Ubogi in zatirani slovenski mediji

Andreja Barat
20

V zadnjih mesecih bralec, poslušalec ali gledalec naših osrednjih medijev zlahka dobi vtis, da ti svoje delo opravljajo v izjemno težkih pogojih, v skrivnih bunkerjih, pod krinko in v stalni nevarnosti …

Na neodvisne in objektivne novinarje se izvajajo neverjetni pritiski in grožnje. Novinarji so skoraj nacionalni heroji, ki opravljajo nadvse plemenito poslanstvo in jim za svojo kariero praktično ni mar, le za resnico in za svobodo.

In kdaj točno so se za slovenske novinarje in medije začeli tako težki časi? Točno 13.3.2020, ko je prišlo do državnega udara in je oblast povsem nepričakovano in nadvse hinavsko prevzela skrajna desnica, ki zaradi dveh levih kolaborantov samo sebe imenuje desna sredina.

Do tega datuma so mediji delovali v svobodnem in spodbudnem okolju, kjer so lahko mirno in osredotočeno, dobro okrepljeni s proračunskim denarjem, poročali o vseh pomembnih dogodkih in brez posledic za kariero preiskovali napake in napakice katerekoli javne osebe.

Resno? Haha.

Jamranje medijev

Videti je, da so naši osrednji mediji precej razvajeni. Oziroma navajeni na to, da jim gre dobro, ne glede na to, kakšno je stanje na trgu. Prav tako jim praviloma ni potrebno nositi nobene odgovornosti za karkoli. Ker so pač blizu proračunske denarnice. Neodvisnost in objektivnost pa sta predvsem zadrga na tej denarnici. Zelo lepo se ju da uporabiti, ko je potrebno denarnico odpreti.

Lep primer je recimo časnik Delo. V začetku leta so korektno (seveda ob spodbudi sodbe ustavnega sodišča) zapisali (in to ne na zadnji strani – res pa tudi ne na prvi), da je bilo pisanje pred leti o Patrii in potomstvu kardinala izmišljeno in predvsem nevredno resnega časnika.

Ok, spodbudno. Kiksi se dogajajo, tudi novinarji so le ljudje s svojimi napakami in osebnimi interesi, gremo naprej in delajmo v smeri vedno višjega nivoja medija.

No, to je bilo takrat. Zdaj je drugače. Že od marca iz vsake številke Dela, iz vsake priloge, vsakega komentarja in iz vsake druge strani skače JJ, veliki zatiralec, orbanizator naše dežele … in seveda njegovi izprijeni podrepniki.

Koliko komentatorjev še imate, ki še niso popljuvali in dobesedno »posrali« te vlade? Vlade, ki nikakor ni idealna, zagotovo pa nič slabša kot prejšnje, a če bereš in poslušaš naše medije, je najmanj fašistična verzija Severne Koreje.

Kje je tu objektivnost? Kje so pozitivne poteze in projekti te vlade? Kje je realno in potrebno poročanje o napakah? Kje je neodvisno poročanje, v katerem bralec v ozadju ne bi jasno vohal novinarja in urednika, ki si goreče želita padca vlade? Objektivno in neodvisno?

(To, da so isti mediji, ki so pojem »Patria-provizija-Janša« pred leti vgradili v kolektivno psiho povprečnega Slovenca, o sodbi ustavnega sodišča poročali tako skromno, da jih tisti povprečen Slovenec sploh ni slišal, pove veliko o objektivnosti in neodvisnosti naših osrednjih medijev.)

Nacionalni interes

Kaj je to?

To je umirjeno, objektivno in verodostojno poročanje o stvareh javnega interesa. To so ista merila in kriteriji poročanja za vse javne osebe.

To, kje je prespala ministrica in kaj je dobila kot poslovno darilo, ni stvar javnega interesa, vsaj ne bolj kot to, kar je na istem mestu dobil njen predhodnik. In predvsem ne bolj kot to, kaj je bilo s tistim več deset tisoč evrskim plačilom nepojasnjenih svetovalnih storitev.

No, seveda je bilo to v prejšnji vladi in plačnikov računa tudi ne bi radi namočili in tako si »naši« pač malo popravijo skromne plače … pustimo to. Dokler si naša, bomo mižali pri velikih denarjih, kolaborante, ki si drznejo v vlado, ki ni naša, pa bomo rušili zaradi 75€. Neodvisno in objektivno?

