden kuža.«


Počasi bi začeli odstirati prave razloge, zakaj Slovenci, priden, delaven in sposoben narod, ki plačuje presneto velike davke, ne živimo v večji blaginji? Zakaj je naše šolstvo velikokrat samo sebi namen, zakaj zmečemo vsako leto milijone za filme, ki jih nihče ne gleda, zakaj zdravstvo služi v prvi vrsti dobaviteljem in zavarovalnicam in šele potem bolnikom, zakaj še vedno živimo v pajdašijskem kapitalizmu, iz katerega sposobni in podjetni ljudje odhajajo v spodbudnejša okolja …?


Rešitev tega ni Janša niti slovenska desnica na oblasti (žal!), kot bi želeli verjetni mnogi naivneži. Problem je globlji, je v tem, da je ves sistem naravnan tako, da se vanj z lahkoto vključijo vedno novi ceneni karieristi. Ker jih je veliko, s komolci in koleni, pa tudi novinarskimi peresi, izrivajo tiste, ki niso pripravljeni sprejeti njihovih pravil igre.


Rešitev bo morala biti veliko širša, kot je menjava oblasti. In neodvisni ter objektivni mediji bodo morali imeti pri tem veliko vlogo. Vendar ne tisti, ki so sposobni neodvisno, svobodno in objektivno poročati le tedaj, ko je na oblasti njihova politična izbira ali še slabše, le ko so obilno podmazani s proračunskim denarjem.



Izbris mesta za upravičeno kritiko


Zato bi bilo prav in tudi nujno, da osrednji mediji v imenu neodvisnosti in objektivnosti, nehate pljuvati po prav vsem, kar ta vlada naredi. Zaradi brutalnih in pogosto prav patetičnih napadov, zmanjkuje mesta in predvsem dovzetnosti za resno in upravičeno kritiko, ki jo tudi ta vlada zasluži in nujno potrebuje.


Tako pa je v škodo vsega naroda pogosto tisto ogledalo, ki ga morajo in moramo mediji nujno držati oblasti v višini oči, povešeno ...

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Politiki bi kar sami opravljali delo novinarjev v podkastih, hkrati pa bi ga njim kar se da omejili z zakonom o medijih
  • 17. 01. 2024
Bistvo depolitizatorjev je politizacija
  • 06. 04. 2024
Levica pohablja demokracijo z mediji in ideologijo
  • 23. 10. 2023