Novinar, ki zasleduje nacionalni interes, ne išče obsedeno morebitnih sorodstvenih povezav ministra s podjetjem, ki je sodelovalo na javnem razpisu, spregleda pa milijonov, ki se sistematično perejo preko razpisov in drugih kanalov, ali pa tega, da minister prijateljuje s podjetnikom, za katerega mu ni nerodno poklicati v državno podjetje in jasno povedati, da je razpis namenjen njemu.

In ja, RTV Slovenija je v nacionalnem interesu. Pozivanje k neplačevanju prispevka je otročja provokacija. V nacionalnem interesu pa je vsekakor tudi to, da se nacionalni medij občasno kadrovsko prevetri, sicer lahko o neodvisnosti in objektivnosti le sanjamo.

Medijska svoboda – do kam?

Mediji pravzaprav nasprotujejo sami sebi. Ali bi bilo možno v deželi, kjer ni medijske svobode, do onemoglosti in brez posledic žvečiti zgodbe, ki so očitno namenjene diskreditaciji posameznikov?

Veliko vprašanje pa je, kaj bi se zgodilo s to, na veliko opevano medijsko svobodo, ki je baje od 13.3. letos ogrožena, če bi se vsi ti objektivni in neodvisni novinarji lotili pravih zgodb. Tistih, o katerih se po tihem sicer šepeta, a jih v osrednjih medijih ni. Če se jim pa posreči prodreti vanje, tudi precej hitro potihnejo. Brez epilogov.

Če bi šli kopat malo globje, bi naleteli še na kaj drugega kot na kosti, ki so jim nastavljene. In jih ne bi izpustili ob prvem ukazu: »Pusti! Priden kuža.«

Počasi bi začeli odstirati prave razloge, zakaj Slovenci, priden, delaven in sposoben narod, ki plačuje presneto velike davke, ne živimo v večji blaginji? Zakaj je naše šolstvo velikokrat samo sebi namen, zakaj zmečemo vsako leto milijone za filme, ki jih nihče ne gleda, zakaj zdravstvo služi v prvi vrsti dobaviteljem in zavarovalnicam in šele potem bolnikom, zakaj še vedno živimo v pajdašijskem kapitalizmu, iz katerega sposobni in podjetni ljudje odhajajo v spodbudnejša okolja …?

Rešitev tega ni Janša niti slovenska desnica na oblasti (žal!), kot bi želeli verjetni mnogi naivneži. Problem je globlji, je v tem, da je ves sistem naravnan tako, da se vanj z lahkoto vključijo vedno novi ceneni karieristi. Ker jih je veliko, s komolci in koleni, pa tudi novinarskimi peresi, izrivajo tiste, ki niso pripravljeni sprejeti njihovih pravil igre.

Rešitev bo morala biti veliko širša, kot je menjava oblasti. In neodvisni ter objektivni mediji bodo morali imeti pri tem veliko vlogo. Vendar ne tisti, ki so sposobni neodvisno, svobodno in objektivno poročati le tedaj, ko je na oblasti njihova politična izbira ali še slabše, le ko so obilno podmazani s proračunskim denarjem.

Izbris mesta za upravičeno kritiko

Zato bi bilo prav in tudi nujno, da osrednji mediji v imenu neodvisnosti in objektivnosti, nehate pljuvati po prav vsem, kar ta vlada naredi. Zaradi brutalnih in pogosto prav patetičnih napadov, zmanjkuje mesta in predvsem dovzetnosti za resno in upravičeno kritiko, ki jo tudi ta vlada zasluži in nujno potrebuje.

Tako pa je v škodo vsega naroda pogosto tisto ogledalo, ki ga morajo in moramo mediji nujno držati oblasti v višini oči, povešeno …

20 KOMENTARJI

  1. RTV Slovenija bode v oči, ker se pogosto krši slovensko ustavo, kar pa je za javni medij, ki ga plačujemo vsi državljani nedopustno.
    Po Zakonu o RTV je ustanovitelj RTV Slovenija- Republika Slovenija. Je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena.
    1. člen

    Radiotelevizija Slovenija (v nadaljnjem besedilu: RTV Slovenija) je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena. Opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti, določeno s tem zakonom, z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov (v nadaljnjem besedilu: državljanov) Republike Slovenije, Slovenk in Slovencev po svetu (v nadaljnjem besedilu: Slovencev po svetu), pripadnic in pripadnikov (v nadaljnjem besedilu: pripadnikov) slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji, ter druge dejavnosti v skladu s tem zakonom in Statutom RTV Slovenija ter zakonom, ki ureja področje medijev.
    4. člen:
    (1) V programih iz prvega odstavka prejšnjega člena RTV Slovenija zlasti:

    – zagotavlja verodostojne in nepristranske informativne oddaje, s katerimi celovito obvešča o političnem dogajanju doma in v zamejstvu, o pomembnih dogodkih v preostalih evropskih državah, zlasti članicah Evropske unije, in o pomembnih svetovnih temah tako, da posredovane vsebine omogočajo objektivno javno obveščenost državljanov Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ter romske skupnosti, ki živi v Sloveniji;

    – zagotavlja oddaje, ki odražajo življenje in probleme različnih struktur prebivalstva, pri čemer izhaja iz načela enakopravnega obveščanja o dogajanjih v vseh delih Slovenije in zamejstva, zagotavlja ustvarjanje dokumentarnih oddaj nacionalnega pomena, ki predstavljajo dokument preteklega časa in časa, v katerem živimo;

    – zagotavlja kakovostne razvedrilne vsebine za vse starostne skupine;

    – zagotavlja kakovostne informacije o vseh pomembnih kulturnih, političnih, zgodovinskih, športnih, socialnih in ekonomskih dogodkih;

    – predstavlja in promovira slovensko kulturo, spodbuja kulturno ustvarjalnost ter svobodo umetniškega ustvarjanja in zagotavlja ustvarjanje, poustvarjanje ter posredovanje umetniških del;

    – posebno pozornost posveča položaju in delovanju registriranih verskih skupnosti;

    – posebno pozornost posveča razvijanju splošne, jezikovne in politične kulture;

    – širi razumevanje vseh ključnih vprašanj delovanja demokratične družbe;

    – širi razumevanje slovenske zgodovine, kulture in identitete, tudi z vidika evropske zgodovine in mednarodnih povezav;

    – spodbuja kulturo javnega dialoga ter omogoča širok prostor za javne razprave o problemih v družbi;
    To je delni izpis dejavnosti RTV iz člena 4 zakona.

    Naveden izpis iz zakona o rtv dokazuje, da Rtv ne opravlja svojega poslanstva predvsem iz naslednjih razlogov:
    – informacije niso vedno verodostojne in nepristranske
    – pogosto poslušamo monolog namesto dialog različno mislečih
    – zaradi navedenega kot tudi v nekaterih drugih primerih ne deluje v nacionalnem interesu
    – zaradi navedenega smo priče kršitvam slovenske ustave do česar bi moral RTV, ki je v nacionalnem interesu dosledno spoštovati.


    .

  2. Ja, “pri Delu so korektno zapisali, da je bila zgodba o Patriji in kardinalu izmišljena, ” ste zapisali, ga. Andreja, a da bo podoba o Delovi objektivnosti in usmerjenosti bolj jasna, je treba tudi povedati, da je omenjeno ugotovitev o izmišljeni zgodbi napisala novinarka in urednica ga. Ženja Leiler, ki sedaj – verjetno prav zaradi takih zapisov – ni več urednica. Ne vem, če je sploh še novinarka pri Delu. Ob spremembi oblasti so nosilci novinarske veje oblasti oz. globoka država ugotovili, da urednik Uroš Urbas in njegova ekipa pri Delu ne bo primerno orodje za rušenje vlade, zato so jih zamenjali. Urbasa je zamenjal prejšnji urednik Slovenskih novic Budja, ki je nemudoma počistil časopis, ki pravi, da je informacija moč. Tako danes v Delu zaman iščemo take objektivne članke, kajti dobri novinarji so utihnili – ali so jih utišali ali pa morajo za ljubi kruhek upoštevati voljo lastnika (rdeče kapitaliste alla Petrič) in pisati z veliko mero samocenzure. Tako da danes niso ubogi in zatirani osrednji mediji, ampak novinarji s civilnim pogumom in intelektualno poštenostjo, nagrajevani pa so novinarji-papige, ki povzemajo puhlice iz besednjaka ljubljanskih petkovih kolesarjev. Te bi najbolje opredelilo geslo, ki ga blejejo ovce v Orwelovi živalski farmi ŠTIRI DOBRO – DVE SLABO!

  3. Gospa Barat, izjemno dober prispevek! Ga bo moč objaviti še kje drugje? Bi ga lahko poslali na RTV urednikom in zberemo podpise? Kje vidite tiste vzvode v državi, ki bi lahko spremenili dejansko stanje v smeri, ki jo nakazuje te v vašem razmišlja ljanju? Hvala, hvala!

  4. Iz 4. člena veljavnega zakona o RTVS: “– zagotavlja verodostojne in nepristranske informativne oddaje, s katerimi celovito obvešča o političnem dogajanju doma in v zamejstvu, o pomembnih dogodkih v preostalih evropskih državah, zlasti članicah Evropske unije, in o pomembnih svetovnih temah tako, da posredovane vsebine omogočajo objektivno javno obveščenost državljanov Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ter romske skupnosti, ki živi v Sloveniji;”

    Vsak, ki kolikor toliko redno in kritično spremlja informativne oddaje IP uredništva TVS (Dnevnike, Poročila, Odmeve), lahko sproti ugotavlja, kako resno in poglobljeno, profesionalno in etično odgovorno uredniki in novinarji TVS izpolnjujejo navedeni ključni zakonski člen v svoji vsakdanji praksi.
    Poročanje državnih uradnikov s TVS zadnjih dni je bilo v “elitnih” oddajah in terminih skrajno omejeno in zoženo na tarčno škandalizirane službeno-zasebne poti ministrice Pivec, na povzetke statističnih podatkov “s fronte” odpora proti epidemiji koronavirusa doma in na tujem, na poročanja z mejnih prehodov in iz večjih turističnih središč in poročanja z vstajniških polit-kolesarskih in podobnih rekretativnih uporniških shodov doma in na tujem.
    Svet, ki ga državni TV medij predstavlja v času “kislih kumaric”, je vse bolj oskubljena, predvidljiva in dolgočasna “ravna plošča”, polna vse bolj dolgočasno in brezkrvno predstavljenih stereotipnih dogodkov in protagonistov, nenehoma ponavljanih in variiranih patološko umišljenih in skonstruiranih domnevnih zarot ter vse bolj polna poraznega populističnega medčloveškega nezaupanja, nelagodja, destruktivnega spodbujanja popadljivega strahu in nepremagljive groze.
    Pravi medijski dragulj se zgodi, kadar široko razgledan in demokratično razprt televizijski gostitelj, kot je dr. Jože Možina, povabi k svojemu rednemu nedeljskemu pogovoru vsestransko ustvarjalno in delovno osebnost, kot je direktor vojaškega muzeja v Pivki, mag. Janko Boštjančič, ki v vsakem stavku in vsaki gesti izraža ljubezen in spoštovanje do lokalne in globalne zgodovine, do rodnega kraja in domovine, do slovenskega jezika, naroda, kulture ter ki spodbuja z vsakim svojim organizacijskim, poklicnim in ljubiteljskim dosežkom ter vsako svojo izjavo pri poslušalcu/gledalcu tako potrebno in dragoceno zaupanje v prihodnost, nacionalno samozavest in hvaležnost za vse, kar smo dosegli, in za vse, kar imamo kot osnovo za nadaljnji družbeni razvoj.
    Na srečo torej javna TVS še premore tudi kakega profesionalnega urednika in spodbudno zvedavega gostitelja, ki zmorejo iskati in najti ter povabiti pred kamere in mikrofone tudi osebnosti iz praviloma prezrte, druge in drugačne Slovenije. Te in take osebnosti iz “drugorazredne” ali “nevidne Slovenije” ideološko zadrti in politikantsko aktivistični uredniki in gostitelji iz trdega jedra IP programa TVS zavestno in dosledno prezirajo, ignorirajo, z njimi vred pa seveda tudi precejšen del prisilnega avditorija obveznih plačnikov TV programov in potencialnih gledalcev.

  5. Sem nekoliko razočaran, da se glede RTV Slovenija v glavnem kritizira ne da bi se sklicevali na fundament delovanja RTV, to je na zakon o RTV, ki je pravni temelj delovanja RTV.

    Pri številnih oddajah bi lahko našteli primere, ko je RTV kršila zakon o RTV in Ustavo RS.
    Zdi se mi nepošteno in nelogično, da RTV pogosto očita nekaterim določene napake, ki so pogosto neresnične, do RTV pa vsi tiščimo glavo v pesek in ne rečemo, da je kršila te in te zakonske in ustavne določbe.
    Glede na to, da se zaposleni na RTV ukvarjajo profesionalno z dejavnostjo RTV pomeni, da imajo kot profesionalci še strožjo odgovornost po zakonu.

    Odlično, Aktiven državljan!

    Še enkrat sprašujem, zakaj se RTV tolerira in se ne napiše konkretno, katere zakonske in ustavne določbe so kršili v točno določenih oddajah?
    Zakaj jih še nihče ni poklical na odgovornost?!

    Dokler bodo očitki posplošeni in ne bodo podprti s kršitvami zakonskih in ustavnih določb, ne bo bistvenih sprememb.

    • ozavestiti
      Postavili ste res dobro vprašanje, zakaj novinarjev z imeni in priimki, ko KRŠIJO določene ZAKONSKE in USTAVNE DOLOČBE, v posameznih oddajah, se ne pokliče na odgovornost.

      Ali je možno, da se proti njim uloži obtožnico.
      Ali je možno, da bi tako obbtožnico Tožilci sploh sprejeli.

      Problem je, če bi take stvari Tožilci zavrgli (ker oni pod svobodo razumejo, da delajo, kar hočejo) enako sodniki.

      Če je to vse skupa “zlizano” ni pomoči in potem ostane državljanom, le državljanska nepokorščina.

  6. Da ne bomo “lamentirali” le o državnem zavodu RTV Slovenija, za katerega pod prisilo plačujemo obvezni prispevek vsi porabniki elektrike, si bom dovolil nekaj besed tudi o nekdaj vodilnem in osrednjem tiskanem dnevniku Delo, katerega novinarji so nekoč praviloma veljali za največje avtoritete na področju zunanje in notranje politike, gospodarstva, družbenih dejavnosti in vse do kulture in športa.
    Iz nekdaj osrednjega dnevnika za intelektualno elito se je časopis naročniško sramotno osul in postopoma vsebinsko “spridil” blago rečeno v obskurno “tovarniško glasilo” enega od najvplivnejših aktualnih tajkunov iz zloglasnega Foruma 21, a po tej poti medijske de-profesionalizacije in politično-kapitalske zlorabe je začel strmoglavo padati že v času prevzema s strani pozneje sodno preganjanega in pravnomočno obsojenega tajkuna iz Pivovarne Laško.
    Nekdanji odlični sodelavec Sobotne priloge Dela Lenart Kučič je na spletnem portalu Pod črto objavil odlično analizo lastniškega in uredniškega propadanja in zatona nekoč najuglednejšega tiskanega medija, zavestnega preganjanja “možganov” oz. kredibilnih in prepoznavnih avtorjev ter njihovega sistematičnega nadomeščanja z brezimnimi pisci brez osebne prepoznavnosti, ki jim je bilo mogoče učinkovito prepovedati ukvarjanje z določenimi temami, osebami (recimo člani dinastije Janković), in jim na drugi strani naložiti lastnikom koristne akcije, teme, intervjuje in druge podobne oblike zlorabe podedovanega medijskega vpliva.
    Kot se spodobi za “tovarniško glasilo”, je odločevalec v imenu profitoljubnega in politično ambicioznega lastnika tisti, ki v skladu z interesi lastnika oz. kapitala samovoljno nastavlja in odstavlja odgovornega urednika oz. praviloma le začasnega v. d. odgovornega urednika, da je novinarskemu delu kolektiva zavestno, načrtno in strateško odstranjena avtonomna in strokovno kompetentna ter kredibilna “glava” oz. avtonomen uredniški in razvojni načrt medija ter da je v. d. v vsakem trenutku začasni v. d. urednika pripravljen na enosmerni izhod.
    Kjer zadeve na vrhu niso korektno urejene, je nemogoče fantazirati o uredniški avtonomiji in svobodi, kar se seveda pomnoženo prenaša na vse druge podrejene uredniške in novinarske ravni. Izsiljeni odhod, beg ali izgon urednice in avtorice Ženje Leiler, in še vrste drugih uglednih in vplivnih ter prepoznavnih avtorjev in avtoric v zadnjih letih, je logična posledica že drugega ali/in tretjega ali/in četrtega lomastenja “stvora” politike in kapitala “v butiku s kitajskim porcelanom”. Posledice so več kot očitne: rekordno nizko število kupcev, naročnikov in bralcev ter rekorden padec vpliva nesamostojnih, nesvobodnih ter nekredibilnih urednikov in novinarjev tega nekdaj vodilnega, mogočnega, kompetentnega in vlivnega tiskanega medija na celotno medijsko in družbeno okolje.

  7. 5. člen Zakona o rtv Slovenija vsebuje natančen opis delovnih obveznosti urednikov in novinarjev ter njihovo odgovornost. Besedilo 5.člena zakona se glasi:

    Novinarke in novinarji (v nadaljnjem besedilu: novinarji), urednice in uredniki (v nadaljnjem besedilu: uredniki) RTV Slovenija in drugi, ki so neposredno udeleženi pri ustvarjanju ali pripravljanju RTV programov, morajo pri svojem delu še posebej:

    – spoštovati načelo resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij;

    – spoštovati človekovo osebnost in dostojanstvo;

    – spoštovati načelo politične uravnoteženosti ter svetovnonazorskega pluralizma;

    – spoštovati načela ustavnosti in zakonitosti pri oblikovanju programov, vključno s prepovedjo spodbujanja kulturne, verske, spolne, rasne, narodne ali druge oblike nestrpnosti;

    – zagotavljati nepristransko in celovito obveščenost, tako da imajo državljani možnost svobodnega oblikovanja mnenj;

    – spoštovati načelo politične neodvisnosti in avtonomnosti novinarjev;

    – uveljavljati profesionalno etiko poročevalcev, dosledno razločevanje informacij in komentarjev v novinarskih prispevkih;

    – varovati otroke in mladino pred vsebinami, ki bi lahko škodljivo vplivale na njihov duševni in telesni razvoj, ter spoštovati obče človeške vrednote.

    To besedilo zakona hkrati opredeljuje pogoje kvalitetne informacije iz 4. člena zakona.

    Uredniki in novinarji odgovarjajo predvsem na podlagi kršitev delovnih obveznosti. Tako kot zaposleni v podjetjih in drugod.
    Zaradi kršitev delovnih obveznosti lahko zaposlenemu na rtv preneha delovno razmerje, pa čeprav ne gre za kršitev, ki bi bila kaznivo dejanje.

  8. Človek se upravičeno sprašuje, zakaj niso bili uvedeni postopki zaradi kršitev delovnih obveznosti zoper tiste na RTv, ki so v preteklosti kršili svoje delovne obveznosti iz 4. in 5. člena RTV Slovenija?!

    Predlogi za uvedbo takšnih postopkov so lahko podani tudi od zunaj. na primer od gledalcev oziroma plačnikov prispevkov.

    Navedena člena zakona tudi dokazujeta, da je besedilo zakona natančno opisano kakšne so delovne obveznosti zaposlenih na RTV.

    Žal pa se srečujemo s pogostimi kršitvami teh členov od zaposlenih na RTV, ki pa nimajo nobenih delovnopravnih posledic, saj ni nobenih postopkov zoper kršitve zakona in s tem delovnopravne pogodbe.

    To je dokaz, da se nadaljuje praksa iz prejšnje totalitarne države, kjer je bilo marsikaj zapisano, vendar se ni izvajalo in tudi ni bilo nobenih posledic. Sistem fige v žepu.

  9. Ni mi jasno, zakaj se toliko govoriči, ničesar konkretnega pa ne stori.
    Ali se ne pozna besedilo zakona o RTV Slovenija ali pa se nesprejemljivo stanje tolerira.

    Vsekakor pa je odgovornost tudi na vodstvu RTV, ki ni ničesar ukrenilo, da se kršitve odpravi.
    Pa ima škarje in platno v rokah.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime